8. člen ZJC-B

Ker zavarovanec drugotožene stranke kot izvajalec javne gospodarske službe ni poskrbel za ustrezno tornost asfaltiranega dela cestišča, obe toženki odškodninsko odgovarjata za tožniku nastalo škodo.

Pravilnik o rednem vzdrževanju javnih cest v 21. členu ponuja tudi odgovor o obsegu toženkine dolžnosti glede vzdrževanja vegetacije, ki se nahaja ob ali ki sega nad javno cesto. Temeljni obveznosti glede vzdrževanja vegetacije sta zagotavljanje preglednosti in v okviru te prostega profila ceste ter vzdrževanje dreves v skladu s pravili stroke. In dokazni postopek je pokazal, da je obe te obveznosti toženka preko koncesionarja K. d.o.o. in pogodbenega partnerja S. d.o.o., tudi izvrševala. Odškodninska odgovornost bi tako lahko bila podana le, če bi bile izkazane konkretne okoliščine, na osnovi katerih bi toženka ob dolžni skrbnosti morala ali bi bila mogla vedeti, da se bo kritičnega dne veja odlomila. Zgolj večja količina snega na vejah pa takšnih okoliščin ne predstavlja. Da bi bilo treba tudi v teh primerih iz povsem preventivnih razlogov otresati veje dreves in zapirati parkirišča, je pretirano in ne bi bilo razumno, glede na število dreves, ki jih toženka vzdržuje pa tudi praktično neizvedljivo.

Občina kot upravljavka občinskih cest je odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi opustitve postavitve ustrezne signalizacije in s pogodbeno podelitvijo nalog v zvezi z vzdrževanjem javnih cest koncesionarju ni prosta odgovornosti za opustitve dolžnega vzdrževanja. Za odločitev v zadevi je pomembno pravno ovrednotenje ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka zatrjevane škode, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca. Povprečno skrben voznik mora biti pozoren na stanje na cesti. Za presojo o obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem (škodnim dogodkom) in poslabšanjem zdravja je treba odgovoriti na vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretni oškodovanec težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo, ni pa pomembno, ali bi tak obseg škode utrpel tudi povprečni oškodovanec ob enaki poškodbi. Težave, ki jih ima tožnik po nezgodi, tj. občasne bolečine pri težjih fizičnih delih, športu in delu v prisilni drži, niso v vzročni zvezi z nezgodo, ampak so posledica degenerativnih sprememb, ki so bile v času nezgode že razvite.

Po oceni sodišča druge stopnje je tožničin soprispevek k nastanku prometne nezgode, ko hitrosti svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, enak prispevku zavarovanke toženke zaradi opustitve dolžnega ravnanja (preprečitve poledice na vozišču z ustrezno izvedbo ukrepov - posipavanjem).

Odškodninska odgovornost tožene stranke se sicer lahko izvaja že iz lastninske pravice na javni cesti, kjer je prišlo do obravnavanega poškodovanja. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost na nastanek škode, in sprejeme ukrepe, potrebe za varno uporabo te površine. V kolikor lastnik nepremičnine ne ravna v skladu z navedenim, je podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), ki je v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizirano z določbo prvega odstavka 131. člena OZ.3 Sodišče prve stopnje se sicer res nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 100. člena sedaj veljavnega ZCes-1, po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Vendar pa pritožba prezre, da je prav enako določbo, ki posebej normira odškodninsko odgovornost v zvezi s prometno ureditvijo občinskih cest, vseboval že tudi ob času škodnega dogodka (9. 3. 2011) veljaven ZVCP-1 v prvem odstavku 15. člena. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je bila občina obvezana določiti prometno ureditev na

Zahteva po konkretizaciji protipravnosti ravnanja je še toliko bolj imperativna, ko gre za očitek opustitve dolžnega ravnanja, saj tedaj prave naravne vzročnosti ni. Pomeni, da mora tožeča stranka izkazati, da je zavarovanec tožene stranke kršil določeno pravno normo in s čim konkretno jo je prekršil (protipravnost v ožjem smislu), bodisi da je bila negativna posledica (škoda) objektivno predvidljiva in bi zato (v skladu z načelom neminem laedere) zavarovanec tožene stranke moral ukrepati (protipravnost v širšem smislu).

Upoštevajoč, da se je škodni dogodek zgodil v zelo zgodnjih jutranjih urah ter da je izvajanje nadzora nad stanjem in prevoznostjo cest praviloma sicer naloga vzdrževalca, bi dolžnost toženkine zavarovanke, da tudi po odstranitvi zapore stalno in celo izven svojega rednega delovnega časa spremlja promet in začasno prometno signalizacijo in opremo presegla njeno dolžno skrbnost.

Obstoj lastninske pravice na parceli (torej pločniku, na katerem je prišlo do poškodbe) ni bistven za obstoj odgovornosti vzdrževanja in čiščenja pločnikov. Relevantno je, kdo upravlja pločnik in je posledično dolžan zanj skrbeti. Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti nista javna površina in da ne moreta biti predmet obveze javne službe.

Po drugem odstavku 191. člena ZPP je privolitev novega toženca v predlagano spremembo tožbe v primeru naknadnega sosporništva na pasivni strani posebna procesna predpostavka. Če je ni, do spremembe tožbe ne pride že na podlagi samega zakona. Sodišče namreč ne more s sklepom nadomestiti privolitve nove tožene stranke v predlagano spremembo tožbe (kot na primer to lahko stori pri predlagani objektivni spremembi tožbe – prvi odstavek 185. člena ZPP). Zato izdaja posebnega sklepa, s katerim bi sodišče (odvisno od privolitve toženca) odločalo o (ne)dopustnosti subjektivne spremembe tožbe, v zakonu ni predvidena niti ni potrebna. Vloga za razširitev na drugo toženo stranko ne more hkrati predstavljati nove (samostojne) tožbe zoper stranko, ki se je uprla naknadnemu sosporništvu na pasivni strani, ker ni identitete strank. Odgovorna oseba se zakonske odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti ali jo izključiti s pogodbenim prenosom svojih obveznosti na drugo osebo.

Prvotožena stranka je na podlagi Pravilnika zadolžena le za vzdrževanje, ne pa tudi za postavitev nove signalizacije. Varno projektiranje in gradnja cestnega telesa sta v skladu s 16. členom ZJC v domeni upravljavca cest (drugotožene stranke). Drugotožena stranka bi morala ukrepati tako, da bi na neurejeno bankino opozorila vsaj z ustrezno prometno signalizacijo, tega pa ni storila.

Ob ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala na javni poti, ki bi jo bila dolžna vzdrževati občina v okviru izvajanja lokalne javne službe, je zaključek o (delni) odškodninski odgovornosti občine pravilen.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Omejitev iz 1. odstavka 458. člena ZPP velja tudi v primeru, če izdana prvostopenjska sodba ne vsebuje popolnega pravnega pouka, v katerem bi sodišči stranki opozorilo na omejitev. Navedena opustitev strankam namreč ni mogla povzročiti nobenih škodljivih posledic. Odgovornost subsidiarnega zavezanca po splošnih obligacijskih pravilih nastopi takoj, ko primarni zavezanec izpolnitev odkloni in se nikakor ne zahteva, da bi moral upravičenec najprej poskušati iztožiti terjatev od primarnega zavezanca. Pristavka v 53. členu ZGJS „če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti“ ni mogoče razumeti tako, da lahko koncendent z učinkom za tretje svojo odgovornost za škodo prenese na koncesionarja.

Za presojo odgovornosti za škodo, ki nastane pri uporabi javnega dobra, je odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra.

Pojem subsidiarne odškodninske odgovornosti, ki je nejasen pravni pojem, je treba razlagati v skladu z načelom varstva oškodovanca na eni strani in v skladu s primarno odgovornostjo občine za varno stanje cest na drugi strani.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest. Ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev). Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na nepremoženjsko škodo, lahko smrt tožnika pomeni prenehanje aktivne stvarne (ad causam) legitimacije le, če do tega pride znotraj časovnih meja pravnomočnosti (do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Stališče sodišča druge stopnje, da zgolj položaj oziroma vloga prvotoženke kot upravljavca državnih cest ne more biti podlaga za sklep o kakršnikoli njeni odgovornosti, je glede na zakonito poroštvo koncedenta za obveznosti koncesionarja, določeno v 53. členu Zakona o gospodarskih javnih službah, materialnopravno zmotno.

Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti (kot del ceste) nista javna površina oziroma da ne moreta biti predmet obvezne javne službe.

Splošna in abstraktna pravila koncesionarju (v konkretnem primeru: cestnemu podjetju) ne nalagajo nobenega dolžnostnega ravnanja. Zato tudi ne more odškodninsko odgovarjati za opustitveno ravnanje. Dolžnostno ravnanje nanj tudi ne more biti preneseno s koncesijsko pogodbo. Čeprav gre za koncesijsko pogodbo (s katero se ureja javna gospodarska služba) ta pravno zavezuje le pogodbeni stranki.

Odgovornosti cestnega podjetja za prometno nezgodo zaradi na cestišče padlega drevesa ni mogoče izključiti le zato, ker je drevo prej stalo na zemljišču v privatni lasti, čeprav na območju varovalnega pasu.