550. člen ZOR

Revizija je bila dopuščena glede pravnih vprašanj, ali za pogodbo o finančnem leasingu z opcijo odkupa predmeta leasinga, kot je opredeljena v konkretnem primeru, veljajo (tudi) določbe ZOR in ZVPot o prodaji na obroke in pravne narave dogovora o vnaprej pogodbeno fiksno določeni odškodnini v znesku šestih obrokov leasinga ter njegove dopustnosti.

Kljub temu, da je pogodba naslovljena kot pogodba o finančnem leasingu, je po svoji vsebini (zgolj) najemna pogodba. Ne vsebuje namreč klavzule, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, ne klavzule, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa. Splošni pogoji jasno določajo, da je leasingodajalec več čas trajanja pogodbe in tudi po tem edini in izključni lastnik predmeta leasinga, vse dokler ga leasingojemalec ne odkupi (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 6. člena). Šele s prenosom lastninske pravice se riziko poškodovanja ali uničenja predmeta leasinga prevali na leasingojemalca (četrti odstavek 18. člena Splošnih pogojev). Ker torej konkretna pogodba ne vsebuje elementov prodajne pogodbe, saj odkupno upravičenje ni dogovorjeno, določil ZOR glede prodaje na obroke (549. - 551. člen ZOR) ni mogoče uporabiti.

Leasingojemalec nosi stroške rednega vzdrževanja vozila, stroške, ki redno vzdrževanje presegajo in ki sodijo med izredna popravila, pa je dolžan poravnati leasingodajalec. Ob pomanjkanju tožnikovih (leasingodajalčevih) trditev o uporabi vozila v nasprotju s pogodbo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker je bilo v leasing pogodbi dogovorjeno, da se obroki revalorizirajo mesečno glede na stopnjo temeljne obrestne mere, ne moremo govoriti o anuitetah. Te so namreč vnaprej določene po enakih zneskih, ki dospevajo v plačilo občasno in s katerimi se odplačujeta glavnica in obresti. Če zneski niso enaki, nimajo temeljne značilnosti anuitete in zato za takšna obročna odplačila ne velja tri letni zastaralni rok.

Kadar je v leasing pogodbi, za katero se uporabljajo določila prodaje na obroke, dogovorjeno, da ima leasingodajalec možnost ob neplačilu posameznih obrokov terjati takojšnje plačilo vseh zapadlih obrokov, prične zastaralni rok ob nadaljnjem neplačevanju obrokov teči od trenutka, ko bi leasingojemalec lahko zahteval plačilo celotne obveznosti.

Ker odškodnina ne sme presegati škode, je pri presoji veljavnosti pogodbenih klavzul o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa odločilno predvsem, ali določajo, da je vsoto leasinških obrokov treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu, ter ali je skladno s 3. odstavkom 266. člena ZOR določeno, da je potrebno odšteti preostalo vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tudi če sodišče v končni fazi presodi, da je pogodbena klavzula o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa veljavna, mora vseeno upoštevati ugovore leasingojemalca za zmanjšanje odškodnine zaradi opustitve ukrepov, ki bi lahko zmanjšali škodo (4. odstavek 266. člena ZOR) in nanje odgovoriti. Vse navedeno pa je potrebno nenazadnje presojati tudi v luči ZVPot, še posebej v luči določb o ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev (23. člen ZVPot).

Pri obravnavi leasing pogodbe, ki ima elemente prodajne pogodbe, je sodišče dolžno uporabiti kogentne določbe ZOR o varstvu kupca posameznika pri prodaji na obroke in kogentne določbe ZVPot o varstvu potrošnika pri prodaji na obroke.

Zahtevek za vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga, saj je takšna odpoved, kljub temu da ni izrecna, dovolj nedvomno izražena. Glede na svobodno urejanje obligacijskih razmerij mora sodišče tudi spore iz leasing pogodb primarno presojati z vidika pogodbenih določil, vendar ne v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo.

Sodišče prve stopnje desetega odstavka 11. člena omenjene pogodbe o leasingu, v obsegu, da se leasingojemalec odpoveduje vsem zahtevkom in pravicam iz naslova že plačanih pogodbenih obveznosti, ni prisojalo glede na pravočasno v postopku na prvi stopnji podan ugovor tožnika o nemoralnosti takšnega pogodbenega določila, zaradi česar se toženka na takšno določilo ne more uspešno sklicevati. V kolikor je neko določilo v pogodbi v nasprotju z moralnimi načeli, lahko pomeni, da je nično, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne.

Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je v pravnem smislu posojilna pogodba, pri kateri je posojilo dano za določen namen, tj. za nakup določene stvari (konkretno osebnega avtomobila), pri čemer se za to pogodbo uporabljajo pravila o prodaji na obroke. Kadar posojilojemalec zamudi z dvema zaporednima obrokoma, ki hkrati predstavljata osmino namenskega posojila, ima posojilojemalec dve možnosti: bodisi razdre pogodbo bodisi zahteva plačilo ostanka posojila, v nobenem primeru pa ne more vztrajati, da se pogodba izvršuje na enak način tudi odtlej. Pogodbeno določilo, ki ni usklajeno z zakonsko določbo in omogoča tako ravnanje posojilojemalca, nasprotuje določbi 551. člena ZOR in je zato nično. Ta ugotovitev pa pomeni, da je treba pri presoji tožbenega zahtevka uporabiti določbo 546. člena ZOR in ugotoviti, kdaj je nastopil zakonski dejanski stan iz drugega odstavka, tj. kdaj je toženec zamudil z dvema zaporednima obrokoma, ki sta hkrati predstavljala osmino namenskega posojila. V tem trenutku je namreč še neodplačani del dolga zapadel v takojšnje plačilo, ta trenutek pa je tudi tisti, ko ima upnik, tj. tožeča stranka pravico zahtevati izpolnitev, kar pomeni obenem tudi t

Toženčeva obveznost plačati dogovorjene obroke temelji na samih pogodbenih določbah, pa tudi na prvem odstavku 542. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 550. člena ZOR. Neresnične so toženčeve trditve, da naj bi ves čas postopka izpodbijal "izvršitev očitanega dejanja in predlagal izvedbo dokazov s pričami, listinami, grafologom". Toženec ni konkretno zanikal ničesar, tudi sklenitve pogodbe ne, kot omenjeno pa tudi ni predlagal nobenega dokaza. S svojo pasivnostjo je povzročil, da je sodišče lahko preverjalo le tožničine trditve in izvedlo z njene strani predlagane dokaze. Toženčeva pasivnost je vsaj sovplivala na zanj neugoden izid postopka. Ob njej je mogoče vse ostale revizijske trditve opredeliti le kot na revizijski stopnji nedovoljeno uveljavljanje novot.

Za obravnavano pogodbo sta pravdni stranki glede nove kegljaške avtomatike sklenili pogodbi o prodaji na obroke podobno pogodbo. Ker je v tem delu zaradi nepravilne izpolnitve prišlo do razdrtja pogodbe, mora toženka vrniti prejete obroke.

Upoštevaje toženčevo prebivališče je podana pristojnost slovenskega sodišča. Ob sklicevanju na pogodbeno dogovorjeno pristojnost avstrijskega sodišča bi toženec lahko ugovarjal pristojnost slovenskega sodišča. Ker se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, bi toženec navedeni ugovor lahko podal najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker tega ni storil, je molče privolil v pristojnost slovenskega sodišča, ki se zato ni moglo izreči za nepristojno. Toženčev kasnejši ugovor o nepristojnosti je bil prepozen in zato neupošteven.

Kadar v primeru razdrtja pogodbe o leasingu leasingodajalec dolg leasingojemalca obračuna na podlagi pogodbenega določila, ki pa je za leasingojemalca manj ugoden kakor določila 132. in 549. člena ZOR, je treba na podlagi 551. člena ZOR to pogodbeno določilo šteti za nično. Po 549. členu ZOR (in tudi 132. členu istega zakona) so namreč posledice razdrtja pogodbe izrecno predvidene, po teh določbah pa sta stranki z razdrtjem pogodbe prosti svojih obveznosti (razen obveznosti, zapadlih do tega trenutka, ki se v praksi ponavadi poračunajo s koristmi za uporabo stvari do razdrtja pogodbe, in obveznosti za povrnitev morebitne škode). V konkretnem primeru je sporno pogodbeno določilo do leasingojemalca po presoji drugostopnega sodišča pretirano strogo in nepravično, saj glede na obračun preostalega pogodbenega dolga po celotnem amortizacijskem načrtu pomeni, da je leasingojemalec dolžan izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti (leasingodajalcu mora plačati celo znesek po odkupni opciji, čeprav je vozilo moral vrniti), leasingodajalec pa je te obveznosti v celoti oproščen. Sodišče prve stopnje takšnega pogodbenega določila zato ne bi smelo upoštevati, temveč bi na podlagi II

V pogodbi dogovorjeni sporazum o takojšnji zapadlosti celotne obveznosti zaradi neplačila dveh obrokov velja, vendar z dodatkom, skladnim z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Določilo splošnih pogojev, da je leasingojemalec leasignodajalcu po razdrtju pogodbe dolžan povrniti tudi nezapadle in neplačane obroke po pogodbi, je nično, ker je za stranke manj ugodno kakor določbe ZOR, ki urejajo prodajo na obroke (551. člen ZOR).

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je sicer nična, vendar ne v celoti. Dogovor o takojšnji zapadlosti kupnine velja, saj sta se stranki tako dogovorili, vendar z dodatkom, ki je v skladu z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni zaporedni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena ZOR nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Ker ZOR ne ureja pogodb o leasingu, se zanje smiselno uporabljajo tiste zakonske določbe, ki so po značilnosti najbližje konkretni pogodbi. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na uporabo 550. člena ZOR, kadar se še uporabljajo pravila o prodaji na obroke. Obveznost prvega toženca odplačati kredit temelji na pogodbi o leasingu in na prvem odstavku 542. člena v zvezi s 550. členom ZOR. Obveznost druge toženke pa temelji tudi na pogodbi o leasingu, ki jo je podpisala in pri kateri je nastopala kot porok in plačnik, ter na 3. odstavku 1004. člena ZOR.