229. člen ZIZ

Res je, da je sodna poravnava izvršilni naslov in da imajo terjatve, ki iz nje izvirajo, značaj judikatne terjatve, za katere pa je zastaralni rok deset let. Dejstvo pa je, da je sodna poravnava sklenjena v motenjski pravdi in da je v njej dogovorjeno, da se toženca zavežeta, da v bodoče ne bosta več motili tožeče stranke po služnostni poti in posegali v njeno posest. Vsekakor gre za dogovor, ki izhaja iz motenja posesti in s katerim se toženca za bodoče zavežeta, da posesti upnice ne bosta več motila. Glede na to naravo obveznosti je nujno uporabiti določbe, ki se nanašajo na postopke zaradi motenja posesti - ne glede na to ali bi bil izvršilni naslov sklep sodišča ali pa je sodna poravnava. Bistvena je namreč vsebina izvršilnega naslova oz. vsebina obveznosti. Terjatev je judikatna terjatev in do vložitve predloga za izvršbo še ni zastarala. Ker pa je podvržena pravilom, ki se uporabljajo v postopkih zaradi motenja posesti, je predlog za izvršbo zaradi ponovnega motenja vezan na 30 dnevni rok od kar je upnik izvedel za ponovno motenje.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo z izvršilnim naslovom, ki je podlaga sklepu o izvršbi z dne 5. 1. 2021, dolžnici prepovedano postavljati ograje ali druge podobne ovire na dovozni poti do upničine garaže, kar pomeni, da je dolžnica zavezana k opustitvi določenih ravnanj in ne k storitvi nečesa, kar bi lahko namesto nje opravil nekdo drug. Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena, torej z grožnjo z denarno kaznijo in z njeno izvršitvijo v primeru ponovne kršitve opustitvene obveznosti. Dolžnica z izvršilnim naslovom torej ni bila zavezana k storitvi, zato se izvršba v konkretnem primeru ne opravi po določbi 225. člena ZIZ s pooblastitvijo upnice, da na dolžnikove stroške sama ali po tretjem opravi dejanja oziroma opusti dejanje, kot je predlagala upnica.

Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna. Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina. Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne

Upnik razpolaga z izvršilnim naslovom iz postopka v zvezi z motenjem posesti, prvotno motenje je bilo odpravljeno, nato pa je prišlo do ponovnega motenja, ki se v bistvenem ne razlikuje od prvotnega, saj dolžnik izrecno priznava, da je na istem mestu ponovno zgradil podporni zid. Navedbe dolžnika, da je imel pravico postaviti sporni podporni zid, ker je upnikova služnost zaradi neizvrševanja prenehala, so nerelevantne, saj je odločanje v sporih zaradi motenja posesti v skladu s samim zakonom omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja ter nastalega motenja, medtem ko je ugotavljanje pravice do posesti v takem sporu izrecno izključeno. Namen posestnega varstva je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari. Posest je bila v predmetni zadevi (ponovno) motena z zazidavo obstoječe klančine in postavitvijo podpornega zidu, odstranitev slednjega in ponovna vzpostavitev klančine pa predstavljata nadomestno dejanje, torej dejanje, ki ga poleg dolžnika lahko odpravi tudi kdo drug. V takem primeru se izvršba opravi po 229. členu v zvezi z 225. členom ZIZ, torej tako, da se najprej dol

S strani dolžnika neprerekana prejšnja motilna ravnanja izhajajo že iz samega izvršilnega naslova in z zadostno stopnjo verjetnosti nakazujejo oziroma potrjujejo upnikove navedbe, da je bil prav dolžnik tisti, ki je storil tudi novo motilno ravnanje. S tem se je trditveno in dokazno breme glede tega, da očitanega ponovnega motilnega ravnanja ni storil, zaradi zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora prevalilo na dolžnika.

Po vpogledu v izvršilni predlog pritožbeno sodišče zaključuje, da upnik utemeljeno opozarja, da je njegov predlog za izvršbo vseboval vse, kar določa 40. člen ZIZ v zvezi z 229. členom ZIZ. Razlogom sodišča prve stopnje, da motenja, ki ga zatrjuje upnik, ni mogoče ugotavljati v ugovornem postopku, saj mora biti podano in izkazano ob vložitvi izvršilnega predloga, ni mogoče slediti. Upnik zato utemeljeno očita, da mu je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da v ugovornem postopku svojih navedb v predlogu za izvršbo ne more več dopolnjevati in dokazovati, kršilo pravico do izjavljanja in sodelovanja v postopku.

Nepravilna je ocena in ugotovitev sodišča, da predlagano zavarovanje prepovednega dela predloga ni potrebno. Izdana začasna odredba namreč tožencem neposredno nalaga le določeno ravnanje. Zavrnjena pa je v delu, ki bi tožencem nalaga dolžnost opustitve smiselno enakih motilnih bodočih ravnanj. Pritožniku je treba pritrdi, da je njegov pravni položaj na ta način začasno zavarovan le delno.

S parkiranjem vozila je prišlo do ponovnega motenja posesti. Dolžnik sicer navaja, da vozila ni parkiral neposredno na poti, temveč ob njej, vendar pa ob tem ne nasprotuje oziroma ne prereka upničinih navedb, da je razpoložljivo širino dovoza s parkiranjem zožil na 134 cm, ravno tako ne trdi, da bi upnica kljub parkiranemu vozilu lahko neovirano dostopala do svojih parcel. Držijo sicer navedbe dolžnika, da je upnica trdila, da obveznost v osnovnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni bila izpolnjena v celoti, temveč le delno, vendar pa po oceni višjega sodišča določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ ni mogoče razumeti in interpretirati tako ozko in strogo gramatikalno, kot se zavzema dolžnik, torej da bi morala biti za možnost izdaje novega sklepa o izvršbi zaradi ponovnega motenja obveznost po sklepu o izvršbi izpolnjena v celoti (in da bi moral biti predhodni izvršilni postopek že ustavljen). Jezikovno razlago norme namreč dokončno determinira šele njena povezanost z drugimi zakonskimi določbami in njena umeščenost v pravni sistem preko teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in predvsem namen določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote.

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti je v skladu s samim zakonom omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja ter nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

Izrek sklepa ne sme puščati nikakršnega dvoma o tem, kakšna prepoved ali obveza je tožencu naložena, oziroma pred katerimi in kakšnimi motilnimi ravnanji je posest tožnice v bodoče na podlagi sklepa o motenju posesti pravno varovana. Ker iz prepovednega dela tožbenega zahtevka ne izhaja, za kakšno posestno varstvo v bodoče se tožnica zavzema, je postavljeni tožbeni zahtevek nesklepčen in s tem ugodilni del izreka sklepa nedoločen in neizvršljiv.

Sodbo se prisilno lahko objavi samo enkrat. Višje sodišče je toženko v točki I.4 obsodilo na: "Ta sodba bo ...objavljena... enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo." S tem je bila civilna sankcija, ki jo je višje sodišče v izvršilnem naslovu naložilo toženki (dolžniku), izčrpana. Nobene podlage ni ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu (ne v ZIZ - tudi ne v 228. členu ZIZ - niti ne v sedaj veljavnem 63.b členu ZPOmK-1), da bi lahko upnik na podlagi v tem postopku uveljavljenega izvršilnega naslova zahteval več zaporednih izvršb, vsakič za ponovno objavo taiste sodbe. Če bi držalo pritožnikovo stališče, bi izvršilno sodišče v izvršilnem postopku moralo ugotavljati, ali je uresničen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ki upnika opravičuje do civilnopravne sankcije v obliki objave sodbe. Kar seveda ne drži. To je stvar pravdnega postopka. Izvršilno sodišče odloča le na podlagi izvršilnega naslova, kar prevedeno na ta konkretni primer pomeni, da sme zgolj v okviru že prisojenega dajatvenega zahtevka (tj. prepovednega zahtevka) odločati, ali je kasnejše dolžnikovo ravnanje takšno, da dolžnik z njim krši s sodbo naloženo mu opustitev.

V zahtevi je zastavljeno vprašanje pravilne uporabe 229. člena ZIZ za primer, ko tridesetdnevni subjektivni rok za novo motilno dejanje, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motenja, izteče preden upnik pridobi izvršilni naslov v postopku zaradi predhodnega motenja posesti oz. ko tak izvršilni naslov pridobi, ko je pravda za novo motenje posesti že (še) v teku. Vendar tožilstvo ni ne zatrjevalo ne izkazalo, da bi bila sodna praksa višjih sodišč v tovrstnih primerih neenotna (kar je nujni pogoj za dovoljenost zahteve po določbi prvega odstavka 367.a člena ZPP). Poleg navedenega tožilstvo ni zatrjevalo, da bi odgovor na zastavljeno vprašanje presegal konkretni primer in interes konkretne tožnice za varstvo pred motenjem njene posesti. Ker tudi Vrhovno sodišče objektivne koristi za odgovor na zastavljeno vprašanje ni našlo, je presodilo, da vprašanje, ki izhaja iz zahteve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 367.a člena ZPP, in da tudi odgovor

S sklepom o izvršbi je sodišče dopustilo izvršbo le glede protipravnega stanja, ki je obstajalo v času izdaje sklepa. Upnik izven meja pravnomočnega izreka sklepa o motenju posesti ter pravnomočnega sklepa o izvršbi nima varstva v vseh mogočih situacijah, za vsa motilna dejanja, ki so/bodo nastajala v bodoče, v nedoločenem času po izdaji sklepa o izvršbi. V nasprotnem primeru bi bil ta izvršilni postopek odprt časovno neomejeno. Upnik se bo moral za dosego želenega, to je vožnje tudi z večjimi dostavnimi vozili po parceli dolžnikov, poslužiti drugih možnosti, ki mu jih dopušča pravni red.

V predlogu za izvršbo je upnik očital večkratno kršitev obveznosti v času od 29. 4. 2016 do 7. 5. 2016, kar, če se trditve izkažejo za resnične, utemeljuje njegov interes za dovolitev izvršbe zaradi preprečitve ponovnih kršitev obveznosti v prihodnje. Za tak primer pa je v 227. členu ZIZ predvidena dovolitev izvršbe ob smiselni uporabi prvega do tretjega in petega odstavka 226. člena tega zakona. Ker je predlagana izvršba zaradi opustitve obveznosti iz izvršilnega naslova (prepoved odklopa vode), določitev roka za izpolnitev že pojmovno ne pride v poštev, temveč se izvršba dovoli tako, da se dolžniku zagrozi (ne izreče) z denarno kaznijo, če bo ponovno kršil svojo dolžnost opustiti motilna dejanja nasproti upniku. Določba 227. člena ZIZ preprečuje možnost, da bi dolžnik, ki mu izvršilni naslov nalaga nekaj dopustiti ali opustiti, lahko nesankcionirano kršil obveznost pred ali po izdaji sklepa o izvršbi. Seveda to ne pomeni, da je lahko kaznovan za kršitev obveznosti, storjeno pred vložitvijo predloga za izvršbo, gre za grožnjo z denarnim kaznovanjem za primer morebitne kasnejše kršitve, ob ugotovitvi prejšnje, ki utemeljuje interes za dovolitev izvršbe. Ob stališču sodišča

Kadar tožena stranka (dolžnik) ponovno moti posest, potem ko je bilo prejšnje posestno stanje že vzpostavljeno (bodisi prostovoljno bodisi v izvršilnem postopku) na način, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motenja, lahko predlaga upnik v roku 30 dni, najkasneje pa v roku enega leta, na podlagi istega izvršilnega naslova izdajo novega sklepa o izvršbi. To izhaja iz dela sklepa sodišča o motenju posesti, s katerim se toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest tožeče stranke s takimi ali podobnimi ravnanji. To pomeni, da tožeča stranka pred ponovnim motenjem nima možnosti izbire sodnega varstva. Ne more namreč uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, saj bi bilo ponovno razpravljanje o enakovrstnem motenju obravnavanje zadeve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno in glede katere že obstaja izvršilni naslov.

Ni sporno, da je toženec naloženo mu izpolnil na način, da je tožnikoma izročil ključe hiše. Svojo obveznost iz začasne odredbe je tako izpolnil in že iz tega razloga predlog tožnika za izvršitev sklepa o denarni kazni ni bil utemeljen (tretji odstavek 226. člena ZIZ).

Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, pri čemer pa na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti. V okviru presoje obstoja izvršilnega naslova, veljavne in izvršljive sodne odločbe, na katero se sklicuje dolžnik - sklepa Okrajnega sodišča na P. P 67/2012 z dne 21. 5. 2012 o začasni odredbi, izdani po koncu postopka,(1) kot procesne predpostavke ugotavlja, da je veljavnost izvršilnega naslova (začasne odredbe) v IV. točki njenega izreka omejena in traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari (priloga A 10). Sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o glavni stvari, je postal pravnomočen 5. 12. 2012, ob upoštevanju 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pa je postal izvršljiv dne 6. 3. 2013. Rok veljavnosti izvršilnega naslova (začasne odredbe), določen še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, je tako potekel veliko pred upnikovim novim predlogom za izvršbo zaradi ponovnega motenja posesti.

Tožnik zahteva ugotovitev, kje danes v naravi poteka s kupno pogodbo ustanovljena služnostna pot. Gre za dejstvo, ki ga tožnik lahko zatrjuje, ne more pa le to biti predmet ugotovitvenega zahtevka.

Opredelitev površine zemljišča, na kateri je prišlo do predhodnega motenja posesti v letu 2007, za dovolitev izvršbe v predmetni zadevi ni bila potrebna, saj je dolžnica že s tem, ko je s košnjo in spravilom trave prestopila navidezno črto od telegrafnice do drevesa, ki je v času zatrjevanega ponovnega motenja predstavljala posestno mejo med zemljiščema, motila posest in to na način, ki se ni bistveno razlikoval od motenja ugotovljenega na dan 26. 7. 2007. Ni namreč pomembno, za koliko metrov je dolžnica prestopila to navidezno črto, ki je predstavljala posestno mejo - zadošča že samo dejstvo, da je kosila in grabila travo onkraj navidezne črte, ki je predstavljala posestno mejo. Dolžnica bi morala že na razjasnitvenem naroku za obravnavo ugovora uveljavljati bistvene kršitve določb postopka in sicer, da ji CD pod prilogo A5 spisa ni bil vročen, da sodišče videoposnetka ni predvajalo v navzočnosti strank, kot tudi da je šlo za videosnemanje, za katerega upnika nista pridobila soglasja od dolžnice oziroma, da dolžnica ne soglaša z izvedbo tega dokaza, ker naj bi ta bil pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic. Zaradi načela stroge formalne legalitete in vezanosti iz

Izvršilni postopek je strogo formalen postopek, namenjen izvršitvi obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, zato načeloma ni namenjen reševanju morebitnih nadaljnjih sporov med strankami oziroma presoji morebitne protipravnosti nadaljnjih ravnanj strank postopka, ki niso zajeta v izvršilnem naslovu (izjema je ponovno motenje posesti po 229. členu ZIZ).