VSL sodba II Cp 540/2008

Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se obseg odškodninske odgovornosti tožene stranke zniža na 30%.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, ker je s kolesom padel, ko je zapeljal prek vdorne jame. Sodišče prve stopnje je v obravnavani odškodninski zadevi izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Po odločitvi sodišča prve stopnje tožena stranka za nastalo škodo odgovarja v obsegu 60%.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge, sodbo sodišča prve stopnje pa napada v delu, ki presega 30% njene odgovornosti. Pritožba se zavzema za znižanje njene odgovornosti, pri čemer se sklicuje predvsem na malomarnost samega oškodovanca. Sodišču primarno predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožena stranka tožniku odgovarja za škodo v obsegu 30%.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril ter predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Tožba pasivno legitimacijo tožene stranke opira na trditev, da je bilo cestno podjetje Ljubljana upravljalec javnih površin. Ta trditev ni točna. Upravljalec državnih cest je Republika Slovenija. Cestno podjetje je bilo le koncesionar – izvajalec.

Kadar odškodninska odgovornost temelji na opustitvenem ravnanju oškodovanca, naravne (fizikalne) vzročne zveze ni. Pravnorelevantna vzročna zveza je zato umetno vzpostavljena s pomočjo teorije o ratio legis vzročnosti. To pa pomeni, da mora biti s splošnim in abstraktnim pravnim aktom subjektu naloženo dolžnostno ravnanje. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago odškodninske odgovornosti. Poleg takšnega primera pa odškodninska odgovornost za opustitveno ravnanje obstaja izjemoma še tedaj, ko obveznost določenega ravnanja nedvomno izhaja iz temeljnih pravil človeške skupnosti. Pri krpanju vdorne jame za tak primer ne gre. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je tako, ali pravni red koncesionarju nalaga javno pravne obveznosti, katerih opustitev bi lahko predstavljala nedopustno škodljivo dejstvo v obravnavani zadevi.

Res je, da je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba (8. člen ZJC (1)). Vendar: upravljavec državnih cest je Republika Slovenija (16. člen ZJC). Strokovno-tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge za graditev, vzdrževanje in varstvo državnih cest opravlja Direkcija Republike Slovenije za ceste (1. odst. 19. člena ZJC). Med te naloge po drugi alineji 1. odst. 19. člena ZJC izrecno spada tudi redno vzdrževanje državnih cest. Tudi podzakonski akt, to je Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (2), določa, da vzdrževanje cest vodi in organizira za dejavnost pristojna strokovna služba upravljavca cest (2. člen Pravilnika). Upravljavec cest pa je po prej navedenih določbah ZJC Republika Slovenija, ki to nalogo opravlja preko Direkcije za ceste.

Dolžnostno ravnanje bi bilo na koncesionarja lahko preneseno tudi s splošnimi in abstraktnimi pravili, ki urejajo gospodarsko javno službo. Takšna obveznost bi bila lahko določena v ZGJS (3) ali v aktih, izdanih na njegovi podlagi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna obveznost koncesionarja ni določena. Obvezna gospodarska javna služba se določi z zakonom (1. odst. 3. člena ZGJS). Ena od štirih oblik zagotavljanja javnih služb je tudi z dajanjem koncesij (6. člen ZGJS). Razmerje med koncedentom in koncesionarjem se ureja s koncesijskim aktom in koncesijsko pogodbo. Koncesijski akt (32. in 33. člen ZGJS) je predpis vlade ali odlok lokalne skupnosti. Koncesijskega akta, ki bi urejal neposredno obveznost zavarovanca tožene stranke, ni. Tako ostane odprto le še vprašanje narave koncesijske pogodbe (39. člen ZGJS). ZGJS ne določa, da bi koncesijska pogodba lahko določala javnopravne obveznosti koncesionarja. Z njo je določeno predvsem medsebojno (pogodbeno) razmerje med koncedentom in koncesionarjem. Z njo je določeno tudi medsebojno razmerje v zvezi z morebitno škodo, povzročeno z izvajanjem ali neizvajanjem javne službe (6. alineja 1. odst. 39. člena ZGJS). Ureditev medsebojnega razmerja v zvezi z morebitno škodo pa seveda ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja nasproti tretjim osebam za kršitev tistih obveznosti, ki so po splošnih javnih predpisih naložene koncedentu.

Tožeča stranka je torej z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka proti zavarovalnici koncesionarja izbrala napačno pot. Ker tožena stranka ne izpodbija odločitve o 30% odgovornosti, je ta odločitev pravnomočna ter vanjo ni mogoče posegati.

Sodišče prve stopnje je z vzpostavitvijo odškodninske odgovornosti tožene stranke napačno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbenemu predlogu v celoti ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da tožena stranka odgovarja le v tistem delu, na katerega je pristala (tako izrecno kot vsebinsko) ter je postala odločitev o tem pravnomočna.

------------------------------------------------

(1) Zakon o javnih cestah; Uradni list RS, št. 29/1997 do Uradni list RS, št. 69/2008.

(2) Ur. list RS, št. 62/1998.

(3) Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. list RS, št. 32/93; ZGJC).