110. člen ZOR

Toženca lastninske pravice na nepremičnini nista dobila na podlagi dedovanja, marveč na pravnoposlovni podlagi, in še to vrsto let po zatrjevanih vlaganjih. Lastninska pravica tudi ni relevantna predpostavka pri presoji utemeljenosti zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

Materialnopravno časovno neomejena možnost uveljavljanja ničnosti (110. člen ZOR), oficialna pooblastila sodišča v okviru trditev strank paziti na ničnost (109. člen ZOR) in procesna možnost uveljavljanja ničnosti bodisi z ugovorom bodisi s tožbo vodijo k sklepanju, da toženca lahko ugovor ničnosti pravnega posla uveljavljata tudi po prvem naroku. Toženca bi namreč lahko z nasprotno tožbo kadarkoli do konca pravdnega postopka zahtevala pravnomočno določitev o prejudicialnem pravnem razmerju, to je vprašanju (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, enako pa bi tožeča stranka lahko dosegla z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Gre za procesne institute, za dovoljenost katerih zakon določa posebne pogoje (183. člen ZPP za nasprotno tožbo, 185. in 186. člen ZPP za spremembo tožbe). Zanje prekluzija, ki se nanaša na nova dejstva in dokaze in na izjave o navedbah nasprotne stranke, ne velja. Tudi priznanje se nanaša na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije. Ni sicer izključeno, da predmet priznanja ne bi mogla biti prejudicialna pravna vprašanja. Takšna (izrecna) priznanja se štejejo za priznanje celotnega sklopa dejs

P repoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, sicer sama po sebi ni manjšega pomena, vendar pa ostale okoliščine konkretnega primera potrjujejo, da je kršitev te prepovedi brez posledic, ki jih želi preprečiti denacionalizacijska zakonodaja. Tožeča stranka v predmetnem sporu zgolj zaradi uresničitve lastnih interesov skuša izrabiti sodno varstvo, namenjeno varstvu koristi tretjih oseb, za katere v konkretnem postopku ni izkazano, da bi bile prizadete; hkrati pa v pravnem razmerju do pogodbene stranke občutno prekorači meje lojalnosti. Zato ji uveljavljanega sodnega varstva ni mogoče priznati.

Pravdni stranki sta imeli voljo skleniti pogodbo zgolj za solastni delež na zemljišču. Ker to zaradi zakonske ureditve, ki je veljala v času sklenitve pogodbe, ni bilo dopustno, je bila, vendar zgolj navidezno, sklenjena tudi pogodba za solastni del stavbe. Pravica do uveljavljanja ničnosti res ne ugasne, vendar pa velja to pravilo le za uveljavljanje ničnosti v ožjem pomenu, ne pa tudi za uveljavljanje ničnosti v širšem pomenu, torej za obligacijske povračilne zahtevke. Takšni zahtevki praviloma zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Pri spoštovanju razpravnega načela gre namreč zgolj za to, da sodišče pri odločitvi upošteva zgolj dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od njiju je to storila.

Sodišče sicer na ničnost res pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 109. člena ZOR), vendar ta določba ne predstavlja izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana oseba nanjo sploh ne sklicuje, a le, če stranka navede pravno relevantna dejstva, ki tvorijo podlago za zatrjevano ničnost. Besedilo 383. člena zelo omejuje možnost širše razlage ovir, ki jih je mogoče upoštevati.

Ko gre za obogatitveni zahtevek, nastane terjatev oziroma možnosti njene uveljavitve šele s trenutkom, ko so znani vsi elementi prikrajšanja na eni strani oziroma obogatitve na drugi strani. Uveljavljanje ničnosti pogodbe ter posledični kondikcijski zahtevki iz nične pogodbe pa niso podvrženi zastaranju. Če tretji, ki ima pravni interes, izpolni dolžnikovo obveznost, to pomeni lahko zgolj to, da nanj preide upnikova terjatev na podlagi zakonske subrogacije zoper dolžnika, in torej nima takšna izpolnitev načelno nobenega učinka na obligacijsko razmerje med upnikom iz pogodbe in dolžnikom, kot tudi ne na posledice, ki nastanejo zaradi neizpolnitve obveznosti s strani upnika.

V obsegu, navedenem v izreku odločbe, je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo.

Ugotavljanja ničnosti pogodbe ni mogoče ločiti od njenih posledic (uveljavljanja kondikcijskih zahtevkov) in ju obravnavati po različnih pravnih režimih. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, tudi ne ugasne pravica do vrnitve tega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi nične pogodbe.

Sodišče je v prejšnji pravdi v zvezi z vprašanjem neveljavnosti darilne pogodbe presojalo in ugotovilo, da ne obstojijo tedaj zatrjevani razlogi izpodbojnosti darilne pogodbe, in sicer prisila, grožnja in zmota, v zvezi z ničnostjo pa se je ukvarjalo zgolj s trditvijo tožene stranke, da je predmetna darilna pogodba nična, ker naj tožeča stranka ob podpisu pogodbe ne bi imela statusa kmeta. O vprašanju ničnosti obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi bila le-ta sklenjena brez odobritve v smislu 20. člena ZKZ, pa vsebinsko (še) ni odločalo ter se zatorej pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem (in načelo ne bis in idem) ne more raztezati tudi na to vprašanje.

Poleg objektivnega elementa oderuštva, ki se izkazuje z očitno nesorazmernostjo med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo, je odločilen subjektiven element, ki je v tem, ali so v konkretni zadevi pravni predniki tožene stranke s svojim ravnanjem izkoristili takšno stanje pogodbenice in se s tem okoristili.

Določilo drugega odstavka 461. člena ZOR, ki je veljalo v času sklenitve v tej pravdi obravnavanega sporazuma, je odvetniku in pooblaščencu prepovedovalo dogovor, da si izgovori delež zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. Čeprav je bila določba umeščena med določila, ki so urejala prodajno pogodbo, ni bilo dvoma o tem, da je navedeno določilo pomenilo prepoved, ki se je nanašala na določanje nagrade za opravljanje naročila z izrecno sankcijo ničnosti. Iz povedanega zato lahko sledi le sklep, da je bila izgovorjena določba o odstotkovni nagradi v sporazumu z dne 20.01.1993, nična. Prvostopno sodišče se bo moralo zato v novem sojenju izjasniti glede vprašanja dopustnosti konvalidacije ničnega pravnega posla in v tej zvezi preučiti, ali obstojijo razlogi za izjemo v smislu teorije realizacije pogodbe s strani obeh pogodbenikov in načela afirmacije, kakor so opredeljeni v drugem odstavku 107. člena ZOR.

Določba Splošnih pogojev „če naročnik ne plača svojih obveznosti v skladu z naročniško pogodbo in ne izpolnjuje svojih obveznosti iz naslova naročniške pogodbe oz. prekrši objavljene pogoje...“, ki S. opravičuje do odstopa od naročniške pogodbe, je zelo posplošena. Katere kršitve se štejejo za tako pomembne, da imajo za posledico odstop od pogodbe, ni določeno. Razlaga, da tožečo stranko to določilo opravičuje do nenapovedanega odstopa od pogodbe tudi v primerih, kot je obravnavani (ko gre za zamudo pri izpolnitvi zadnjih dveh računov v 24-mesečnem obdobju in to le dva dni pred iztekom obdobja, ki je tožencu nudilo določeno ugodnost pri nakupu telefonskega aparata), predstavlja prestrogo razlago splošnih pogojev in je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Sodišče prve stopnje desetega odstavka 11. člena omenjene pogodbe o leasingu, v obsegu, da se leasingojemalec odpoveduje vsem zahtevkom in pravicam iz naslova že plačanih pogodbenih obveznosti, ni prisojalo glede na pravočasno v postopku na prvi stopnji podan ugovor tožnika o nemoralnosti takšnega pogodbenega določila, zaradi česar se toženka na takšno določilo ne more uspešno sklicevati. V kolikor je neko določilo v pogodbi v nasprotju z moralnimi načeli, lahko pomeni, da je nično, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne.

Ničnost je absolutna neveljavnost, ki učinkuje nasproti vsakomur. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, potek časa od sklenitve nične pogodbe ni pravno upoštevna okoliščina.

Dogovor med fizičnimi osebami o pogodbenih obrestih od posojene glavnice v tuji valuti, ki za določeno posojilno dobo poleg ustreznih pogodbenih obresti določa še dodatno plačilo obresti v višini 60 % posojene glavnice, očitno nasprotuje moralnim načelom, med njimi tudi načelu vestnosti in poštenja iz 12. člena in omejitvam pogodbene svobode iz 10. člena ZOR. Zato je po prvem odstavku 103. člena ZOR ničen.

Za razliko od ničnosti lahko nezakonitost odločbe, s katero je bila kršena katera od pravic delavca, uveljavlja samo on, v predpisanem postopku in v rokih določenih z zakonom. Zakon torej ne določa ničnosti nezakonite odločitve delodajalca, saj bi jo v takem primeru lahko uveljavljal vsakdo, kar bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava.

Pogodba zakoncev o nakupu nepremičnine predstavlja pogodbo o pridobitvi (skupnega premoženja), druga pa pogodbo o razdelitvi tega premoženja po sporazumu pravdnih strank v smislu drugega odstavka 58. in 60. člena ZZZDR. Ker med postopkom ni bila sporna pravna veljavnost sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili o ureditvi med zakonsko zvezo pridobljenega premoženja, ju ta sporazum veže tako kot pogodbenike nasploh. S pogodbo se pravice in pravna razmerja ustanavljajo in spreminjajo, kar pomeni, da se z njo določajo določene pravne posledice, ki jih en pogodbenik ne more spreminjati po svoji volji, temveč v primeru spora le na z zakonom predpisan način (103 - 117 člen ZOR).

Stranka ne more uspešno zatrjevati neveljavnosti pogodbe, katere veljavnost je treba ugotoviti kot predhodno vprašanje, samo z ugovorom, da gre za napako volje ali da je navidezna, če so dejstva, ki jih v zvezi s tem zatrjuje, med strankama sporna.

Napačno je stališče toženca, da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. P 70/95 pravnomočno rešeno tudi vprašanje morebitne ničnosti posojilne pogodbe. Pravnomočnost namreč ne velja neomejeno, marveč se nanaša na določen predmet, na določene osebe in na določen čas. Pod objektivnimi mejami pravnomočnosti razumemo predmet in obseg pravnomočnosti. Ob takem razumevanju objektivnih meja pravnomočnosti odločbe postane ta pravnomočna le toliko, kolikor je z njo odločeno o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe. Pravnomočnost tudi ne seže na odločitev o tem, ali obstoji prejudicialna pravica, ki ima mesto v razlogih sodbe. Če stranka želi, da bo s sodbo pravnomočno odločeno tudi o prejudicialni pravici, ima za to na razpolago vmesno ugotovitveno tožbo (tretji odstavek 187. člena ZPP).

V delovnem pravu, razen v posebej z zakonom določenih primerih, se posamezni akti delodajalca ne razlikujejo kot nični oz. izpodbojni ali neveljavni. Vsak posamični akt, s katerim delavec ni zadovoljen, se lahko izpodbija, kar je procesna predpostavka za sodno varstvo, razen če gre za denarno terjatev.