39. člen ZGJS

Z aktom oziroma dejanjem izbire izvajalca gopodarske javne službe pomorske pilotaže, ki se je manifestirala v sprejemu sklepa z dne 27. 3. 2020, (še) ni (bilo) poseženo v tožničin pravni položaj. Takšne posledice ima šele sklenitev pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže na podlagi Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže, ki pomeni konkretizacijo določb 43., 44. in 47. člena PZ, po katerih se lahko storitev pomorske pilotaže v koprskem tovornem pristanišču opravlja kot izbirna gospodarska javna služba, ki jo zagotavlja Republika Slovenija. Glede na povedano torej izpodbijano dejanje izbire oziroma sklep z dne 27. 3. 2020 nimata učinkov, podobnih učinkom posamičnih aktov iz 64. člena ZPOmK-1 (npr. odvzem pravice, sprememba pravice, poseg v pravico na drug način, vpliv na pravni položaj itd.), zato se ne moreta šteti za oblastno dejanje iz navedene zakonske določbe.

Pravice in obveznosti koncendenta in koncesionarja se lahko podrobneje določijo tudi v javnem razpisu in v koncesijski pogodbi. Zato določitev meril za izbiro koncesionarja v javnem razpisu ni v nasprotju z zakonom.

Izvajalec javne službe obdeluje določene osebne podatke uporabnikov, ki jih za ta namen pridobi iz javnih knjig in evidenc na temelju 1. odstavka 10. člena ZVOP-1 v povezavi z 32. členom ZVOP-1, kar pa posamezniku ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave njegovih osebnih podatkov.

Vprašanja prenehanja koncesijske pogodbe se urejajo s samo koncesijsko pogodbo, kar pomeni, da se urejajo sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloča sodišče splošne pristojnosti. Pri sklepu Vlade o razdrtju koncesijske pogodbe gre za urejanje pogodbenih razmerij in ne za odločanje v upravni zadevi.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podana stvarna legitimacija izvajalca gospodarske javne službe v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki temelji na opustitvi njegovega dolžnostnega ravnanja.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Pojem subsidiarne odškodninske odgovornosti, ki je nejasen pravni pojem, je treba razlagati v skladu z načelom varstva oškodovanca na eni strani in v skladu s primarno odgovornostjo občine za varno stanje cest na drugi strani.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest. Ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev). Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na nepremoženjsko škodo, lahko smrt tožnika pomeni prenehanje aktivne stvarne (ad causam) legitimacije le, če do tega pride znotraj časovnih meja pravnomočnosti (do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Splošna in abstraktna pravila koncesionarju (v konkretnem primeru: cestnemu podjetju) ne nalagajo nobenega dolžnostnega ravnanja. Zato tudi ne more odškodninsko odgovarjati za opustitveno ravnanje. Dolžnostno ravnanje nanj tudi ne more biti preneseno s koncesijsko pogodbo. Čeprav gre za koncesijsko pogodbo (s katero se ureja javna gospodarska služba) ta pravno zavezuje le pogodbeni stranki.

Sklep Vlade RS (s katerim je ta odločala o podaljševanju obstoječega koncesijskega pogodbenega razmerja in nadaljnjem postopku javnega razpisa), ni upravni akt ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti ne gre za upravno zadevo. Po 9. alineji 39. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) se vprašanja prenehanja in podaljševanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo, v primeru spora pa v skladu s 40. členom ZGJS odloči sodišče splošne pristojnosti.

Po ureditvi v 9. alinei 39. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) se vprašanja prenehanja in podaljšanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo. To pomeni, da se urejajo sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloči sodišče splošne pristojnosti (40. člen ZGJS). Glede na navedeno vprašanja prenehanja in podaljšanja koncesijskega razmerja niso upravna zadeva.