221. člen ZPP

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve uporabilo nepravilen izraz, ko je navedlo, da je odločilo na podlagi stanja spisa. Vendar je tako iz ostale obrazložitve kot iz zapisnika naroka za glavno obravnavo razvidno, da v resnici ni šlo za odločanje na podlagi stanja v spisu v smislu določbe četrtega odstavka 28. člena ZDSS-1, temveč za odločanje na podlagi izvedenega dokaznega postopka in opravljene glavne obravnave. Četrti odstavek 28. člena ZDSS-1 določa, da sodišče lahko odloči glede na stanje spisa, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka in je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Odločitev na podlagi stanja spisa pomeni, da sodišče ne izvaja nadaljnjih dokazov, čeprav jih je predhodno že odredilo.

Omejevanje konkurence je zakonsko prepovedano, in za kršitev zakona ni pomembno, ali je storjeno s pogodbenim, ali zunajpogodbenim ravnanjem. Pomen 216. člena ZPP je v tem, da znižuje dokazno mero zato, da ne bi bili odškodninski zahtevki neuspešni zgolj zato, ker se ne more z zadnjo gotovostjo razjasniti, koliko je ravnanje prispevalo k nastanku škode. Ugotavljanje škode po prostem preudarku pa ni prosto v tem smislu, da bi sodišče lahko povsem „čez palec“ in torej arbitrarno ocenjevalo višino škode. Ocena izgubljenega dobička mora sloneti na utemeljenih pričakovanjih. Temelje za oceno dobička mora torej odškodninski upravičenec razkriti in nosi glede tega trditveno in dokazno breme. Trditve stranke, ki so same po sebi bistvene za odločitev v zadevi sami, ne morejo biti poslovna skrivnost do takšne mere, da bi jih tožena stranka sploh ne smela izvedeti. Če bi bile, bi se toženi stranki odvzela pravice do obrambe.

Z odškodninsko tožbo zaradi razžalitve v intervjuju ni treba vložiti zoper intervjuvanca in novinarja, ker nista ne nujna ne enotna sospornika.

Napačna dokazna ocena kot revizijski razlog.

Po 3. odstavku 398. člena ZOR gre namreč dolžniku v primeru predčasne izpolnitve denarne obveznosti pravica, da odbije od dolga obresti za čas od dneva plačila do zapadlosti le, če je k temu upravičen po pogodbi ali če je to v navadi. Takšno navado, torej običaj, pa bi morala tožeča stranka konkretno zatrjevati (in ne zadošča le sklicevanje na abstraktno pravno normo), saj ni šlo za splošno znani običaj, pač pa za navado, katere obstoj je bilo treba ugotoviti v konkretnem primeru na podlagi konkretno zatrjevanih dejstev (primerjaj 21. člen ZOR). Dokazovanje namreč obsega vsa dejstva, ki jih stranka v sporu zatrjuje in so pomembna za odločbo (glej 1. odstavek 220. člena ZPP/77). Po določbi 1. odstavka 221. člena ZPP/77 namreč ni treba dokazovati le dejstev, ki jih je stranka priznala. Neprerekana dejstva pa ne sodijo v sklop priznanih dejstev.

Sodišče druge stopnje sme in mora pretehtati smotrnost izvedbe novega dokaza glede na rezultat, ki naj bi ga prinesla. Pri tem ni nekorektno ocenjevanje pričakovanega dejstva, da bi priča v novem postopku izpovedala tako, kot se trdi v pritožbi, in kakšno posledico bi to imelo ob tehtanju že prej izvedenih drugih dokazov.

Določilo 3. odstavka 7. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, da mora delavec na podlagi negativne ocene o poskusnem delu prejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja najkasneje zadnji dan poskusnega dela, sicer se šteje, da je uspešno opravil poskusno delo, vsebuje pravno domnevo. To pomeni, da ni potrebno dokazovati dejstva o neuspešno opravljenem poskusnem delu, če ni bil na njegovi podlagi sprejet sklep o prenehanju delovnega razmerja najkasneje zadnji dan poskusnega dela.

Nerazumljiv ostaja tudi pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja pravdnih strank. Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 5.3.1999 je tožena stranka navedeni dokaz predlagala v potrditev zatrjevanih dejstev, da je bil tožeči stranki razpis nemškega partnerja, na katerem je konkurirala tožena stranka in da kasnejše spremembe cen ne bodo mogoče, zaradi česar je tožeča stranka izdelala predračun št. 3/95 z dne 27.1.1995. Ker navedena dejstva med strankama niso bila sporna, izvedba dokaznega postopka v tej smeri ni bila potrebna (primerjaj 1. odstavek 221. člena ZPP).

Po 1. odstavku 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala pred sodiščem, vendar pa lahko sodišče odloči, naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP). Ta določba daje sodišču pooblastilo, da mu ni treba izvajati dokazov o priznanem dejstvu, ampak sme tako dejstvo vzeti za podlago svoje odločbe kot tako.

Splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, kar pa ne pomeni, da jih ni potrebno zatrjevati. Vsaka stranka mora navesti dejstva, na katerih temelji svoj zahtevek (219. čl. ZPP), pri čemer splošno znana dejstva niso izjema, na zatrjevano dejansko podlago zahtevka pa je sodišče pri odločanju vezano.

Ni mogoč zahtevek, ki bi se glasil le na priznanje lastninske pravice.

Če sodišče na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni, ne more zanesljivo ugotoviti odočilnih dejstev, sklepa o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da podjetje ni bilo dolžno tožene stranke opozoriti, kakšen šiv je potrebno uporabiti. Zato bi morala tožena stranka sama izbrati primeren šiv. Podjetje namreč ni nikoli opozarjalo na vrsto šiva, ki se mora uporabiti. Blago tako ni imelo stvarne napake v smislu 479. člena ZOR.

Dejstva, ki ga je tožena stranka priznala pri zaslišanju na glavni obravnavi, sodišču prve stopnje ni bilo treba dokazovati še z drugimi dokazi.

Dejstva, ki ga stranka prizna, sodišču ni treba dokazovati in ga šteje za ugotovljeno, tudi če kakšen dokaz v spisu kaže kaj drugega.

Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi temelji svoj zahtevek. Tako dejanje ima po prvem odstavku 221. člena ZPP/77 za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati. Pripoznava tožbenega zahtevka pa je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tako procesno dejanje ima za posledico, da sodišče na podlagi prvega odstavka 331. člena ZPP/77 brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrečna, jasna in nepogojna.

Sodišče lahko v gospodarskem sporu izda sodbo brez naroka samo, če dejstva med strankama niso sporna, torej ko ena stranka prizna dejstva, ki jih je navedla druga stranka.

Če je toženec v svojih navedbah odločilna dejstva priznal, teh dejstev tožeča stranka ni dolžna dokazovati.

Uvodni del 48.a člena ZLPP je uzakonil domnevo, da je družbena lastnina oškodovana v vseh primerih, naštetih v omenjenem zakonskem določilu. Tisti, v katerega breme je domneva uzakonjena, pa lahko dokazuje nasprotno (tretji odstavek 221. člena ZPP 1977). Omenjena domneva se v obravnavanem primeru nanaša tudi na ukrep, izrečen v točki I/3 izreka odločbe tožene stranke. Ta ukrep je tožena stranka izrekla tožeči stranki, ker je na podlagi revizijskega poročila ugotovila, da naj bi prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 7./ in 10/ točki 48a člena ZLPP. Revizijsko poročilo je javna listina, ki dokazuje resničnost v njej (listini) ugotovljenih dejstev. Dovoljeno pa je dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena (prvi in tretji odstavek 230. člena ZPP 1977). Nepravilno evidentiranje poslovnega dogodka ni podlaga za ugotovitev oškodovanja družbene lastnine. Če tožeča stranka dokaže, da gre za drugačen poslovni dogodek kot to izhaja iz knjigovodskih podatkov, in da zaradi njega družbena lastnina ni bila oškodovana, ji ni mogoče izreči ukrepov iz 48č člena ZLPP. Odpise terjatev ureja v 50. členu ZR in pozna dve vrsti odpisov: s popravkom vred