VSL sklep II Cp 5719/2007

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožencev za obnovo postopka, ker je ugotovilo, da sta ga vložila po izteku 30 dnevnega roka od dne, ko jima je bila vročena sodba.

Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta toženca in predlagata njegovo spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navajata, da so bila vsa sodna pisanja v tem postopku vročena v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3; v nadaljevanju ZPP), pa tudi v nasprotju s 172. členom prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami) ter v nasprotju s Konvencijo o vročitvi sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v tujini (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 19/2000; v nadaljevanju Haška konvencija). Zaradi predhodnih kršitev postopka se toženca nista mogla seznaniti z vsebino tožbenih in nadaljnjih navedb. Res je, da sodišče posluje v slovenskem jeziku, vendar pa je dolžno skrbeti za zakonit postopek in sodne oblasti ne izvajati v škodo ene stranke. Ker je sodišče v postopku na obravnavi dolžno zagotoviti stranki, ki jezika ne razume, da se seznani z navedbami nasprotne stranke, je ob dopustni analogiji dolžno naložiti tudi tožeči stranki, kadar gre za postopek zoper tujce, fizične in pravne osebe, ki so v tujini, da vlogam priloži overjen prevod v jezik druge stranke. Le tako je dosežen namen vročanja. Tožencema zaradi drugačnega vročanja ni bil zagotovljen pošten postopek, v katerem bi imela na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi lahko vplivala na izid postopka. Zaključek sodišča v izpodbijanem sklepu, da je bila vročitev sodnega pisanja opravljena na zakonit način, je napačna. Sodišče prve stopnje je v postopku, katerega obnovo sta toženca zahtevala, bistveno kršilo določbe 135. in 146. člena ZPP. Ker sodišče tožencema ni postavilo pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, tožencema je bila s tem kršena pravica udeleževati se postopka. Pritožnika v pritožbi analizirata nekatere vročitve pred vročitvijo sodbe in pojasnjujeta, kdo je podpisal povratnice oziroma, da jih nista podpisala ona. Menita, da je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca zamudila rok za uveljavljanje obnove postopka. Namen vročanja je, da se stranki omogoči seznanitev z opravljenimi procesnimi dejanji. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi organ ZDA vročitev zavrnil, če ne bi bila opravljena pravilno. Pisanje se je vročalo v zaprti kuverti, organ za vročitve sploh ni mogel vedeti, kakšna vsebina je v zaprti kuverti in ali je preložen prevod, sicer bi glede na prakso ZDA takšno sodno pisanje nedvomno zavrnil. Tak zaključek sodišča je tudi v nasprotju z nadaljnjimi navedbami v izpodbijanem sklepu, da se lahko pisanja vročajo tudi neposredno stranki. Iz izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče ugotoviti, katerega izmed načinov vročitve je sodišče uporabilo, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka je lahko začel teči šele takrat, ko sta se toženca seznanila z vsebino prejetih pisanj, to pa je bilo šele, ko ju je njun pooblaščenec seznanil s tem, kaj sta prejela.

Toženca še navajata, da bi moralo sodišče njun predlog obravnavati tudi v skladu s 16. členom Haške konvencije kot prošnjo za dovolitev pritožbe po izteku roka.

Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP se predlog za obnovo postopka vloži v 30 dneh od dne, ko je bila odločba vročena stranki. Pritožnika v predlogu za obnovo postopka, ki sta ga vložila 22.12.2006 sama pojasnita, da jima je bila zamudna sodba vročena 7. in 17.7.2006. To potrjujeta tudi povratnici, speti k listovni številki 56 v spisu.

Vročitev zamudne sodbe je bila opravljena pravilno, v skladu z določbo 10. člena Haške konvencije, po kateri se sodne listine lahko pošljejo po pošti neposredno osebi v tujino, če namembna država temu ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje sicer v izpodbijanem sklepu pogoj nenasprotovanja namembne države razlaga napačno, ko smiselno meni, da je nenasprotovanje podano takrat, ko država vročitev opravi in povratnico brez pripomb vrne. Gre za vprašanje generalnega (ne)nasprotovanja namembne države konkretni določbi konvencije. Da ZDA ne nasprotuje vročanju v smislu določbe 10. člena Konvencije izhaja iz podatkov centralnega organa za vročanje ZDA (dostopno na: http://hcch.e-vision.nl/index_en.php?act=authorities.details&aid=279), pa tudi iz številnih pojasnil v zvezi z vročanjem sodnih pisanj v ZDA, ki jih je mogoče najti na istem internetnem naslovu. Pritožbena trditev, da je vročitev neprevedene sodne pošiljke v ZDA v nasprotju s prakso ZDA, je torej povsem napačna. ZDA (kot namembna država) ne nasprotuje vročanju, kot je bilo uporabljeno v tej zadevi. Opisana vročitev torej ne nasprotuje določbam Haške konvencije, kot zmotno menita pritožnika, prav tako pa ne nasprotuje določbam Zakona o pravdnem postopku.

Res je, kot navajata pritožnika, da smejo v skladu z določbo 102. člena ZPP stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik in da jim mora biti, če slovenskega jezika ne razumejo, na naroku zagotovljeno ustno prevajanje tistega, kar se navaja. Vendar pa se v skladu z določbo 103. člena ZPP vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču, torej v slovenskem jeziku. Analogija z določbo 102. člena ZPP torej ni dopustna, še posebej ne ob tem, ko zakon izrecno ureja, kako se vročajo sodna pisanja oziroma v kakšnem jeziku se vročajo.

Pritožbene navedbe, ki presegajo navedbe v predlogu za obnovo postopka oz. tam navedene in utemeljene obnovitvene razloge, so nedopustne, saj predstavljajo poskus širjenja obnovitvenih razlogov v pritožbenem postopku, ki ni dopusten. Obnova postopka je namreč izredno pravno sredstvo z (zelo) omejenim obsegom izpodbijanja, presoja pa se izključno na podlagi predlagateljevih navedb (v predlogu za obnovo), s katerimi ta jasno, razločno in konkretizirano utemeljuje obnovitvene razloge; na slednje je sodišče strogo vezano (prim. Vrhovno sodišče RS, odločba II Ips 605/2007). Pritožbeno sodišče zato navedb o opustitvi postavitve pooblaščenca za sprejemanje pisanj in o tem, komu naj bi bila pisanja tekom postopka vročena, ni moglo obravnavati.

Pritožbene trditve, da tožencema ni bil zagotovljen pošten postopek, v katerem bi imela na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi lahko vplivala na izid postopka, niso utemeljene. Na voljo so jima vsa pravna sredstva, vendar v časovnem in vsebinskem okviru, ki ga nudi ZPP. Upoštevaje posebnosti vročanja po 10. členu Haške konvencije, pa je tožencema na voljo še neke vrste izredno pravno sredstvo v smislu 16. člena Haške konvencije, ki ga sodišče prve stopnje še ni obravnavalo.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bila tožencema zamudna sodba vročena 7. in 17.7.2006, kar navajata tudi sama v predlogu za obnovo postopka. V pritožbi sicer navedeta tudi, da sodba ni bila vročena njima osebno, vendar pa gre za pritožbeno novoto, ki še posebej v obnovitvenem postopku, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, ni dopustna. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka je torej začel teči z vročitvijo sodbe in je na dan vložitve predloga za obnovo postopka, 22.12.2006, kot povsem pravilno zaključi sodišče prve stopnje, potekel.

Nobenega razloga ni, da bi ob pravilni vročitvi zamudne sodbe tožencema začel rok za vložitev izrednega pravnega sredstva teči šele takrat, ko, kot sama zatrjujeta, sta se odločila, da si bosta dala sodbo prevesti oziroma razložiti. Ker obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP ni vezan na objektivni rok, ampak le na subjektivnega, bi takšna razlaga določbe 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP predstavljala nedopustno odlaganje začetka teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka, ki bi bilo v popolni dispoziciji stranke, ki ji je bila sodba sicer povsem pravilno vročena (prim. podobno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 378/2005).

Toženca sta v predlogu za obnovo navedla še, da ga vlagata tudi iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, razlogov izpodbijanega sklepa o tem obnovitvenem razlogu pa v pritožbi ne napadata, zato je sodišče v tem obsegu opravilo le uradni preizkus, ki je pokazal, da je sodišče materialno pravo uporabilo pravilno, zagrešilo pa tudi ni kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker torej v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede na navedbe v pritožbi, da bi moralo sodišče predlog za obnovo postopka obravnavati tudi v skladu z določbo 16. člena Haške konvencije, ki sodišču omogoča, da tožencu dovoli pritožbo kljub poteku roka, če so izpolnjeni pogoji, ki so navedeni v nadaljevanju, pritožbeno sodišče še dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje obravnavano pritožbo, pa tudi predlog za obnovo postopka, obravnavati še kot prošnjo v smislu 16. člena Haške konvencije.