112. člen ZOR

Po prvem odstavku 112. člena ZOR sicer res lahko zahteva razveljavitev pogodbe (le) pogodbena stranka, v interesu katere je bila ugotovljena izpodbojnost. Bistvo te določbe je v odrekanju aktivne legitimacije za izpodbijanje pogodbe tretjim. Tožnice pa ni mogoče šteti za tretjega: je dedinja in univerzalna pravna naslednica ene od pogodbenih strank in (skupaj s sodediči) nadaljuje njen pravni položaj. V pravdi za razveljavitev pogodbe ali za ugotovitev ničnosti pogodbe morajo biti tožene vse pogodbene stranke, ker sicer ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke so v tem primeru enotni in nujni sosporniki. V teoriji in v sodni praksi pa je uveljavljeno stališče, da so v sporih o obsegu zapuščine vsi dediči nujni in ne le enotni sosporniki in da morajo zato v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, in sicer ne glede na njihova morebitna priznanja zahtevka pred pravdo ali med pravdo.

Tožeča stranka ne more kot škodo, za katero bi odgovarjala tožena stranka, uveljavljati morebitne izgube, ki ji je nastala, ker je pristala na to, da se spremeni določba krovne pogodbe o cenah. Navedbe o pritiskih in podrejenem položaju ob sklepanju aneksov ne zadoščajo za utemeljitev nedopustnega škodnega ravnanja tožene stranke. Grožnja, ki rezultira v sklenitvi pogodbe, ne daje podlage za neposreden odškodninski zahtevek – v višini negativnega pogodbenega interesa. S takšnimi navedbami bi bilo mogoče podpreti kvečjemu zahtevek za razveljavitev sklenjenih aneksov, česar pa revidentka ni uveljavljala.

S poravnavo se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti, zato višina dogovorjene odškodnine ne more biti razlog za ničnost ali izpodbojnost izvensodne poravnave. Dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo s poravnavo tožena stranka plačala le del odškodnine, materialnopravno ne more predstavljati nesporazuma, temveč gre lahko le za bistveno zmoto.

Zaradi napake v predmetu pogodbe in zmote tožnikov je pogodba izpodbojna, ne pa nična.

Sodišče bi glede na zatrjevanja tožnikov o njuni omejeni poslovni sposobnosti in zahtevku na razveljavitev izročilne pogodbe moralo presojati okoliščine obravnavanega primera ob upoštevanju materialnopravnih določb o izpodbojnosti pogodb.

Ločiti je treba preklic darilne pogodbe od neveljavnosti (darilne) pogodbe zaradi napak pri njeni sklenitvi. Gre za povsem različna instituta, ki se razlikujeta po predpostavkah, namenu in posledicah. Tožbeni zahtevek je treba v delu, ki se nanaša na razveljavitev sporne darilne pogodbe, zavrniti - ta pogodba je glede na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno tožnikovo nesposobnost za razsojanje v trenutku njene sklenitve namreč nična (na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti), ne pa izpodbojna - kljub temu pa je utemeljen dajatveni (kondikcijski) zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Po določbi prvega odstavka 104. člena ZOR ima namreč tisti, ki je na podlagi nične pogodbe (že) izpolnil svojo obveznost, pravico zahtevati izpolnjeno nazaj (saj je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan).

Tožnik ni navajal nobenih razlogov za ničnost poravnave, tožbene trditve, da mu takrat zaradi nedokončanega zdravljenja še ni bil znan obseg škode, pa kažejo na napako volje, zmoto o obsegu škode. Ker pa tožnik v nobeni fazi postopka ni konkretiziral, katere posledice naj mu ob sklepanju poravnave še niso bile znane, ni jasno, o čem naj bi predlagani izvedenec sploh podal mnenje. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bil v času sklepanja bolniški stalež že zaključen, zaključeno pa je bilo tudi zdravljenje.

Poravnavo, sklenjeno v denacionalizacijskem postopku je torej treba vključiti v odločbo o denacionalizaciji, saj šele z izvršljivostjo te odločbe postane izvršljiva tudi vsebina poravnave. Poravnavi, sklenjeni v denacionalizacijskem postopku postali izvršljivi šele z odločbo o denacionalizaciji in to po določilih Zakona o upravnem postopku - ZUP. Ker pa izvršljivost takšnih poravnav ureja poseben zakon in je zato predpisan upravni postopek, je očitno, da teh poravnav ni mogoče uporabiti kot pravne podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v pravdnem postopku, saj tovrstna odločitev sploh ne spada v sodno pristojnost.

Kaj so razlogi za razveljavitev pogodbe, je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče. Revizijsko sodišče dodaja, da tožnika nista uveljavljala nobenega od razlogov iz 111. člena ZOR ali druge določbe tega zakona ali drugega posebnega predpisa. Kdo je aktivno legitimiran za uveljavljanje te sankcije, pa je jasno določeno v prvem odstavku 112. člena ZOR. Ker tožnika nista pogodbena stranka iz izpodbijane pogodbe, nista aktivno legitimirana za tak zahtevek. V primeru ugotovitve, da ni prišlo do prehoda nepremičnin v državno lastnino, bi tožnika sicer bilo mogoče šteti (vsaj) za zainteresirani osebi v smislu 109. člena ZOR. Vendar revizija prezre pravilne ugotovitve obeh sodišč o pomanjkanju trditvene podlage o razlogu ničnosti (prvi odstavek 103. člena ZOR). Samo prepis zakonske določbe ne zadostuje.

Izpodbojna pogodba (ki je obremenjena z napako volje po 60. in 61.čl. ZOR), ima pravni učinek in obvezuje stranko, dokler se s konstitutivno sodno odločbo ne razveljavi. Zato izpodbojnih pogodb ni mogoče uspešno izpodbijati z ugovorom v pravdi, ampak le s tožbo na razveljavitev (112. in 117.čl. ZOR).

Kadar je ob sklepanju pogodbe prišlo do napake glede volje pogodbenih strank, je takšna pogodba izpodbojna in stranka, v katere interesu je bila izpodbojnost ugotovljena, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (111. in 1. odst. 112. čl. ZOR). Pogodbeni stranki se lahko tudi sami sporazumeta glede razdrtja pogodbe, vendar v obravnavanem primeru do takšne situacije ni prišlo, saj iz dejstev v spisu izhaja, da se pogodbeni stranki o tem nista sporazumeli. Če pa takšnega sporazuma ni, pogodbe, ki jo je sklenila stranka, ki je bila v bistveni zmoti glede predmeta pogodbe, ni mogoče razveljaviti takoj, ko sodišče takšno zmoto ugotovi (2. odst. 62. čl. ZOR). Najprej je potrebno ugotoviti, ali je ta zmota bistvena (kar je sodišče prve stopnje že ugotovilo), nato pa, ali je to napako mogoče odpraviti in izpolniti pogodbo tako, kot da zmote ni bilo (4. odst. 61. čl. ZOR).

Pritožnica, ki kot dedinja izpodbija dano izjavo, da se odpoveduje svojemu dednemu deležu oziroma ga odstopa v korist druge dedinje, za katero trdi, da je bila od nje pridobljena na zvijačen način, pa med dedinjama ni soglasja o tem, lahko njeno razveljavitev doseže le po splošnih predpisih obligacijskega prava z ustrezno tožbo. Ker pritožnica pravnomočne odločbe o tem, da je bila dedna izjava od nje pridobljena z zvijačo, ni predložila, njenih trditev o tem tudi ni mogoče upoštevati.

Razveljavitve darilne pogodbe ni mogoče zahtevati zato, ker se je izjalovil namen pogode.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je z darilno pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami, njen (sedaj že bivši) mož nedovoljeno razpolagal tudi z njenim deležem na stanovanju, ki je njuno skupno premoženje, in da je sama sporno darilno pogodbo sklenila zaradi prisile, s tožbenim zahtevkom pa toži na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, zato je njena tožba nesklepčna. Ob takih tožbenih trditvah bi lahko zahtevala le razveljavitev darilne pogodbe.

Tožnika nimata pravice do vrnitve dvojne are, ker je razlog za neizpolnitev predpogodbe na njuni strani.

Razni očitki s strani direktorja v zvezi z delom, vrednostne ocene in napoved prenehanja delovnega razmerja, ob dejstvu, da se je tožnik zavedal, da mu lahko delovno razmerje sicer preneha le po legalno izvedenem postopku, ne pomenijo resne grožnje v smislu 60. člena ZOR, niti ni šlo za prevaro v smislu 65. člena ZOR, saj se je tožnik zavedal, da bi lahko prišlo do razčiščevanja očitkov tudi v disciplinskem postopku in podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni bil edini način rešitve spora z direktorjem tožene stranke.

Iz trditev v tožbi, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o nakupu delnic, ki jih je nato prvotožena stranka v stečajnem postopku znova prodala drugotoženi stranki, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe o prodaji med toženima strankama

Pogodba zakoncev o nakupu nepremičnine predstavlja pogodbo o pridobitvi (skupnega premoženja), druga pa pogodbo o razdelitvi tega premoženja po sporazumu pravdnih strank v smislu drugega odstavka 58. in 60. člena ZZZDR. Ker med postopkom ni bila sporna pravna veljavnost sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili o ureditvi med zakonsko zvezo pridobljenega premoženja, ju ta sporazum veže tako kot pogodbenike nasploh. S pogodbo se pravice in pravna razmerja ustanavljajo in spreminjajo, kar pomeni, da se z njo določajo določene pravne posledice, ki jih en pogodbenik ne more spreminjati po svoji volji, temveč v primeru spora le na z zakonom predpisan način (103 - 117 člen ZOR).

Toženčeva izvajanja o tem, da sam na tožnico ni izvajal nobenih pritiskov in da za sporno ravnanje brata ni vedel, niso pravno pomembna za izpodbojnost pogodbe po prvem odstavku 60. člena ZOR.

Tako kot ničnost tudi izpodbojnost učinkujeta za nazaj. V obeh primerih gre namreč praviloma za napake, ki so obstajale v času sklenitve posla. Po pravni teoriji se restitucija obravnava po odškodninskih načelih, kadar je vzrok izpodbijanja pogodbe zakrivljen. Glede na navedeno je v tem primeru pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, da mora toženka plačati tožniku zakonske zamudne obresti od prejete kupnine od dneva, ko je tožnik kupnino plačal.