VSL sodba II Cp 782/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe št. 846/12 z dne 4.3.1992, ki je bila sklenjena med toženima strankama za enosobno stanovanje na S. Tožeči stranki namreč ni uspelo dokazati, da je dala soglasje prvi toženki za nakup stanovanja z dne 4.12.1991 v zmoti, tako da ni podlage za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki je posledica soglasja z dne 4.12.1991. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je dokazna ocena prvostopnega sodišča nepravilna tako glede same listine z dne 4.12.1991 kot tudi glede tožničine osebnosti. Vprašljivo je, ali je bila tožnica sposobna razumeti vsebino in pomen podpisovanja neke listine, glede katere vsebine in pomena je imela svojo predstavo.

Kljub razlogovanju sodbe, da njena opravilna sposobnost ni bila okrnjena, je vendar izven vsakega dvoma, da jo je vsak zadosti premeten nasprotnik lahko zavedel v zmoto. Tožnica je 100 % telesni invalid in podvržena alkoholu, tako da se mora postaviti vprašanje njenega intelektualnega odnosa do spornega vprašanja podpisa listine, za kar bi bilo treba vsekakor postaviti izvedenca psihiatra. Sodišče je zaslišalo vrsto prič, ki iz lastnega niso vedele povedati ničesar, nasedlo pa je njihovim podtikanjem, češ da so spor zanetili tožničini sorodniki. Dejstvo pa je, da se je tožničina nečakinja V. K. v zadevo vmešala šele tedaj, ko jo je tožnica prosila, naj jo pelje na občino zaradi dokončne odločitve o prenosu stanovanjske pravice z njenega pokojnega moža na njo. Nečakinja nobenega drugega interesa na tem stanovanju nima. Sicer pa se po drugi strani toženka poslužuje vsakega sredstva za dosego svojih ciljev, tako je tudi pred časom potvorila tožničin podpis, da je lahko priskrbela svojemu partnerju I. K. prijavo bivanja na naslovu S.

V odgovoru na pritožbo prva tožena stranka navaja, da je tožnica opravilno sposobna oseba, ki pa se rada pogosto premisli. Neumestno je zatrjevanje, da naj bi jo tožnica zavedla v zmoto, kajti popolnoma objektivne priče so povedale, da je tožnica sama pripovedovala, da bo stanovanje kupila prvotoženka. Nasprotno pa ne more biti objektivna priča V. K., ki si je celo na sodišču privoščila incident.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno odločilna dejstva je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in tožbeni zahtevek tudi utemeljeno zavrnilo. Gre za to, da je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju št. 3 na S. J.S., ki je umrl dne 4.1.1988, v stanovanju pa sta ostali tožnica in toženka kot njena hči. V skladu z določbami Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št.

18/91-I) je tožnica kot imetnica stanovanjske pravice s posebno overjeno izjavo z dne 4.12.1991 pisno privolila, da njena hčerka S.S.

odkupi stanovanje od druge tožene stranke (čl. 117/1 SZ). Prva toženka je z drugo toženo stranko dne 4.3.1992 res sklenila kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja št. 846/12/91. Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev te kupoprodajne pogodbe.

Tožeča stranka zatrjuje, da je bila tožnica v zmoti, ko je pisno privolila, da lahko prva toženka odkupi stanovanje. Tožnica pa ne zahteva razveljavitve pisne privolitve z dne 4.12.1991, za katero trdi, da je bila dana v zmoti, ampak zahteva razveljavitev kupoprodajne pogodbe o nakupu stanovanja z dne 4.3.1992, pri kateri ni sodelovala. V smislu čl. 111, 112 in 113 ZOR lahko nekdo zahteva razveljavitev samo tiste pogodbe, pri kateri je sam pogodbena stranka. Torej bi tožeča stranka smela v skladu z navedenimi določbami zahtevati le razveljavitev svoje pisne privolitve z dne 4.12.1991, s katero je prvi toženki dovolila odkup stanovanja. Takega tožbenega zahtevka tožeča stranka ni postavila, zaradi česar prvostopno sodišče pisne privolitve z dne 4.12.1991 ni moglo razveljaviti. Šele razveljavitev pisne privolitve z dne 4.12.1991 bi glede na določbe stanovanjskega zakona utegnila imeti kakšne pravne posledice na veljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 4.3.1992. Zaradi odsotnosti pravega zahtevka je tako bilo odveč ugotavljanje, ali obstoji zatrjevana tožničina zmota, saj za neposredno presojanje veljavnosti kupoprodajne pogodbe zmota pri drugem pravnem poslu ni relevantna. Zato so vse pritožbene trditve, ki obravnavajo dejansko stanje v zvezi s tožničino zmoto pri dajanju privolitve z dne 4.12.1991, pravno nepomembne in zato neutemeljene. Ker vsa pritožba obravnava navedena dejstva, pritožbeno sodišče na navedene pritožbene trditve ne odgovarja.

Tožeča stranka torej, ki ni stranka kupoprodajne pogodbe z dne 4.3.1992, po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih navedene pogodbe ne more izpodbijati. Obstaja pa možnost izpodbijanja po specialnih predpisih Stanovanjskega zakona, ko najemnik stanovanja kot predkupni upravičenec zaradi kršitve te pravice izpodbija lastnikovo prodajo stanovanja tretji osebi (čl. 18-20 SZ), ali ko upravičenec do odkupa stanovanja v procesu privatizacije (čl. 117/1 SZ) izpodbija lastnikovo prodajo stanovanja tretji osebi, ker je bila zlorabljena njegova pravica do odkupa. V obravnavanem primeru gre za proces lastninjenja in bi prišla v poštev druga možnost, da bi torej tožnica izpodbijala kupoprodajno pogodbo, nezakonito oziroma v nasprotju z določbo čl. 117/1 SZ sklenjeno s tretjo osebo. Tožnica bi morala z razveljavitvijo pisne privolitve za nakup doseči ugotovitev, da je šlo v okviru lastninjenja za nezakonito prodajo tretji osebi (prvi toženki), pogoj za razveljavitev kupoprodajne pogodbe pa bi bila njena lastna zahteva do lastnika stanovanja, da sporno stanovanje proda njej. V bistvu bi imela tožnica, analogno kot predkupni upravičenec po čl. 20 SZ, pravico do razveljavitve kupoprodajne pogodbe, ki bi bila sklenjena nezakonito, če bi v dveletnem roku od uveljavitve stanovanjskega zakona, sama zahtevala odkup stanovanja. V obravnavanem primeru pa tožnica, kot je bilo že navedeno, ni pravilno zahtevala razveljavitve pisne privolitve z dne 4.12.1991 (zaradi zmote), s čimer bi dosegla nezakonitost prodaje stanovanja prvi toženki, niti ni nikoli napram lastniku pred pravdo ali v pravdi sama zase zahtevala odkup stanovanja. Tako niso podani pogoji iz čl. 20, 117 in 128 SZ, ki bi opravičevali razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 4.3.1992, kar je v tej pravdi želela tožnica. Zato je bil njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče torej meni, da v pritožbi uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prvostopno sodišče pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).