VSM sodba in sklep I Cp 1517/2008

Pritožba tožeče stranke proti prvostopni zavrnilni sodbi zoper drugotoženko ter proti odločbi o pravdnih stroških za drugotoženko se zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbi tožeče stranke proti prvostopni zavrnilni sodbi proti prvotoženki in tretjetoženki ter proti odločbi o pravdnih stroških za prvotoženko in drugotoženko se ugodi ter se v navedenem obsegu prvostopna sodba razveljavi in v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta proti toženi stranki vtoževala nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, katere je utrpela zaradi neuspele prekinitve nosečnosti (neuspeli splav), opravljenem dne 8.11.1999 v Splošni bolnišnici ....

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotoženka stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

Pregled zadeve pokaže naslednje.

Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja naslednji potek dogodka:

1.tožnica je kot 17 letno dekle bila po ginekologinji dne 5.11.1999 seznanjena, da je noseča z dvojčki. Tožnica nosečnosti ni želela in je dobila napotnico za umetno prekinitev nosečnosti;

2.tožnica je bila dne 8.11.1999 sprejeta na ginekološko porodniški oddelek Splošne bolnišnice v ... zaradi umetne prekinitve nosečnosti z dvojčki. Ob sprejemu je bila noseča 9 tednov in 2 dni. Umetna prekinitev nosečnosti je bila opravljena v splošni anesteziji. Iz bolnišnice je bila 10.11.1999 odpuščena v domačo oskrbo z navodilom o sedemdnevnem počitku in kontrolnem pregledu pri izbranem ginekologu čez tri ali štiri tedne;

3na kontrolni pregled pri izbrani ginekologinji v Zdravstvenem domu ... se je tožnica zglasila dne 17.12.1999. Izbrana ginekologinja je pri pregledu ugotovila normalno stanje po izvedenem splavu. Zaradi glivičnega vnetja zunanja spolovila in nožnice je tožnici predpisala ustrezna zdravila ter ji tudi predpisala kontracepcijske tablete;

4.zaradi slabega počutja in znakov nosečnosti se je tožnica pri izbrani ginekologinji ponovno zglasila na pregled dne 24.1.2000. Takrat je ginekologinja ugotovila nosečnost tožnice in dejstvo, da umetna prekinitev nosečnosti (splav) v Splošni bolnišnici v ... ni bil uspešen in da je tožnica še vedno noseča z dvojčki in to v 20. tednu nosečnosti. Ginekologinja je tožnico takoj napotila v ginekološki dispanzer porodniškega oddelka Splošne bolnišnice v .... Tam so ugotovili enako kot je ugotovila že ginekologinja;

5.tožnica se za ponovno umetno prekinitev nosečnosti ni odločila, pri čemer iz izpovedbe tožnice in njene matere izhaja, da se za tako prekinitev ni odločila iz razloga, ker je zaradi dolgotrajne nosečnosti že obstajala (tako so jima povedali zdravniki) nevarnost za življenje tožnice, umetna prekinitev nosečnosti pa bi bila opravljena tako, "da bi rodila mrtva otroka";

6.na nadaljnje kontrolne preglede je tožnica hodila na kontrolne preglede v ambulanto za patološko nosečnost ginekološke klinike Kliničnega centra, kjer pa ni bilo ugotovljeno pomembnejših odstopanj od normalnega poteka dvoplodne nosečnosti;

7.tožnica je dvojčka rodila v 33 tednu nosečnosti in to dne 22.4.2000. Otroka sta se rodila zdrava. Porod in poporodni potek je bil brez posebnosti. Mati in otroka sta bila v domačo oskrbo odpuščena 19.5.2000. Otroka sta po izvedencu pediatru bila pregledana tudi dne 19.8.2004 in takrat je izvedenec ugotovil za sina A., da v somatskem statusu ne odstopa od normale, za hčerko B. pa je bila ugotovitev enaka z dodatkom, da ta škili na desno oko in ima kariozno zobovje.

Prvostopno sodišče ima nadalje prav, da odškodninska odgovornost zdravstvenih organizacij (prvotoženka in drugotoženka) izhaja iz zdravnikove strokovne - medicinske napake ali opustitve pojasnilne dolžnosti katere 45. členu (strokovna napaka) in v 47. členu (pojasnilna dolžnost) opredeljuje Zakon o zdravstveni dejavnosti - ZZDej. V primeru, da zdravnik oziroma zdravstveno osebje stori strokovno napako ali opusti pojasnilno dolžnost je podana krivdna odškodninska odgovornost zdravstvenih organizacij v skladu s 158. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Splošne predpostavke odškodninske odgovornosti so: protipravnost, škoda in vzročna zveza med protipravnostjo in škodo.

Strokovna napaka zdravnika (medicinskega osebja) je podana takrat, kadar ravnanje zdravnika ni v skladu z zahtevami sprejete zdravstvene doktrine, pri čemer mora biti podana krivdna oblika zdravnika. To pa pomeni, da je do strokovno napake prišlo po krivdi zdravnika, ki se kaže pri povzročitvi škode v obliki naklepa ali malomarnosti (158. člen ZOR). Pri civilni odgovornosti se strokovne napake pripetijo praviloma zaradi zdravnikove malomarnosti. V praksi se kaže malomarnost v nevestnosti, neskrbnosti, neznanju ali lahkomiselnosti zdravnika, ki ni v skladu s standardnimi pravili zdravniške doktrine oziroma profesionalnim ravnanjem. Pri pojasnilni dolžnosti pa mora zdravnik pacientom pred zdravstvenim posegom obrazložiti njegovo zdravstveno stanje ter najbolj tipične in pogoste ter predvidljive nevarnosti povezane z medicinskim posegom. Pojasnilno dolžnost pa mora zdravnik opraviti na tako priljuden in razumljiv način, da ga pacient razume in da se lahko odloči za privolitev ali zavrnitev medicinskega posega.

K sodbi:

Pritožba nima prav, da je podana odškodninska odgovornost drugotoženke, to je Splošne bolnišnice ... zaradi zdravniške strokovne napake (neuspela prekinitev nosečnosti) oziroma zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti. Prvostopno sodišče na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca Medicinska fakulteta v Ljubljani - Komisija za izvedenska mnenja, za katerega sta izvedensko mnenje opravila doc. dr. A.V., specialist ginekolog in porodničar in prof. dr. C.K., specialist pediater pravilno zaključilo, da je poseg umetne prekinitve nosečnosti, opravljen pri drugotoženki, potekal v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke ter doktrine, pri čemer lahko tudi pri takem posegu, ob upoštevanju vseh pravil stroke in znanosti ter največje skrbnosti pride do zapletov. Eden izmed zapletov pri takem posegu je tudi lahko neuspešna prekinitev nosečnosti. Do takega zapleta je v predmetni zadevi dejansko tudi prišlo, ker je umetna prekinitev nosečnosti opravljena dne 8.11.1999 bila neuspešna. Izhajajoč iz navedenega izvedenskega mnenja, pri čemer je drugotoženka tožnico tudi pred posegom opozorila o možnih komplikacijah pri dovoljenem splavu (priloga B5) prvostopno sodišče v obširni obrazložitvi, kateri se pritožbeno sodišče pridružuje, pravilno zaključuje, da drugotoženki ni mogoče očitati zdravniške napake. Zdravniška doktrina pa v navedenem obdobju še ni zahtevala, da se uspešnost oziroma neuspešnost splava po posegu preveri z ultra zvokom, kar tudi izhaja iz navedenega izvedenskega mnenja. Tako pa se pokaže, da kljub neuspešnosti umetne prekinitve nosečnosti (dovoljeni splav) drugotoženki ni mogoče očitati strokovne zdravniške napake, kot obširno zatrjuje pritožba. Drugotoženki pa tudi ni mogoče očitati opustitve pojasnilne dolžnosti, ker je prvostopno sodišče pravilno na podlagi listin kazenskega spisa (zahtevek tožnice za opravo splava - priloga B6, možne komplikacije pri dovoljenem splavu - priloga B5) ter izpovedbe same tožnice in izpovedbe zdravnika zaključilo, da je tožnica po drugotoženki bila v celoti seznanjena s prekinitvijo nezaželjene nosečnosti (splav je bil opravljen na zahtevo in s pristankom tožnice) in možnimi komplikacijami (zapleti) pri dovoljenem splavu, katerega posledica je lahko tudi povsem neuspela prekinitev nosečnosti.

Tako pa drugotoženki ni mogoče očitati zdravniške napake ali opustitve pojasnilne dolžnosti in s tem povezane odškodninske krivdne odgovornosti drugotoženke po 158. členu ZOR.

Povedano pa je že, da je eden izmed temeljnih elementov odškodninske odgovornosti nastanek škode. V danem primeru ni izkazano, da bi z ravnanjem drugotoženke pri tožnici nastala kakršnakoli premoženjska ali nepremoženjska škoda. Ni sporno, da je v posledici neuspelega zdravniškega posega, neuspele umetne prekinitve nosečnosti, tožnica rodila dva zdrava otroka. Rojstvo zdravih otrok nikakor ne predstavlja škode za tožnico. Neobstoj škode, kot temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti, pa tudi izključuje odškodninsko odgovornost drugotoženke (prvi odstavek 154. člena ZOR).

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi proti zavrnilni prvostopni sodbi glede drugotoženke odločilo, kot je razvidno pod točko I izreka te odločbe. Odločitev temelji na 353. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

K sklepu:

Preuranjen, če ne že zmoten pa je zaključek prvostopnega sodišča, da ni podana odškodninska odgovornost prvotoženca - Zdravstvenega doma ..., ker zdravnici (ginekologinji) zaposleni v navedenem zdravstvenem domu, ki je opravljala ginekološke preglede tožnice, ni mogoče očitati zdravniške strokovne napake. Dejstvo je, da se je po (neuspešni) umetni prekinitvi nosečnosti tožnica pri izbrani ginekologinji v Zdravstvenem domu ... zglasila 17.12.1999 in je bila takrat v 15 oziroma 16. tednu nosečnosti. Iz izvedenskega mnenja že navedenega izvedenca (str. 8 izvedenskega mnenja, list. št. 84 spisa) namreč jasno izhaja, da je ginekologinja pri takratnem pregledu očitno spregledala ali pa napačno ocenila velikost tožničine maternice in s tem povezan sum, da se tožničina nosečnost nadaljuje kljub umetni prekinitvi nosečnosti. Ob takem sumu bi se tudi morala opraviti ultrazvočna preiskava, da bi se nosečnost potrdila ali ovrgla. Navedeno postopanje pri navedenem pregledu pa predstavlja nevestno, neskrbno ter nestrokovno postopanje zdravnika (ginekologinje), ki ni v skladu s standardnimi pravili stroke oziroma profesionalnim ravnanjem. Tako postopanje po presoji pritožbenega sodišča predstavlja malomarno ravnanje zdravnika in s tem povezano zdravnikovo odškodninsko odgovornost oziroma odškodninsko odgovornost zdravstvene organizacije, kjer je zdravnica zaposlena. V tem primeru torej prvotoženke.

Povedano je že, da je ena izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti vzročna zveza med škodnim ravnanjem in nastalo škodo. Res je, da je zaradi neskrbnega pregleda tožnice po ginekologinji z dne 17.12.1999 v končni fazi prišlo do rojstva zdravih dvojčkov in da rojstvo otrok nikakor ne more predstavljati škode za tožnico. Tožnica pa bi se (tako izhaja iz podatkov spisa) v primeru, da bi bilo dne 17.12.1999 ugotovljeno, da se nosečnost kljub opravljenemu splavu nadaljuje, odločila za ponovno umetno prekinitev nosečnosti. V navedenem obdobju navedeni poseg zagotovo ne bi predstavljal takšne nevarnosti za tožnico, kot poseg koncem meseca januarja leta 2000, ko je bilo dne 24.1.2000 po isti ginekologinji ugotovljeno, da se nosečnost nadaljuje in da dovoljen splav dvojčkov dne 8.11.1999 ni bil uspešen. Tožnica se v mesecu januarju 2000 ni odločila za ponoven splav, ker jo je bilo strah za lastno življenje. Ali drugače povedano, tožnica (tako iz podatkov spisa) ob skrbnem in strokovnem postopanju ob pregledu po ginekologinji z dne 17.12.1999 pri prvotoženki ne bi nadaljevala z nosečnostjo, o kateri je bila po isti ginekologinji seznanjena šele dober mesec kasneje, ko se očitno iz razloga nevarnosti za svoje življenje in moralnih razlogov (velikost plodu) ni odločila za ponovno umetno prekinitev nosečnosti. Odločitve o nadaljevanju nosečnosti po neuspešnem splavu tožnica ne bi bila prisiljena sprejeti, v kolikor ne bi bilo nevestnega, neskrbnega in nestrokovnega postopanja že navedene ginekologinje zaposlene pri prvotoženki. Nadaljevanje nosečnosti pa je pri tožnici povzročilo strah za njeno zdravje in zdravje nerojenih otrok. Obstoj takega strahu izhaja ne samo iz izpovedbe tožnice zaslišane kot stranke, temveč tudi iz izvedenskega mnenja (str. 10 izvedenskega mnenja, list. št. 86 spisa). Po določbi 155. člena in 200. člena ZOR pa škodo predstavlja tudi povzročitev pravno priznanega strahu drugemu, pri čemer oškodovancu po prvem odstavku 200. člena ZOR za prestani strah pripada tudi pravična denarna odškodnina.

Tako pa se pokaže, da so pritožbena izvajanja tožeče stranke v smeri zmotne presoje prvostopnega sodišča o odškodninski odgovornosti prvotožene stranke in s tem tretjetožene stranke (zavarovalnice), pri kateri je prvotožena stranka v navedenem obdobju imela zavarovano odškodninsko odgovornost, utemeljene. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločilo, kot je razvidno pod točko II izreka te sodbe (člen 355 ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi odškodninsko odgovornost prvotoženke in tretjetoženke, upoštevaje zgoraj dana napotila pritožbenega sodišča. Pri tem pa velja dodati, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnici zaradi ravnanja prvotoženke oziroma ginekologinje zaposlene pri prvotoženki, pripadala odškodnina za vtoževane fizične bolečine in pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti, ker je nosečnost tožnice po neuspelem splavu potekala povsem običajno za dvoplodno nosečnost, sam porod in rojstvo otrok je potekal brez posebnosti za mater in otroka, ki sta se rodila zdrava. Ta objektivna dejstva izhajajo iz izvedenskega mnenja navedenega izvedenca medicinske stroke, za katerega tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podano strokovno in popolno in tako tudi ni prav nobene potrebe za pritegnitev novega izvedenca medicinske stroke v pravdni postopek, za kar se v pritožbi zavzema tožeča stranka. V zvezi s premoženjsko škodo (plačilo stroškov preživljanja otrok za obdobje od 1.6.2000 do 1.11.2002 ter preživljanje otrok od 1.11.2002 dalje) pa pritožbeno sodišče le pripominja, da so zdravorojene otroke, če tudi so ti rojeni proti željam roditeljev, dolžni preživljati starši otroka, to je oče in mati otroka. Tako tudi določa 103. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR.

V posledici razveljavitve sodbe proti prvotožencu in tretjetoženki je bilo potrebno tudi razveljaviti odločbo o pravdnih stroških v delu, v katerem je tožeča stranka dolžna prvotoženki plačati 1.589,94 EUR, tretjetoženki pa 159,54 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločba o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.