61. člen ZOR

Zastopnik predlagateljičine pravne prednice se je lahko odpovedal odškodnini po 73. členu ZDen, čeprav ob izjavi o odpovedi ta terjatev predlagateljičine pravne prednice še ni nastala. V času podpisa izjave z dne 10. 11. 1995 je bilo namreč mogoče predvideti, da se bo denacionalizacijski postopek lahko zaključil z odločbo, na podlagi katere bo morala predlagateljičina pravna prednica nepremičnino vrniti denacionalizacijski upravičenki, sama pa bo v tem primeru pridobila terjatev iz 73. člena ZDen. Predlagateljica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišč s trditvami, da takratni zastopnik njene pravne prednice ni vedel za vsebino in znesek odškodnine kot tudi ne za odpuščeni dolg. S temi trditvami namreč uveljavlja napake njegove volje pri podpisu izjave z dne 10. 11. 1995 zaradi zmote, ob tem pa ne zatrjuje, da je zahtevala razveljavitev sporazuma o odpustu dolga. K temu gre še dodati, da bi s tako zahtevo lahko uspela le, če bi se izkazalo, da je pri sklenitvi sporazuma o odpustu dolga ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 61. člena ZOR). Vendar okoliščine te zadeve kažejo na nasprotno. Že v času podaje izjave z dne 10. 11. 1995 bi

Pogoji za dopustitev revizije niso podani, saj odločitev v obravnavani zadevi, v kateri se obravnava pomen potrdila kot enega izmed dokazov, da naj bi bila pogodba izpolnjena (kupnina plačana), ni v nasprotju, s tisto, v kateri se je obravnavalo vprašanje veljavnosti (razveljavitve) pogodbe, za kar je bilo treba presoditi, ali so izpolnjeni pogoji iz 61. člena ZOR.

S poravnavo se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti, zato višina dogovorjene odškodnine ne more biti razlog za ničnost ali izpodbojnost izvensodne poravnave. Dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo s poravnavo tožena stranka plačala le del odškodnine, materialnopravno ne more predstavljati nesporazuma, temveč gre lahko le za bistveno zmoto.

Zmotno je tožnikovo stališče, da lahko glede na zamujene roke isto okoliščino o zatrjevani zmoti uveljavlja kot razlog za delno ničnost. Razlogi za izpodbojnost in ničnost pogodbe se med seboj razlikujejo, zato z istim razlogom ni mogoče po lastni izbiri zahtevati eno ali drugo sankcijo. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval nemoralnost pridobitve spornega idealnega deleža ½ nepremičnine v primerjavi z vrednostjo opisno opredeljenega fizičnega dela podarjene nepremičnine. Ker gre za darilno pogodbo, je že v izhodišču težko pritrditi, da naj bi šlo za kršitev moralnih pravil in katerih. V konkretni zadevi ta opredelitev ne pride v poštev tudi glede na dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je tožnik v začetku želel podariti vse in je šele na nasvet odvetnika obseg darila omejil.

Tožniku, ki se ni prepričal, ali je glavni dolžnik - kreditojemalec pridobil lastninsko pravico na nepremičnini v zatrjevanem deležu do 7/25 in ali je v zavarovanje svojega dolga zastavil svoje premoženje, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo z dne 30. 9. 1994, je mogoče očitati malomarno ravnanje.

Stranka mora v primeru pisno izročene izjave volje svoje drugačno razumevanje pogodbe praviloma vzeti v svoj račun in nositi posledice morebitnega neskladja med voljo in izjavo, okoliščine primera pa lahko potem te skrbnosti zmanjšajo v taki meri, da je treba v posameznem primeru dati odločilno težo volji in ne (zapisani) izjavi volje.

Pogodba velja tako, kot je dogovorjena, saj vsebina ni sporna. Po pogodbi se je tožnik odpovedal zapadlim obveznostim tožene stranke in zato dobil takojšnjo izpisnico brez odškodnine. Gre za pogodbo z elementi poravnave. Tožeča stranka pa uveljavlja napake volje. Ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev, tožeča stranka pa se ni pritožila, je za pritožbeno sodišče merodajno, da dogovor oziroma poravnava med strankama velja.

Na podlagi ugotovitev, da je tožnik (oziroma osebe po njegovem pooblastilu) sestavil pogodbo in jo tožencu ponudil v podpis, pri tem pa sta osebi, ki ju je pooblastil za dejanja v fazi priprave pogodbe, imeli na razpolago vse podatke, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, da toženec po določbah SZ ni bil upravičen do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ, sta sodišči zavzeli pravilno stališče, da tožnikova zmota ni bila nezakrivljena in kot taka ne more privesti do razveljavitve pogodbe (drugi odstavek 61. člena ZOR). Niti z upoštevanjem temeljnih načel obligacijskega prava ni mogoče dati pogodbi vsebine, ki je ni mogoče umestiti v okvir skupne volje strank ob sklepanju pogodbe.

Sodišče je v prejšnji pravdi v zvezi z vprašanjem neveljavnosti darilne pogodbe presojalo in ugotovilo, da ne obstojijo tedaj zatrjevani razlogi izpodbojnosti darilne pogodbe, in sicer prisila, grožnja in zmota, v zvezi z ničnostjo pa se je ukvarjalo zgolj s trditvijo tožene stranke, da je predmetna darilna pogodba nična, ker naj tožeča stranka ob podpisu pogodbe ne bi imela statusa kmeta. O vprašanju ničnosti obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi bila le-ta sklenjena brez odobritve v smislu 20. člena ZKZ, pa vsebinsko (še) ni odločalo ter se zatorej pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem (in načelo ne bis in idem) ne more raztezati tudi na to vprašanje.

Obresti od stroškov postopka začno teči 15. dan po prejemu sodbe. Tega roka vložena pritožba ne odloži.

Priposestvovalec mora biti prepričan, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti.

Nižji sodišči sta pravilno presodili, da tožniki neutemeljeno uveljavljajo razveljavitev sporne pogodbe zaradi zmote in prevare. Iz njihovih ugotovitev izhaja, da tožniki ob sklepanju pogodbe niso bili v zmoti, saj so vedeli, da je višina najemnine odvisna od uspešnosti poslovanja restavracije v njihovih poslovnih prostorih in da so kljub temu pogodbo sklenili. Toženka jim ni zagotovila najnižjega zneska najemnine, zato jih ni spravila v zmoto o višini najemnine in jih ni prevarala. Zainteresiranost toženke za sklenitev najemne pogodbe prav za njihove poslovne prostore sama po sebi še ne izkazuje njene prevare. Če so se tožniki v svojih pričakovanjih o višini najemnine zmotili, lahko to pripišejo le svoji neskrbnosti in lahkomiselnosti. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da bi vsak povprečno razgledan posameznik moral in mogel sklepati, da v najemni pogodbi določena najemnina vzpostavlja poslovni rizik najemodajalcev. Pri presoji zmote ali prevare je pomembna volja pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe.

Glede na trditveno podlago tožeče stranke (da je bilo soglasje dano v zmoti glede strokovnosti druge toženke oziroma glede strokovnosti pri njej zaposlenega geometra, ki je opravil meritve in da je bila v zmoti, da ji je bila pokazana prava meja) in glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (da tožeča stranka ni mogla biti v zmoti, saj so bile meritve opravljene strokovno in ji je bila pokazana prava, katastrska meja) je tožbeni zahtevek za razveljavitev danega soglasja neutemeljen. Nižji sodišči sta ob tem tudi pravilno presodili, da motivi oziroma nagibi (pričakovanja tožeče stranke, da bo ohranila enako površino nepremičnine) ne vplivajo na veljavnost danega soglasja.

Bistveno za navidezno pogodbo je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti. Za simulirano pogodbo je torej bistveno, da obstaja razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah.

Tožnica je s svojim nevestnim ravnanjem sama povzročila, da ji mnenja zdravniške komisije ni bilo mogoče pravočasno vročiti. Tožnica je vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da bo o podaljšanju njenega bolniškega staleža preko 30 dni odločala zdravniška komisija, kot tudi, da je naslov njenega prebivališča v zdravstveni dokumentaciji nespremenjen - torej ne ustreza več naslovu njenega novega bivališča. To pa tudi pomeni, da se je morala zavedati, da ji kakršnegakoli obvestila organi ZZZS ne bodo mogli uspešno vročiti.

Očitno pomoten zapis v pogodbi o višini dolga se ne more presojati glede na določbo 61. in 63. člena ZOR.

Tožnik ni navajal nobenih razlogov za ničnost poravnave, tožbene trditve, da mu takrat zaradi nedokončanega zdravljenja še ni bil znan obseg škode, pa kažejo na napako volje, zmoto o obsegu škode. Ker pa tožnik v nobeni fazi postopka ni konkretiziral, katere posledice naj mu ob sklepanju poravnave še niso bile znane, ni jasno, o čem naj bi predlagani izvedenec sploh podal mnenje. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bil v času sklepanja bolniški stalež že zaključen, zaključeno pa je bilo tudi zdravljenje.

Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikovo razlago njegovega odgovora na tožbo. V slednjem je namreč tožena stranka ponudila zgolj svojo razlago pogodbe, ni pa trdila, da take pogodbe, ki bi vsebovala tudi že njeno garancijsko obveznost, ne bi sklenila, kar je bistveni element pravno upoštevne zmote v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR. Šele sedaj v pritožbi skuša navedeno pravno relevantno dejstvo umestiti v kontekst navedb iz odgovora na tožbo. Na podlagi ugotovitev, da je imela tožena stranka vse možnosti, doseči vpis zastave na zastavljenih nepremičninah v zemljiško knjigo, pa tega brez utemeljenega razloga ni storila, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je nastop odložnega pogoja, ki bi imel za posledico nastanek garancijske obveznosti tožene stranke, preprečila tožena stranka sama. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil odložni pogoj določen v breme tožene stranke, katerega nastop je slednja preprečila, zaradi česar je materialnopravo pravilno stališče, opirajoče se na 4. odst. 74. čl. ZOR, da je v takem primeru šteti, da je bil odložni pogoj za nastanek garancijske obveznosti tožene stranke izpolnjen.

Kršitev 122. člena SZ ni razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in nasl. SZ.

Dejstvo, da je izjavitelj podpisal zapisnik zapuščinske obravnave, v katerem je vsebovana izjava o odstopu oporočnega deleža, ne da bi ta zapisnik prebral, samo po sebi še ne utemeljuje stroge (brezpogojne) uporabe teorije izjave.