VSM sklep I Cp 890/2008

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu ta sedaj v celoti glasi:
"I.
1.Toženec je motil prvotožnico in drugotožnico v njuni mirni posesti prostorov dekanata, in sicer dekanove pisarne, tajništva dekanata in sejne sobe dekanata dekana v 1. nadstropju stavbe Ekonomsko poslovne fakultete v ......, s tem, da je dne 3.10.2001 v jutranjih urah zasedel pisarno dekana Ekonomsko poslovne fakultete in da je istega dne v popoldanskih urah s pomočjo tretje osebe zamenjal ključavnice v vratih dekanove pisarne in sejne sobe dekanata ter s tem do vključno 10.12.2001 onemogočal prvotožnici in drugotožnici neoviran dostop do navedenih prostorov in neovirano uporabo dekanove pisarne.
2.Tožencu se v bodoče prepoveduje s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest prvotožnice in drugotožnice.
3.Toženec je dolžan prvotožnici in drugotožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.081,34 EUR (tisoč enainosemdeset 34/100) v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi."
2. V ostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter se glede tretjetožnika potrdi sklep sodišča prve stopnje v točkah I/1 in I/2 izreka.
3. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev motilnega dejanja in prepoved bodočih istovrstnih ravnanj (I. točka izreka), ustavilo je postopek za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka), zavrnilo je predlog drugotožnice za vstop v pravdo kot stranske intervenientke na strani toženca (III. točka izreka) ter odločilo še, da je dolžan toženec prvotožnici in drugotožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.604,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

Zoper takšno odločitev sta se pravočasno po svojih pooblaščencih odvetnikih pritožili obe pravdni stranki.

Tožniki so izpodbijali I. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in I. točko izreka spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno so predlagali razveljavitev sklepa v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, s tem, da je dolžan toženec tožnikom povrniti stroške pritožbenega postopka. V utemeljitev pritožbe so navajali, da je izpodbijana točka sklepa nerazumljiva, v nasprotju s preostalim delom izreka in obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje v tej točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek glede glavne stvari, ne pa tudi glede stroškov pravdnega postopka. V I/3 točki izreka je tako dobesedno prepisan stroškovni del tožbenega zahtevka, ki pa ni konkretiziran z odločitvijo sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pritožbenih navedb so tožniki kot zmoten grajali zaključek sodišča prve stopnje, da tretjetožnik ni bil moten v posesti kot fizična oseba. Tretjetožnik je vendar opravljal funkcijo predstojnika fakultete, ki pa jo lahko opravlja le fizična oseba. Po mnenju tožnikov je zmotno tudi stališče o pomanjkanju ekonomskega interesa za tožbo. Zaradi kršitev delovnih obveznosti je bil tožencu v disciplinskem postopku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, kot je razvidno iz listin pravdnega spisa, pa ob izdaji izpodbijanega sklepa delovni spor, v katerem se ugotavlja toženčeva disciplinska odgovornost, še vedno ni pravnomočno končan. Upoštevajoč navedeno imajo tožniki nedvomno ekonomski interes za ugotovitev motilnega dejanja, predvsem pa, da se tožencu v bodoče prepove vsakršno podobno motenje.

Toženec je izpodbijal I. in IV. točko izreka sklepa prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj je ob upoštevanju prakse in zakonodaje ugotovitveni del tožbenega zahtevka nedopusten, za preostali del tožbenega zahtevka pa tožniki nimajo ekonomskega interesa. Nadalje je nepravilna odločitev v stroškovnem delu, saj sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da sta bila tožba in predlog za izdajo začasne odredbe uvodoma potrebna. V tej zvezi je navajal, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa zašlo v nasprotja, saj je po eni strani ugotavljalo utemeljenost in potrebnost tožbe do trenutka, ko je tožencu prenehala zaposlitev pri prvotožnici in drugotožnici, po drugi strani pa je priznalo stroške tožnikom za procesna dejanja vse do zaključka glavne obravnave. V kolikor bi tožencu res prenehalo delovno razmerje (kar pa ne drži, saj delovni spor še ni pravnomočno končan), bi lahko sodišče priznalo tožnikom stroške kvečjemu do njegovega prenehanja. Nenazadnje predmetni spor ne more biti motenjski, saj so imele pravdne stranke dekanat zgolj v detenciji in ne v posesti. V kolikor pa bi šlo za spor zaradi motenja posesti, sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati pravne podlage posesti, saj je odločanje o tem v tovrstnih postopkih izključeno. Razen tega, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določila 154. in 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožnikom naložiti obveznost povrnitve toženčevih pravdnih stroškov, je zgolj pavšalno navedlo, da zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka tožencu niso nastali posebni stroški. Stroški tožnikov so bili nepravilno odmerjeni tudi po višini. Tožniki namreč niso upravičeni do povrnitve stroškov, nastalih z izbiro odvetnika izven kraja sedeža sodišča (t.j. stroškov kilometrine, odsotnosti iz pisarne, cestnine), stroškov parkiranja, saj za prisojo slednjih ni podlage v Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) ter do povrnitve 20% DDV, saj pooblaščenka tožnikov ni izkazala, da je davčna zavezanka. Predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka bi bilo mogoče ovrednotiti kvečjemu po tar. št. 39/4 in ne po tar. št. 39/3, storitev poročila stranki o obravnavi pa ni posebna storitev, ampak je vključena v postavko zastopanja na sami obravnavi. Preveč točk je sodišče prve stopnje odmerilo za sestavo druge pripravljalne vloge tožnikov z dne 19.3.2003 in za stroške naroka dne 18.12.2007. Pripravljalna vloga z dne 6.5.2007 je bila nepotrebna, saj so v njej tožniki zgolj ponavljali že podana stališča in navedbe, zato je priznanje stroškov iz tega naslova neutemeljeno, tožnikom prisojene sodne takse pa niti niso bile priglašene kot stroški postopka. Upoštevajoč vse navedeno je toženec predlagal, da sodišče druge stopnje tožbo zavrže oz. podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnikom pa naloži povrnitev toženčevih stroškov pravdnega (vključno pritožbenega) postopka.

Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je skladno s prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) pritožbeni preizkus opravilo skladno z dosedanjimi določili ZPP.

V skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje preizkusilo le v I. in IV. točki izreka, saj sta pravdni stranki grajali le odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, vsebovano v I. točki izreka, ter stroškovno odločitev, vsebovano v I. in IV. točki izreka. V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona je pri tem opravilo preizkus v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa je opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka.

Pritrditi je toženčevim pritožbenim navedbam, da imetnik (detentor) stvari ni posestnik in zato ne more uživati posestnega varstva (prim. 71. člen v času zatrjevanega motilnega dejanja veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Vendar v obravnavani zadevi na strani tožnikov, zlasti prvotožnice in drugotožnice, ne gre za primer imetništva (detencije). Temeljne predpostavke za opredelitev slednjega so namreč: 1. da določena oseba izvaja dejansko oblast na stvari za drugega, 2. da to izvajanje izhaja iz delovnega oz. temu podobnega razmerja ali se izvaja v gospodinjstvu in 3. da obstaja dolžnost ravnati se po navodilih drugega, t.j. posestnika. Obstajati mora torej gospodarska odvisnost v razmerju med posestnikom in imetnikom, pri čemer se mora slednji pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika).1 Ob upoštevanju teh predpostavk sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da sta prvotožnica in drugotožnica posestnici spornih prostorov, česar toženec v pritožbi konkretizirano niti ni izpodbijal. Glede na to, da se prostori dekanata nahajajo v objektu drugotožnice in da imajo po določbah 10., 13., 18., 20., 30. in 76. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) fakultete kot članice univerze pravice in dolžnosti, ki jih določa ta zakon, akt o ustanovitvi in statut univerze, da v svojem imenu in za svoj račun nastopajo v pravnem prometu in upravljajo s svojim premoženjem (prim. 347. člen Statuta Univerze v.......), imajo svoje ime, ki je zaščiteno, pečat in organe, ne more biti nobenega dvoma, da izvršuje drugotožnica nad navedenimi prostori dekanata dejansko oblast kot posestnica in ne le kot imetnica v smislu 71. člena ZTLR. Enako velja za prvotožnico. Slednja je namreč pravna oseba, v okviru katere deluje več fakultet (med njimi tudi drugotožnica), visokih strokovnih šol in zavodov, preko katerih (neposredno in posredno) izvaja dejavnosti, za zagotavljanje katerih je ustanovljena, v zvezi s čimer ima tudi pravdno sposobnost v postopkih pred državnimi organi in sodišči. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se delovanje univerze in njenih članic medsebojno tesno prepleta, in sicer tako z vidika izvajanja njihove dejavnosti (razvoj znanosti, strokovnosti in umetnosti, izvajanje znanstveno-raziskovalne, umetniške in izobraževalne dejavnosti) kot z vidika premoženjskih razmerij in statusnih vprašanj, kar je razvidno iz številnih določb tako ZVis kot Statuta Univerze v....... Upoštevajoč navedeno tudi prvotožnica izvršuje nad spornimi prostori (posredno) posest in je zato upravičena zahtevati sodno varstvo posesti.

Glede na to, da se v okviru posestnega varstva varuje že gola dejanska oblast na stvari in je zato bistveno ugotoviti zgolj, ali je bil tožnik zadnji posestnik stvari in ali je bila njegova posest sploh motena (75. in 78. člen ZTLR ter 426. člen ZPP), ni relevantno, v kakšnem razmerju je (bil) toženec do stvari oz. prostorov, v zvezi s katerimi teče predmetna posestna pravda, t.j. ali je bil morebiti detentor, za ugotovitev česar se neutemeljeno zavzema toženec. Pri tem sodišče druge stopnje pripominja, da lahko nenazadnje tudi detentor neupravičeno poseže v posest, posestnik pa lahko terja sodno varstvo.

Bistvo posestne pravde je v vsaj začasnem varstvu zadnjega posestnega stanja, v katerega je bilo samovoljno oz. protipravno poseženo. Pri tem tudi pravica do posesti in pravna podlaga le-te ni relevantna, kar v pritožbenih navedbah utemeljeno navaja toženec, ki pa v nadaljevanju neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravno podlago posesti. Toženčeva trditev je iztrgana iz konteksta obrazložitve. V prvem odstavku na strani 8 obrazložitve je sodišče prve stopnje sicer res zapisalo, da "... za tako dejanje ni bilo nobene pravne podlage...", vendar iz celotnega konteksta dokazne ocene jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pomenila toženčeva zasedba prostorov dekanata in zamenjava ključavnic na teh neupravičen oz. protipraven poseg v posest prvotožnice in drugotožnice, kar pa je ena izmed objektivnih predpostavk za nudenje sodnega varstva posesti.

Neutemeljena je nadalje pritožbena graja tožnikov, ki se zavzemajo za priznanje položaja posestnika tudi tretjetožniku, ki bi naj bil moten v posesti prostorov dekanata kot fizična oseba. Ob upoštevanju tožbene trditvene podlage sodišče druge stopnje v tej zvezi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (stran 6 obrazložitve). Tožniki so namreč zatrjevali zgolj to, da je bil tretjetožnik zaradi toženčevega motilnega ravnanja moten pri opravljanju funkcije v.d. dekana, ne pa tudi, da je bil moten v posesti kot fizična oseba. Glede na to, da je dekan organ fakultete (drugi odstavek 20. člena ZVis), lahko njegovo funkcijo resda opravlja le fizična oseba, kar pa še ne pomeni avtomatično, da je ta upravičena zahtevati sodno varstvo posesti tudi v svojem imenu. V kolikor ob takšni življenjski situaciji trditveno dokazno gradivo ne vsebuje hkrati tudi trditev o motenju posesti tožnika kot fizične osebe (pri čemer manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izpovedba stranke, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje),2 je tožbeni zahtevek slednjega neutemeljen. Posestnik je lahko namreč le pravna oseba oz. pravni subjekt, ki lahko glede na pozitivnopravno ureditev samostojno nastopa v pravnem prometu, ne pa tudi organi takšnega pravnega subjekta. Organi nimajo posesti, ampak le izvajajo posest za pravni subjekt. Če je bil torej tretjetožnik v funkciji v.d. dekana moten pri uporabi prostorov dekanata kot delovnih prostorov dekana in s tem pri opravljanju dolžnosti v.d. dekana drugotožnice (kot navaja v tožbeni trditveni podlagi), nima posestnega varstva oz. je njegov pravovarstveni zahtevek neutemeljen, lahko pa kot njen organ v njenem imenu vloži posestno tožbo (kar je tudi storil). O utemeljenosti pravovarstvene zahteve slednje (in prvotožnice) bo obrazloženo v nadaljevanju.

Na podlagi 79. člena ZTLR v zvezi z drugim odstavkom 128. člena ZPP odredi sodišče, v kolikor ugotovi, da je pravovarstveni zahtevek utemeljen, s sklepom varstvo pred motenjem posesti tako, da prepove nadaljnje motenje posesti oz. odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Tožbeni zahtevek mora biti glede na takšno določilo v tovrstnih pravdah s procesnega vidika oblikovan kot dajatveni, kar pa še ne pomeni, da je morebitni ugotovitveni del oz. ločen opis motilnega dejanja že a priori nedovoljen, kot v pritožbenih navedbah zatrjuje toženec. Ne glede na 181. člen ZPP je potrebno namreč upoštevati, da mora biti tožbeni zahtevek določen (prvi odstavek 180. člena ZPP), sicer stranka ne bo mogla zahtevati izvršbe (prim. 21. in 229. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Zaradi preglednosti tožbenega zahtevka lahko tako tožnik natančen opis motilnega dejanja navede v ločenem odstavku, seveda v kolikor temu nato sledi dajatveni (vrnitveni in/ali prepovedni) del zahtevka. V obravnavanem primeru so tožniki izbrali takšen način formuliranja tožbenega zahtevka, utemeljenost katerega je glede na navedeno mogoče presojati.

Neposredna prizadetost kakšnega ekonomskega interesa posestnika načeloma ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Vendar se lahko v primerih, ko posestnik nima ekonomskega interesa za takšno pravno varstvo, izkaže, da sploh nima pravnega interesa za posestno varstvo, vsled česar se sodišče v pravdi zaradi motenja posesti lahko ukvarja tudi z vprašanjem tožnikovega ekonomskega interesa za zahtevano posestno varstvo. To je storilo v obravnavanem primeru tudi sodišče prve stopnje, a je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Pri zavrnitvi tožbenega zahtevka je namreč izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da prvotožnica in drugotožnica, ker toženec pri njiju ni več zaposlen, nimata več ekonomskega interesa za tožbo in to kljub ugotovitvi (ki je pravdni stranki v pritožbi ne izpodbijata), da je toženec na način in v obsegu, kot zatrjujejo tožniki, prvotožnico in drugotožnico motil v posesti in da je bila zato tožba ob njeni vložitvi potrebna. Ko je toženec tekom postopka prenehal opravljati delovne naloge pri prvotožnici in drugotožnici, so tožniki prilagodili tožbeni zahtevek novi situaciji tako, da so iz njega izpustili restitucijski del, še vedno pa tožbeni zahtevek vsebuje prepovedni del, v katerem se tožencu prepoveduje v bodoče na način, kot je opisan v tožbenem zahtevku ali s temu podobnim ravnanjem posegati v posest tožnikov, za kar je prav gotovo izkazan pravni interes. Tudi v kolikor tožencu je oz. bo prenehalo delovno razmerje pri prvotožnici in drugotožnici (kar v tej zadevi niti ni relevantno), namreč ni garancije, da toženec ne bi eventualno ponovno motil njuno posest. Ravno to želita prvotožnica in drugotožnica s postavljenim pravovarstvenim zahtevkom preprečiti oz. si ob morebitnem ponovnem motenju posesti s strani toženca olajšati varstvo svoje posesti s pridobitvijo ustreznega izvršilnega naslova. Ker ugotovitev obstoja, načina in obsega motenja na pritožbeni stopnji med pravdnima strankama ni sporna, je upoštevajoč opisano materialnopravno stališče sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov delno ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku glede prvotožnice in drugotožnice (3. točka 365. člena ZPP), ne pa tudi glede tretjetožnika iz že zgoraj opisanih razlogov (1. in 2. točka izreka tega sklepa).

Tožniki v pritožbenih navedbah sicer utemeljeno opozarjajo na nedoslednost izreka izpodbijanega sklepa v njegovem stroškovnem delu, ki pa v posledici spremembe odločitve o glavni stvari ni več bistvena. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na spremenjeno materialnopravno izhodišče odločanja o stroških pravdnega postopka, ki so v tem postopku vtoževani kot stranska terjatev, zaradi česar so postale nerelevantne tudi toženčeve pritožbene navedbe v zvezi s temeljem stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Tretjetožnik v pravdi ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, s tem delom pa tudi tožencu niso nastali posebni stroški (vse tožnike je namreč skupno zastopala ena pooblaščenka). Ker pa ni uspel v razmerju do prvotožnice in drugotožnice, jima je dolžan povrniti njune pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer je toženčeva graja odmere pravdnih stroškov deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje je namreč prvotožnici in drugotožnici neupravičeno priznalo stroške, povezane z izbiro pooblaščenke odvetnice izven kraja sedeža sodišča, in sicer odsotnost iz pisarne na relaciji ...... (2 x 160 točk) ter kilometrino in cestnino na isti relaciji (2 x 84,20 EUR). V skladu z ustaljeno sodno prakso nosi te stroške stranka sama. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje priznalo prvotožnici in drugotožnici tudi stroške parkiranja (2 x 4,00 EUR), saj jih ti nista z ničemer listinsko izkazali, ter stroške poročila stranki o obravnavi (2 x 20 točk), saj je ta postavka zajeta že v postavki zastopanja na naroku za glavno obravnavo. Preveč točk jima je nadalje priznalo za sestavo predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka, saj gre za kratek dopis, ki je po 4. točki tar. št. 39 ovrednoten z 20 točkami in ne s 50 točkami, za drugo pripravljalno vlogo z dne 19.3.2003, ki jo je glede na 2. točko tar. št. 19 mogoče ovrednotiti le z 247,5 točkami in ne s 330 točkami ter za zastopanje pooblaščenke na naroku za glavno obravnavo dne 18.12.2007, za kar je mogoče prvotožnici in drugotožnici po 2. točki tar. št. 20 priznati le 165 točk (in ne 330) točk, saj se je tega dne opravil že drugi narok za glavno obravnavo.

Neutemeljena pa je toženčeva pritožbena graja, da prvotožnica in drugotožnica nista upravičeni do povrnitve 20% DDV na odvetniške storitve, saj je v nasprotju z njegovimi trditvami na stroškovniku tožeče stranke (priloga spisa pod A32) navedena davčna številka pooblaščenke tožnikov, kar po stališču sodne prakse zadostuje za priznanje priglašenega DDV-ja. Neutemeljeno nadalje toženec graja odmero stroškov za sestavo pripravljalne vloge tožnikov z dne 6.5.2007, s katero je bil (v nasprotju z zatrjevanjem toženca) predložen dokaz - sodba Delovnega sodišča v......., opr. št. z dne 20.2.2007, kar je stranki potrebno dopustiti skladno z razpravnim načelom in načelom kontradiktornosti, neutemeljena pa je nenazadnje tudi graja prvotožnici in drugotožnici priznane sodne takse. Ni se namreč mogoče strinjati s trditvami toženca, da slednji stroškov iz tega naslova nista priglasili. Priglasili sta jih tako v tožbi (list. št. 7) kot v stroškovniku, vloženem ob koncu glavne obravnave (priloga spisa pod A32), vsled česar jima jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo.

Zaradi opisane utemeljenosti toženčeve pritožbe glede odmere pravdnih stroškov v izrecno izpodbijanem delu je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v I. in IV. točki izreka izpodbijanega sklepa (ter jo sedaj v celoti zajelo v I. točki izreka izpodbijanega sklepa - 3. točka 365. člena ZPP), in sicer tako, da je prvotožnici in drugotožnici prisojene pravdne stroške znižalo na znesek 1.081,34 EUR (1. točka izreka tega sklepa), ki predstavlja razliko med prisojenimi ter prvotožnici in drugotožnici neutemeljeno odmerjenimi pravdnimi stroški v skupni višini 523,53 EUR (172,40 EUR + 637,5 točk, kar ob veljavni vrednosti točke - 0,459 EUR s pripadajočim 20% DDV znaša 351,13 EUR).

Ker je vsaka stranka deloma uspela s pritožbo, pri čemer tega uspeha zneskovno ne gre ovrednotiti, nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona).