549. člen ZOR

Kljub temu, da je pogodba naslovljena kot pogodba o finančnem leasingu, je po svoji vsebini (zgolj) najemna pogodba. Ne vsebuje namreč klavzule, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, ne klavzule, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa. Splošni pogoji jasno določajo, da je leasingodajalec več čas trajanja pogodbe in tudi po tem edini in izključni lastnik predmeta leasinga, vse dokler ga leasingojemalec ne odkupi (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 6. člena). Šele s prenosom lastninske pravice se riziko poškodovanja ali uničenja predmeta leasinga prevali na leasingojemalca (četrti odstavek 18. člena Splošnih pogojev). Ker torej konkretna pogodba ne vsebuje elementov prodajne pogodbe, saj odkupno upravičenje ni dogovorjeno, določil ZOR glede prodaje na obroke (549. - 551. člen ZOR) ni mogoče uporabiti.

Zahtevek za vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga, saj je takšna odpoved, kljub temu da ni izrecna, dovolj nedvomno izražena. Glede na svobodno urejanje obligacijskih razmerij mora sodišče tudi spore iz leasing pogodb primarno presojati z vidika pogodbenih določil, vendar ne v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo.

Sodišče prve stopnje desetega odstavka 11. člena omenjene pogodbe o leasingu, v obsegu, da se leasingojemalec odpoveduje vsem zahtevkom in pravicam iz naslova že plačanih pogodbenih obveznosti, ni prisojalo glede na pravočasno v postopku na prvi stopnji podan ugovor tožnika o nemoralnosti takšnega pogodbenega določila, zaradi česar se toženka na takšno določilo ne more uspešno sklicevati. V kolikor je neko določilo v pogodbi v nasprotju z moralnimi načeli, lahko pomeni, da je nično, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne.

Za obravnavano pogodbo sta pravdni stranki glede nove kegljaške avtomatike sklenili pogodbi o prodaji na obroke podobno pogodbo. Ker je v tem delu zaradi nepravilne izpolnitve prišlo do razdrtja pogodbe, mora toženka vrniti prejete obroke.

Kadar v primeru razdrtja pogodbe o leasingu leasingodajalec dolg leasingojemalca obračuna na podlagi pogodbenega določila, ki pa je za leasingojemalca manj ugoden kakor določila 132. in 549. člena ZOR, je treba na podlagi 551. člena ZOR to pogodbeno določilo šteti za nično. Po 549. členu ZOR (in tudi 132. členu istega zakona) so namreč posledice razdrtja pogodbe izrecno predvidene, po teh določbah pa sta stranki z razdrtjem pogodbe prosti svojih obveznosti (razen obveznosti, zapadlih do tega trenutka, ki se v praksi ponavadi poračunajo s koristmi za uporabo stvari do razdrtja pogodbe, in obveznosti za povrnitev morebitne škode). V konkretnem primeru je sporno pogodbeno določilo do leasingojemalca po presoji drugostopnega sodišča pretirano strogo in nepravično, saj glede na obračun preostalega pogodbenega dolga po celotnem amortizacijskem načrtu pomeni, da je leasingojemalec dolžan izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti (leasingodajalcu mora plačati celo znesek po odkupni opciji, čeprav je vozilo moral vrniti), leasingodajalec pa je te obveznosti v celoti oproščen. Sodišče prve stopnje takšnega pogodbenega določila zato ne bi smelo upoštevati, temveč bi na podlagi II

Določilo splošnih pogojev, da je leasingojemalec leasignodajalcu po razdrtju pogodbe dolžan povrniti tudi nezapadle in neplačane obroke po pogodbi, je nično, ker je za stranke manj ugodno kakor določbe ZOR, ki urejajo prodajo na obroke (551. člen ZOR).

Pravna teorija finančni leasing šteje za finančno operacijo, ki se izpelje med proizvajalcem in jemalcem leasinga z angažiranjem finančnih sredstev preko specializiranih finančnih organizacij. Za pravilno opredelitev pravne narave leasinga pa moramo ločiti pravne in ekonomske elemente posla. Ekonomske značilnosti pogodbe, posebej način financiranja, govore le o kavzi pogodbe, ne pa o njeni pravni naravi. Ker gre za inominatno pogodbo civilnega prava, zanjo uporabljamo pravila, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava.

Po razdrtju prodajne pogodbe, po kateri je bila kupnina dogovorjena in plačana v DEM, sme kupec - tožnik zahtevati njeno vračilo v tolarskem znesku, izračunanem po tečaju na dan vložitve tožbe, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat dalje.

Ni dopustno predlagati prič, da bi le-te navajale pravno pomembna dejstva, kajti navajanje dejstev je dolžnost strank. Sodišče je ravnalo prav, ker ni zaslišalo predlagane priče, saj tožena stranka ni navedla konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlagane priče. Tožeča stranka je vozilo prodala in kupnino odštela od dolga tožene stranke, s čimer je jasno pokazala, da je tožena stranka upravičena do zmanjšanja dolga za vrednost vrnjenega vozila, saj je tožeča upravičena terjati celotno plačilo po pogodbi o leasingu in je z vrnitvijo vozila torej obogatena. Glede na to pa tožeča ni upravičena prodati vozila za kakršno koli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki bi jo kot dober gospodar lahko iztržila s smotrnim ravnanjem.

Vsebina tožničine obveznosti je bila v izročitvi knjig, medtem ko zaveza o pošiljanju položnic ni del obveznosti tožeče stranke v tem smislu, da bi kakorkoli vplivala na to, da tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, to je plačati kupnine.

pogodbe prodaja premične stvari, pri kateri se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno stvar, še preden bo kupnina v celoti plačana. V tej zadevi pa gre za prednaročilo, katerega značilnost je, da kupec v celoti vnaprej poravna kupnino, prodajalec pa mu zato praviloma zagotavlja nižjo ceno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov iz stečajnega spisa pravilno sklepalo, da tožeča stranka za to tožbo nima pravnega interesa v smislu drugega odstavka 187. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala ugotovitev obstoja terjatve za četrti in peti obrok v skupnem znesku 36,442.000,00 SIT s pripadki, ne pa tudi plačila šestega in sedmega obroka. Iz napotitvenega sklepa stečajnega senata izhaja, da je bila tožeča stranka napotena na pravdo le za neplačane obroke najemnine, ne pa za pogodbeno dogovorjeno odškodnino v višini 7,421.183,25 SIT s pripadki. Prodaja na obroke je urejena v 6. odseku sedmega oddelka prodajne pogodbe (primeri prodaje s posebnimi dogovori). Drugi odstavek 542. člena ZOR določa, da se določbe tega odseka o prodaji na obroke uporabljajo le, če je kupec posameznik. Ker je tožena stranka pravna oseba, zato ni mogoča uporaba pravil o prodaji na obroke v smislu prvega odstavka 550. člena ZOR. Napačna pravna opredelitev sodišča prve stopnje za nadaljnjo odločitev niti ne bo bistvena. Učinki razdrte pogodbe, ki je nesporno bila razdrta med pravdnim

Ob sicer pravilni ugotovitvi, da leasing pri nas (podrobneje še) ni normiran, neutemeljeno zaključuje, da pravila tega pravnega inštituta v tem primeru niso bila pravilno uporabljena. Tudi našemu pravnemu redu leasing ni nepoznan. Predstavlja posebno obliko zakupa, ki mora biti urejen s pogodbo, s katero je lahko dogovorjeno, da zakupnik po koncu zakupne pogodbe zakupljeno stvar (1) zakupodajalcu vrne, (2) se odloči za nadaljevanje zakupa ali pa (3) proti plačilu preostale cene (oziroma s plačevanjem zakupnine določen čas) postane lastnik stvari. Zadnje navedena možnost leasingu narave zakupa ne jemlje. V tem sporu obravnavano razmerje pravdnih strank je sodišče druge stopnje (tako kot pred tem sodišče prve stopnje) pravilno presojalo po pravilih leasing razmerja to je v skladu z dogovorom pravdnih strank. To razmerje je bilo razdrto, zaradi česar je treba spor rešiti po pravilih, predpisanih za take primere (550. člen v zvezi s 549. členom zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in 132. člen ZOR). Po določilu prvega odstavka 550. člena ZOR veljajo pravila o prodaji na obroke tudi pri drugih dogovorih, ki imajo enako vsebino, kot je na primer zakupna pogodba z določilo

Določbe 550.čl. ZOR ni mogoče pojmovati kot zakonodajalčevo opredelitev pravne narave pogodbe o leasingu in pogodbe o financiranju nakupa, marveč le kot napotilo, po katerih določbah je treba presojati razmerja, nastala s takimi pogodbami.