3. člen ZGJS

V tem kontekstu je treba presojati gradbena dovoljenja, prostorske akte in urbanistične standarde, ki so veljali v času gradnje stavbe, z upravnimi akti in urbanističnimi standardi, ki so veljali po izgradnji stavbe v času družbene lastnine vse do lastninjenja. Navedeno ne pomeni, da upravni akti in standardi v času gradnje niso relevantni, gre le zato, da jih je treba upoštevati v kontekstu spremenjenih okoliščin, če so kasnejši akti in standardi vzpostavili drugačno ureditev prostora in na podlagi katerih, se je tudi spreminjal (zmanjševal ali povečeval) obseg pripadajočega zemljišča, ki je v času družbene lastnine akcesorno pripadal stavbi.

Občina sicer lahko predpise iz svoje pristojnosti izda brez izrecnega napotila v zakonu, a ti ne smejo biti v nasprotju z zakoni. V obravnavanem primeru je občina z opredelitvijo pojma uporabnika obvezne javne gospodarske službe presegla okvire zakona. Podzakonski predpis sicer lahko ureja način izvrševanja pravic in obveznosti ter podrobneje določa vsebino teh pravic in obveznosti, pri čemer nujno interpretira zakon v določenem obsegu. Vendar pri svojem normiranju ne sme zoževati zakonskih pravic

Tožnikova obveznost priključitve objekta na javni vodovod izhaja že iz zakona, Uredba o oskrbi s pitno vodo pa možnosti priključitve veže na odvajanje in čiščenje komunalne vode, urejeno v skladu s predpisi, ki urejajo emisije snovi pri odvajanju odpadne vode in predpisi, ki urejajo odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode (prvi odstavek 11. člena). Obveznost priklopa na vodovodno omrežje torej smiselno vsebuje tudi ureditev odvajanja odpadne vode, vendar pa ta obveznost ne pomeni nove obveznosti, ki bi jo uredba določala samostojno, saj zavezancu zgolj nalaga, da mora odvajanje vode urediti v skladu s področnimi predpisi.

Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka.

Občina je z Odlokom o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč ustanovila režijski obrat za pokopališko dejavnost, ki pa je bila z odločbo in koncesijsko pogodbo dodeljena tožniku. Ker pa navedena koncesijska pogodba z ustanovitvijo režijskega obrata še ni prenehala, pogoji za njegovo ustanovitev niso izpolnjeni. Tožena stranka pa tudi ni navedla standardov in normativov, na katerih bi zagotavljanje gospodarske javne službe lahko potekalo v režijskem obratu, zato po presoji sodišča ni izkazala utemeljenega javnega interesa za prenehanje izvajanja dejavnosti koncesionirane javne gospodarske službe, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji, ki so za odvzem koncesije, določeni v ZGJS in Odlokih.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Pojem subsidiarne odškodninske odgovornosti, ki je nejasen pravni pojem, je treba razlagati v skladu z načelom varstva oškodovanca na eni strani in v skladu s primarno odgovornostjo občine za varno stanje cest na drugi strani.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest. Ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev). Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na nepremoženjsko škodo, lahko smrt tožnika pomeni prenehanje aktivne stvarne (ad causam) legitimacije le, če do tega pride znotraj časovnih meja pravnomočnosti (do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode kot temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, je bila njena zahteva utemeljeno zavrnjena.

Splošna in abstraktna pravila koncesionarju (v konkretnem primeru: cestnemu podjetju) ne nalagajo nobenega dolžnostnega ravnanja. Zato tudi ne more odškodninsko odgovarjati za opustitveno ravnanje. Dolžnostno ravnanje nanj tudi ne more biti preneseno s koncesijsko pogodbo. Čeprav gre za koncesijsko pogodbo (s katero se ureja javna gospodarska služba) ta pravno zavezuje le pogodbeni stranki.