VSM sklep I Cp 2051/2006

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6,975.000,00 SIT - sedaj 29.106,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, kot neutemeljen zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 418.823,40 SIT - sedaj 1.747,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti citirani sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - iz 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne ugoditve tožbenemu zahtevku z naložitvijo toženi stranki povrnitve vseh stroškov tožeče stranke na prvi in drugi stopnji oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanega pritožbenega razloga, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo povsem pravilno odločitev o ugovoru tožene stranke (v nadaljevanju toženka) o pomanjkanju pasivne legitimacije na njeni strani in aktivne legitimacije na strani tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik). V zvezi s tem je povsem pravilno presodilo poroštveno izjavo, ki sta jo podpisala tožnik kot leasingojemalec in "porok"; pravilno pa je tudi opredelilo pravno naravo obravnavane leasing pogodbe, česar pritožba niti ne graja. Svojo odločitev o tožbenem zahtevku pa je oprlo na ugotovitev, da tožnik svojih obveznosti po pogodbi o leasingu ni redno izpolnjeval, zaradi česar je na podlagi tretjega plačilnega opomina in obvestila o odstopu od pogodbe o leasingu glede na določilo četrtega odstavka 11. člena pogodbe bila toženka upravičena odstopiti od pogodbe; nato pa je glede na določilo desetega odstavka 11. člena navedene pogodbe, ki določa, da se leasingojemalec odpoveduje vsem zahtevkom in pravicam iz naslova že plačanih pogodbenih obveznosti, zaključilo, da glede na to določilo tožnik, na čigar je dokazno breme, svojega zahtevka v zvezi z upravičenjem do povračila že plačanega avansa v višini takratnih 6,975.000,00 SIT, ni uspel dokazati, in sicer ne po temelju, niti po višini.

Takšni zaključki sodišča prve stopnje so zaenkrat vsaj preuranjeni, saj citiranega desetega odstavka 11. člena omenjene pogodbe o leasingu, v obsegu, da se leasingojemalec odpoveduje vsem zahtevkom in pravicam iz naslova že plačanih pogodbenih obveznosti, ni prisojalo glede na pravočasno v postopku na prvi stopnji podan ugovor tožnika o nemoralnosti takšnega pogodbenega določila, zaradi česar se toženka na takšno določilo ne more uspešno sklicevati (list. št. 13 v spisu). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pri povzemanju navedb pravdnih strank ta ugovor sicer povzelo, ni pa ga v postopku na prvi stopnji obravnavalo in tudi v nadaljnjih razlogih izpodbijane sodbe tega ni presojalo. V kolikor je neko določilo v pogodbi v nasprotju z moralnimi načeli, lahko pomeni, da je nično, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne (105., 109. in 110. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker je sodišče prve stopnje ravno na navedeno določilo (deseti odstavek 11. člena leasing pogodbe) oprlo svojo odločitev, brez da bi presojalo ali je to določilo glede na načela morale nično ali ne, in ker glede tega izpodbijana sodba nima razlogov, je pa ta okoliščina bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi, ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. To pomeni bistveno kršitev določb procesnega prava iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz tega razloga je pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje - 354. člen ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati zadevo v nakazani smeri in predvsem presoditi, ali je navedeno določilo citiranega člena pogodbe zaradi razlogov morale nično ali ne, o tem sprejeti ustrezne zaključke in na osnovi ugotovljenega znova odločiti o zahtevku. Tožnik je sicer postavil zahtevek po vrnitvi celotnega plačanega avansa, vendar večji zahtevek vsebuje tudi nižjega in v kolikor bo sodišče ugotovilo, da svoje odločitve ne more opreti na že citirani odstavek 11. člena pogodbe, bi lahko glede na čas razdrtja pogodbe oziroma vrnitve predmeta leasinga sorazmerno temu odločilo o tožbenemu zahtevku. Kot je moč razumeti navedbe tožnika in kar izhaja iz podatkov v spisu, je namreč ostanek pogodbeno določene vrednosti predmeta leasinga (21,294.494,00 SIT) po odbitku avansa (6,975.000,00 SIT), bil razdeljen na 83 obrokov po 171.843,30 SIT, zato je moč soglašati z zatrjevanjem tožnika, da se znesek avansa nanaša na celotno trajanje leasinga; to razmerje pa je bilo, čeprav iz razlogov na strani tožnika, razdrto. Posledica razdrtja pogodbe je, da posel ne velja in v takem primeru je treba učinke razdrte pogodbe presojati po pravilih za take primere (550. člen v zvezi s 549. in 132. členom ZOR).

Pritožbena izvajanja, da toženka ni ravnala v skladu s četrtim odstavkom 11. člena pogodbe, ker da bi se morala primarno poplačati iz vrednosti odvzetega leasinga in šele če ji to v celoti ne bi uspelo, bi lahko razliko terjala od dolžnika, zaradi česar ob prenehanju leasing razmerja ni opravila pravilnega obračuna, ker da tudi ni upoštevala dejstva, da je nepremičnino prodala in se na ta način poplačala iz citirane leasing pogodbe, ni moč upoštevati, saj toženka od tožnika ne uveljavlja nobenega zahtevka. Pritožbena izvajanja, da toženka po prenehanju leasing razmerja ni opravila pravilnega obračuna, ker da ni upoštevala dejstva, da je nepremičnino prodala in se je na ta način poplačala iz citirane leasing pogodbe, pa predstavljajo celo nedovoljeno pritožbeno novoto, enako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto tudi nadaljnja pritožbena navajanja, da je toženka ravnala v škodo tožnika, ko je nepremičnino, ki je bila predmet leasing pogodbe prodala le za 10,410.000,00 SIT, čeprav je bila njena vrednost v času prodaje in poplačila tožene stranke vsaj 20,000.000,00 SIT.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil.

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.