VSK sklep I Cp 710/2007

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo, s katero je sodišče toženi stranki prepovedalo odtujitev in razpolaganje z nepremičnino na parc.št. 569, vl. št. 115 k.o. G. Sodišče je ocenilo, da je tožeča stranka izkazala verjetnost svoje terjatve in da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o začasni odredbi razveljavi in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka v zvezi z začasno odredbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi .V pritožbi navaja, da je nepravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da se v predmetnem postopku izdaje začasne odredbe uporablja ZIZ, saj gre za primer začasne odredbe po 2. odst. 266. čl. ZIZ in bi zato sodišče moralo uporabiti postopek, ki je določen v ZPP. Zato so po mnenju tožene stranke utemeljene tudi ugovorne in pritožbene trditve, da se tožena stranka ni imela pravice in možnosti izjaviti o navedbah in dokazih podanih v predlogu za izdajo začasne odredbe. S tem je bila kršena njena pravica do izjave v postopku in ustavna pravica tožene stranke do enakosti pred zakonom, do neenakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Toženi stranki tudi niso bile vročene priloge, na katere se tožeča stranka sklicuje v predlogu za izdajo začasne odredbe in se tako tožena stranka še vedno ne more izjaviti.

Tožena stranka se tudi ne strinja stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bil predmetni postopek že uveden, saj toženi stranki še ni bila vročena tožba. Ker pravdni ali kak drug postopek še ni bil uveden, je torej izpodbijani sklep izdalo nepristojno sodišče, saj bi bilo za odločanje o predlogu pristojno Okrajno sodišče v N.

Nepravilno in nezakonito je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da ni potrebno da bi bila v sklepu o začasni odredbi in v predlogu za začasno odredbo točno navedena dolžnikova obveznost po temelju in višini. Nezakonito je tudi sklicevanje sodišča na določbo 250. čl. ZIZ, saj se ta določba v predmetnem postopku sploh ne uporablja, ker ne gre za zavarovanje v primeru zastavne pravice na podlagi sporazum strank. Tožena stranka zato vztraja pri ugovornih in pritožbenih navedbah, da sta izdana začasna odredba in izpodbijani sklep nezakonita in nepravilna tudi zato, ker iz izreka ne izhaja, v zavarovanje katere in kakšne terjatve je bila začasna odredba izdana.

Tožena stranka nadalje navaja, da sta 1. in 2. odst. izreka sklepa v nasprotju s predlogom za izdajo začasne odredbe, kot tudi v nasprotju sama s seboj, ker je v prvem odstavku prepovedana odtujitev in razpolaganje, v drugem pa odločeno, da se v zemljiški knjigi vknjiži prepoved odtujitve in obremenitve. Ker v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podan predlog za vknjižbo prepovedi , temveč za zaznamo je sklep tudi v nasprotju s predlogom. Poleg navedenega pa je sodišče odločalo tudi preko postavljenega zahtevka tožeče stranke,saj je v 6. odst. izpodbijanega sklepa odločeno, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Sodišče se v zadnjem odstavku tretje strani izpodbijane sodbe ponovno sklicuje na določbo 250. čl. ZIZ, čeprav se ta določba lahko uporablja le v primeru sporazuma strank.

Izpodbijani sklep je po mnenju tožene stranke nezakonit tudi, ker terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana, saj je tožeča stranka ni precizirala ne po višini, ne po temelju in bo ta zapadla šele čez 6 let. Ker terjatev še ni zapadla, tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da obstoji. Sicer pa tožeča stranka tudi ni izkazala za verjetno, da bo terjatev zoper dolžnika res nastala in v kakšni višini ter kdaj. V zvezi s tem navaja, da je tožena stranka proti tožeči stranki že vložila tožbo zaradi plačila odškodnine (zadeva se vodi pred Okrožnim sodiščem v N. pod opr. št . P ) in ima na podlagi 6. odst. 502. člena pravico zadržati izplačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža do pravnomočnosti sodbe, s katero bo odločeno o tem odškodninskem zahtevku. Obveznost tožene stranke tako ne bo nastopila sama po sebi dne 10.3.2012 že na podlagi zakona, kot to želi prikazati tožeča stranka. Da bo terjatev proti toženi stranki res nastala, tožeča stranka ni izkazala za verjetno tudi iz razloga, ker terjatve v tožbenem zahtevku sploh ni določila po višini. Na podlagi navedenega je zato zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek verjetno izkazan, nepravilen in nezakonit, saj ni podan razlog za izdajo začasne odredbe po 1. odst, 270. čl. ZIZ. Ker tožeča stranka nobenega izmed zahtevanih pogojev ni zatrjevala in dokazala in ker tudi sodišče ni navedlo, s čim je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, je v tem delu izpodbijani sklep pomanjkljiv in ga ni možno preizkusiti .Ker na gornje navedbe, ki jih je tožena stranka podala že v ugovoru , sodišče ni odgovorilo, je kršilo tudi ustavne pravice tožene stranke do pravičnega in nepristranskega sojenja, ki vsebuje tudi dolžnost sodišča, da odgovori na vse relevantne navedbe stranke.

Nepravilna in nezakonita je tudi odločitev sodišča, da je z izdano začasno odredbo toženi stranki povzročena le neznatna škoda in to svojo odločitev obrazlaga s trditvijo, da je pavšalna in nedokazana trditev tožene stranke, da bodo preostale terjatve poplačane in predhodna bremena izbrisana. Tožena stranka si prizadeva, da se izbrišejo bremena na nepremičnini, vendar ne z namenom, da bi nepremičnino prodala, temveč da bo potem imela večjo možnost najemanja kreditov, ki so potrebni za poplačilo terjatev po sodni poravnavi v zadevi Pg1. Zaradi vknjižene začasne odredbe bo toženi stranki nastala ogromna gmotna in negmotna škoda, saj bo pri poslovnih partnerjih izgubila ugled, dobro ime firme in bonifikacijo ter poslovno rizičnost, ki jo ugotavljajo razni državni in nedržavni organi. Sodišču očitno tudi ni jasno,da je tožena stranka gospodarska družba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Za to, da bo tožena stranka to dejavnost lahko opravljala tudi v bodoče, pa potrebuje zaupanje poslovnih partnerjev, ki pa ga bo s to začasno odredbo izgubila. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo na ugovorne navedbe v zvezi z veliko škodo, niti ni obrazložilo s čim je verjetno izkazana neznatna škoda, zato je ponovilo že očitano kršitev ustavne pravice tožene stranke do pravičnega in nepristranskega sojenja, ki vsebuje tudi dolžnost sodišča , da odgovori na vse relevantne navedbe stranke.

Tožena stranka v pritoži nadalje navaja, da se ne strinja, da postopek obnove postopka v zadevi Pg2 ne vpliva na predmetni spor. Če bo tožnik s predlogom za obnovo postopka uspel, ne bo več izključen kot družbenik in ne bo imel aktivne legitimacije za to pravdo.

V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče sicer zapisalo, da se ni posebej opredeljevalo do navedb strank, glede neugodnosti položaja izključenega družbenika, vendar že iz same odločitve sodišča izhaja, da je naklonjeno tožeči stranki in tožena stranka meni, da je naklonjenost ravno posledic zatrjevanega neugodnega položaja družbenika. Tožena stranka zato ponovno odgovarja še na navedbe tožeče stranke v zvezi z njenim neugodnim pravnim položajem, saj meni, da je sodišče izdalo izpodbijani sklep le zardi teh navedb, saj za izdajo sklepa niso bili podani nobeni zakonski razlogi.

Tožena stranka se pritožuje tudi proti odločbi o stroških, saj je sklep o začasni odredbi potrebno razveljaviti in posledično tožeči stranki naložiti v plačilo vse stroške v zvezi s postopkom začasne odredbe. Navaja tudi, da je tožeča stranka prekludirana pri svojih navedbah v zvezi z izdajo začasne odredbe in zato sodišče njene vloge z dne 19.3.2007 ne sme upoštevati.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Poudarja, da se ne more izogniti občutku, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ves čas navaja in ponavlja trditve , ki so v diametralnem nasprotju z veljavno zakonodajo in večletno ter ustaljeno sodno prakso. Prav s tem, ko tožena stranka „poskuša“ razbremeniti sporno nepremičnino in to ravno z namenom, da jo bo ponovno obremenila z najemanjem kreditov, sama potrjuje utemeljenost izdane začasne odredbe. Meni, da je obravnavani primer klasičen primer, ko je začasna odredba nujno potrebna, na kar kažejo številne okoliščine zadeve, zlasti dosedanje ravnanje zakonite zastopnice tožene stranke, pri čemer je po oceni tožeče stranke potrebno še posebej upoštevati dejstvo, da zakoniti zastopnici grozi izključitev iz tožene stranke. Tožeča stranka odgovarja tudi na pritožbene navedbe tožene stranke glede nabave opreme pri mizarstvu Š. T. d.o.o. in glede prejemanja računov s strani družbe E. iz N.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi predvsem ponavlja navedbe, ki jih je podala že v ugovornem postopku in na katere je prvostopenjsko sodišče že ustrezno odgovorilo. Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče se postopek izdaje začasne odredbe primarno vodi po pravilih Zakona o izvršbi in zavarovanju(v nadaljevanju: ZIZ). Če poglavje ZIZ o zavarovanju ( z začasno odredbo) kakšnega vprašanja ne ureja, se po 239. členu ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZIZ o izvršbi. Če tudi te odgovora na kakšno procesno vprašanje ne dajo, se po 15.čl ZIZ smiselno uporabi ZPP. Res je zato postopek , ki ga določajo zelo skope specialne določbe o zavarovanju in smiselno uporabljena pravila iz drugačnih postopkov, manj določen kot npr. pravdni postopek. Pravila ZPP se namreč nanašajo na postopek, ki je usten, z obvezno glavno obravnavo, in temelječ na dosledno izpeljanem načelu obojestranskega zaslišanja. Ker vse to in še marsikaj drugega za postopek zavarovanja z začasno odredbo ne velja, ta postopek od pravdnega ne odstopa le na mestih , kjer to iz specialnih določb ZIZ izrecno sledi. Toženi stranki tako ni bila kršena pravica do izjave, ker ji je prvostopenjsko sodišče vročilo šele sklep o izvršbi , s katerim je dovolilo izvršbo. V skladu z vsebino 45. člena ZIZ je prvostopenjsko sodišče sklep, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, vročilo upniku in dolžniku. Sklepu pa je bila priložena tudi kopija predloga za izdajo začasne odredbe. V ugovornem postopku je bilo tako dolžniku omogočeno, da se izjavi o okoliščinah, zatrjevanih v predlogu za izdajo začasne odredbe. Iz sodnega spisa izhaja, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen v dveh izvodih, skupaj z dvema izvodoma prilog. Trditve tožene stranke, da ji sodišče ni vročilo prilog k predlogu so zato zgolj pavšalne, nekonkretizirane in zato neutemeljene.

Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da je izpodbijani sklep izdalo nepristojno sodišče. Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatev v primeru, ko ni uveden pravdni postopek, je stvarno pristojno okrajno sodišče. Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, vloženem skupaj s tožbo, je pristojno sodišče, ki vodi pravdni postopek po tej tožbi (Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS,št. I/96).Pri tem pritožbeno sodišče toženi stranki še pojasnjuje, da pojem uvedbe postopka iz drugega odstavka 266. člena ZIZ pomeni začetek pravdnega postopka v smislu 179. člena ZPP, in ne začetka pravde po prvem odstavku 189. člena ZPP. Za atrakcijo pristojnosti po drugem odstavku 266.člena ZIZ je zato merodajen trenutek vložitve tožbe, ne pa trenutek vročitve tožbe nasprotni stranki.

Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče ne gre za kršitev določb ZIZ, ker v izreku ni navedeno, katera terjatev naj bila zavarovana. Izrek mora obsegati odločbo, s katero je sodišče posameznim zahtevkom ugodilo, ali jih je zavrnilo. Miselna pot, ki je bila podlaga za odločitev prvostopenjskega sodišča, pa je razvidna iz obrazložitve sklepa in je bila tako toženi stranki dana možnost z ugovorom izpodbijati pravilnost in popolnost dejanskih ugotovitev , ki so bile podlaga za odločitev sodišča prve stopnje.

Tudi ni nasprotja med 1.in 2. odst. izreka sklepa,saj se prepoved odtujitve iz 1.točke izreka sklepa nanaša na prepoved, ki je naslovljena na toženo stranko, v 2. točki izreka sklepa pa je odločeno le, da se ta prepoved vknjiži v zemljiško knjigo. Res je sicer, da v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podan predlog za vknjižbo prepovedi,temveč za zaznambo, vendar pa, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, to ni vplivalo na zakonitost sklepa. Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v I. opr.št. Dn 96/07 (list. št.41) je to opravilo zaznambo (ne vknjižbo) prepovedi v zemljiško knjigo. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njegove izvršitve. Podlaga za tako odločitev je v 5.odst. 9. člena ZIZ.

Ker je začasna odredba instrument zavarovanja terjatve, je njen namen v preprečitvi nevarnosti, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, če bi se izkazala, v postopku za utemeljeno, po zaključku pravde otežena ali onemogočena. Glede na tako njeno funkcijo po ZIZ zadošča , da upnik svojo terjatev izkaže s stopnjo verjetnosti. Glede na vsebino 270.člena ZIZ, v katerem je določeno, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev do dolžnika nastala, je nesmiselna tudi trditev tožene stranke, da ni izkazana verjetnost terjatve, ker terjatev še ni zapadla. V izpodbijanem sklepu je prvostopenjsko sodišče tudi pojasnilo , da je verjetnost vtoževane terjatve podana že na podlagi dejstva, da ZGD-1 v 6.odst.502.člena izrecno določa, da je družbenik, ki je bil izključen iz družbe, upravičen do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izključitvi. Na verjetnost obstoja terjatve ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila odškodninski zahtevek. Gre namreč za dva ločena postopka in dejstvo, da 6.odst.502. člena določa, da ima družba pravico zadržati izplačilo do pravnomočnosti sodbe o odškodninskem zahtevku pa v trenutku odločanja o izdaji začasne odredbe ne vpliva na verjetnost vtoževane terjatve v tem postopku. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da tožeča stranka tudi ni izkazala za verjetno, ker terjatve v tožbenem zahtevku tudi ni določila po višini, je potrebno povedati, da je tožbeni zahtevek na izplačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža specifičen in zanj vnaprej dejansko ni mogoče dokončno določiti njegove višine. Sicer pa je tožeča stranka v tožbi natančno in konkretno opredelila vsebino pravnega varstva, ki ga zahteva. Iz tožbenega zahtevka je tako razviden časovni okvir tožnikove terjatve kot tudi vrsta obveznosti. Pritožbeno sodišče se zato strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetnost svoje terjatve izkazala. Ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi dejansko utemeljen, pa bo sodišče ugotavljalo v nadaljevanju postopka, ko bo moralo presoditi navedbe obeh pravdnih strank in izvesti z obeh strani predlagane dokaze.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo (3.odst.270.čl. ZIZ). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da ni nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da bi tožena stranka stanje v zvezi z nepremičnino, kakršno je sedaj, želela spremeniti tako, da bi nameravala nepremičnino prodati. Ugotovilo je tudi, da se že vpisana bremena na nepremičnini nanašajo na prepoved odtujitve in obremenitve. Ob dejstvu, da je bila nepremičnina že predhodno obremenjena s stvarno pravnimi pravicami treh drugih upnikov in ob tem, ko tožena stranka v pritožbi tudi sama navaja, da nepremičnine ne namerava odtujiti, tudi pritožbenega sodišča ne prepričajo navedbe, da bi ravno omejitev postavljena z izpodbijano začasno odredbo, povzročala toženi stranki ogromno gmotno in negmotno škodo. Tudi dejstvo, da je tožena stranka v zadevah pod opr. št. Pg 3 in Pg 1, ki se vodijo na Okrožnem sodišču v N. sklenila sodni poravnavi, avtomatično še ne pomeni, da bodo zgoraj navedene zaznambe izbrisane. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bodo preostale terjatve poplačane in predhodna bremena izbrisana. V dokaz svojim navedbam je sicer tožena stranka skupaj s pritožbo v spis vložila še sklep Okrožnega sodišča v N. opr.št. Pg 3 z dne 19.3.2007, zapisnik o sklenjeni poravnavi v zadevi Pg3 z dne 31.5.2006 in zapisnik o sklenjeni poravnavi z dne 19.10.2006, vendar gre za nove dokazne predloge, pri čemer pa pritožnica niti ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Torej gre za nedovoljene pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča v zvezi s preuranjenostjo tožbenega zahtevka. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je bila gospodarsko pravdna zadeva pod Pg2 pravnomočno zaključena, obnova, kot izredno pravno sredstvo, pa ne zadrži izvršitve in s tem tudi ne verjetnosti obstoja zatrjevane terjatve.

Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, so navedbe obeh pravdnih strank glede neugodnosti položaja izključenega družbenika za potrebe izdaje začasne odredbe pravno irelevantne, zaradi česar se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka o njih ni posebej izreklo.

Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2.odstavku 350.člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni zasledilo, je v skladu z 2.točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje,

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.odst.165.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ.