6. člen ZGJS

Čeprav je pri lastninjenju infrastrukture na področjih gospodarskih javnih služb temelj za pridobitev lastninske pravice zakon, so zemljiškoknjižna pravila glede vpisa enaka, kar pomeni, da sodišče dovoli predlagani vpis, če iz listine izhaja utemeljenost zahtevanega vpisa. Navedeno pomeni, da mora listina vsebovati vse v zakonu naštete dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je pridobitev lastninske pravice upravičene skupnosti.

S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.

Konkretna služnost ni bila ustanovljena v korist določene osebe, temveč gre za služnost, ustanovljeno v javno korist. To pa pomeni, da je vsebina služnosti takšna, da jo lahko izvršuje vsak, ki uporablja gospodujoče zemljišče oziroma omenjeno komunalno infrastrukturo. Nenazadnje je tudi iz 4. člena Pogodbe jasno izhaja, da tožeča stranka kot služnostni zavezanec dovoljuje izvrševanje omenjene služnosti tako služnostnemu upravičencu kot tudi upravljalcu komunalnega omrežja, to je toženi stranki.

V primeru, ko nihče od ponudnikov ponudbene cene, ki je bila ključno merilo pri izboru koncesionarja, ne izračuna pravilno oziroma v primeru, ko pravilnosti izračuna (tudi po pozivu za dodatno pojasnilo) ni mogoče preizkusiti, koncedent ne sme izbrati nobenega od ponudnikov, pač pa mora postopek izbire končati (59. člen ZJZP) in bodisi ponoviti javni razpis za podelitev koncesije bodisi se odločiti za katero od drugih možnih oblik zagotavljanja javne službe, ki so na voljo po 6. členu ZGJS.

Izhodišče za presojo spornih vprašanj v tej zadevi je, da je treba upoštevati naravo in predmet sporne najemne pogodbe. Namen najemne pogodbe ni prepustitev posesti in uporabe v zameno za plačilo, temveč izvajanje gospodarske javne službe, zlasti pa varovanje okolja (najemnina je po vsebini le strošek amortizacije infrastrukture). Zato najemne pogodbe ni mogoče presojati ločeno od vseh predpisov, ki urejajo varstvo okolja in gospodarskih javnih služb, zlasti pa ne ločeno od koncesijske pogodbe, na podlagi katere je bila najemna pogodba sploh sklenjena.

Parkirna hiša je z odredbama o določitvi javnih parkirnih površin določena kot javna parkirna površina, zato ne gre za območje, na katerem bi lahko uporabnik parkirnega prostora utemeljeno pričakoval takšno stopnjo zasebnosti, v katero bi bilo možno posegati le na podlagi odredbe sodišča. Tudi gospodarska družba z omejeno odgovornostjo je lahko pravna oseba javnega prava, ki izvaja gospodarsko javno službo.

Na manjšem delu poledeneli pločnik (tudi) v konkretnem primeru ne predstavlja nevarne stvari, hoja po takšnem pločniku tudi ne nevarne dejavnosti, saj pri redni rabi in običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni neobičajno povečana. Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike (lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali z zakonom, tega akta ne sme uporabiti.

Občina je z Odlokom o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč ustanovila režijski obrat za pokopališko dejavnost, ki pa je bila z odločbo in koncesijsko pogodbo dodeljena tožniku. Ker pa navedena koncesijska pogodba z ustanovitvijo režijskega obrata še ni prenehala, pogoji za njegovo ustanovitev niso izpolnjeni. Tožena stranka pa tudi ni navedla standardov in normativov, na katerih bi zagotavljanje gospodarske javne službe lahko potekalo v režijskem obratu, zato po presoji sodišča ni izkazala utemeljenega javnega interesa za prenehanje izvajanja dejavnosti koncesionirane javne gospodarske službe, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji, ki so za odvzem koncesije, določeni v ZGJS in Odlokih.

Kadar gre za odplačno razmerje med naročnikom in izvajalcem storitev ter nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva, se namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih. Tudi v tem primeru se po končanem postopku izbire zasebnega partnerja sklene koncesijska pogodba, s tem da je podlaga za sklenitev pogodbe izvedba javnega naročila in ne upravnega postopka. Ker toženka pri izbiri pogodbenega partnerja za izvajanje gospodarske javne službe ni ravnala v skladu s pravili javnega naročanja, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo. Zadeve pa ni vrnilo v ponovni postopek toženki, saj gre za takšno nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, ki je v ponovljenem postopku ni mogoče sanirati.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Zmotno je stališče, da je utemeljevanje javnega interesa stvar sprejemanja odloka in da zato v postopku izdaje odločbe tega dejstva ni potrebno ugotavljati. Iz določb Zakona o gospodarskih javnih službah namreč ne izhaja, da se šteje, da so predpisani pogoji za odvzem koncesije podani, če se z odlokom spremeni oblika izvajanja gospodarske javne službe.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest. Ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev). Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na nepremoženjsko škodo, lahko smrt tožnika pomeni prenehanje aktivne stvarne (ad causam) legitimacije le, če do tega pride znotraj časovnih meja pravnomočnosti (do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Ker sta se obe toženi stranki uprli uporabi izvedeniškega mnenja, pridobljenega pred pravdo, bi ga lahko sodišče upoštevalo zgolj kot del tožnikovih navedb. Na navedeno mnenje, ki ga je sodišče dejansko povzelo v podlago svoje odločitve, namreč toženi stranki nista mogli podati pripomb, ne zahtevati dopolnitve ali izvedencu postavljati vprašanja, s tem pa jima je bila odvzeta pravica do izjave v postopku. Pritožbeno sodišče opozarja na enotno stališče sodne prakse glede zavezancev za plačilo odškodnin v tovrstnih primerih, in sicer, da odškodninsko odgovarja občina oziroma subjekt, kateremu je občina poverila izvajanje obvezne lokalne službe, ne pa posamezniki. Pri tem je treba morebitno odgovornost toženih strank presojati le po načelu krivdne odgovornosti in ne po načelu objektivne odgovornosti.

Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti (kot del ceste) nista javna površina oziroma da ne moreta biti predmet obvezne javne službe.

Splošna in abstraktna pravila koncesionarju (v konkretnem primeru: cestnemu podjetju) ne nalagajo nobenega dolžnostnega ravnanja. Zato tudi ne more odškodninsko odgovarjati za opustitveno ravnanje. Dolžnostno ravnanje nanj tudi ne more biti preneseno s koncesijsko pogodbo. Čeprav gre za koncesijsko pogodbo (s katero se ureja javna gospodarska služba) ta pravno zavezuje le pogodbeni stranki.

ZLNDL (glede na konkretna zatrjevanja tožeče stranke, da so bile omenjene zemljiške parcele v družbeni lastnini in v uporabi tožeče stranke) predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na tovrstnih nepremičninah, pri čemer gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. V skladu z 2. in 3. čl. ZLNDL so lastninsko pravico pridobile fizične oziroma pravne osebe, ki so ob uveljavitvi zakona na nepremičnini imele pravico uporabe, oziroma njihovi pravni nasledniki. Da bi tožeča stranka s svojim nedenarnim tožbenim zahtevkom v zvezi z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine uspela, bi po oceni pritožbenega sodišča morala dokazati, da je imela pravico uporabe na spornih nepremičninah; oziroma, da pred uveljavitvijo navedenega zakona ta pravica uporabe v skladu z do tedaj veljavnim režimom upravljanja in razpolaganja sredstev v družbeni lastnini ni bila prenešena na drugo osebo.

Sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise. Da je Odlok o zimski službi na območju Ljubljanskih občin, na katerem tožeča stranka utemeljuje odgovornost tožene stranke in s tem svoj celoten odškodninski zahtevek, nezakonit, je tožena stranka zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom napačno zaključilo, da so njene navedbe prepozne v smislu 286. člena ZPP. Prekluzija po 286. členu ZPP se ne nanaša na pravna naziranja stranke temveč na navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Na pravilno uporabo materialnega prava (pri čemer lahko upošteva tudi pojasnila pravdnih strank) pazi sodišče samo, in to v vseh fazah postopka, ne le pri sojenju na prvi stopnji (prim. 3. odstavek 180. člena, 2. odstavek 350. člena in 371. člen ZPP). Na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon. Enako določa tudi 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. To pa pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na pod

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.