109. člen ZOR

Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne. Niti, če bi prišlo do spoznanja, da sta dajatvi v očitnem nesorazmerju (česar ni presojalo), ugovoru oderuštva zaradi nesklepčnosti ne bi moglo ugoditi: trditev o subjektivnem elementu iz prvega odstavka 141. člena ZOR (da bi posojilodajalca izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje posojilojemalca, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost) ni bilo.

Vprašanje pravnega interesa (določba prvega odstavka 109. člena ZOR je govorila o zainteresirani osebi) se pri pogodbeni stranki, ki uveljavlja ničnost pogodbe, sploh ne more resno zastavljati, saj je izven vsakega dvoma, da ima taka oseba interes, tudi pravni, da vloži tožbo za ugotovitev njene ničnosti. Vprašanje pravnega interesa je problematično le pri tretjih osebah, ki niso pogodbene stranke. V tej zadevi je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe pogodbena stranka. Zato ni dvoma, da gre za „zainteresirano osebo“ po določbi prvega odstavka 109. člena ZOR. Revident spregleduje, da nakup poslovnega deleža še ne pomeni nakupa sredstev kapitalske družbe. Že pri vrednotenju likvidacijske vrednosti gospodarske družbe (v primeru nedelujočega podjetja) se poleg vrednosti sredstev upoštevajo tudi obveznosti gospodarske družbe. Revident bi zato moral opreti revizijo na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj o vrednosti poslovnega deleža in ne neposredno na vrednost nepremičnin. Zgolj s poudarjanjem, da je vrednost zemljišč presegala višino kupnine za poslovni delež, v tem sporu ne more uspeti.

Materialnopravno časovno neomejena možnost uveljavljanja ničnosti (110. člen ZOR), oficialna pooblastila sodišča v okviru trditev strank paziti na ničnost (109. člen ZOR) in procesna možnost uveljavljanja ničnosti bodisi z ugovorom bodisi s tožbo vodijo k sklepanju, da toženca lahko ugovor ničnosti pravnega posla uveljavljata tudi po prvem naroku. Toženca bi namreč lahko z nasprotno tožbo kadarkoli do konca pravdnega postopka zahtevala pravnomočno določitev o prejudicialnem pravnem razmerju, to je vprašanju (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, enako pa bi tožeča stranka lahko dosegla z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Gre za procesne institute, za dovoljenost katerih zakon določa posebne pogoje (183. člen ZPP za nasprotno tožbo, 185. in 186. člen ZPP za spremembo tožbe). Zanje prekluzija, ki se nanaša na nova dejstva in dokaze in na izjave o navedbah nasprotne stranke, ne velja. Tudi priznanje se nanaša na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije. Ni sicer izključeno, da predmet priznanja ne bi mogla biti prejudicialna pravna vprašanja. Takšna (izrecna) priznanja se štejejo za priznanje celotnega sklopa dejs

Materialnopravno izhodišče za presojo glede ničnosti pravnih poslov je 109. člen ZOR, ki določa, da se lahko na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Če je s poravnavo s premoženjem razpolagal pravni prednik tožeče stranke, je tožeča stranka aktivno legitimirana. Vprašanje lastništva poslovnega prostora za obstoj aktivne legitimacije v tej pravdi ni relevantno.

P repoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, sicer sama po sebi ni manjšega pomena, vendar pa ostale okoliščine konkretnega primera potrjujejo, da je kršitev te prepovedi brez posledic, ki jih želi preprečiti denacionalizacijska zakonodaja. Tožeča stranka v predmetnem sporu zgolj zaradi uresničitve lastnih interesov skuša izrabiti sodno varstvo, namenjeno varstvu koristi tretjih oseb, za katere v konkretnem postopku ni izkazano, da bi bile prizadete; hkrati pa v pravnem razmerju do pogodbene stranke občutno prekorači meje lojalnosti. Zato ji uveljavljanega sodnega varstva ni mogoče priznati.

Kljub temu, da sta zadevi lahko vsebinsko povezani, v procesnem pomenu ne predstavljata iste zadeve. Ni podan razlog za izločitev po 5. točki 70. člena ZPP, če je sodnik, ki odloča na okrožnem sodišču, odločal tudi na okrajnem sodišču v drugi zadevi, pa četudi je ta z zadevo pred okrožnim sodiščem lahko vsebinsko povezana. Tožeča stranka nima pravnega interesa uveljavljati pravic za drugo pravno osebo, če sama ni njena (univerzalna ali singularna) pravna naslednica.

Sodna poravnava je pogodba, ki jo stranki skleneta v pravdnem postopku (zato ima hkrati tudi značaj sodne odločbe). Stališče sodišč prve in druge stopnje, da mora tisti, ki vloži tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe, izkazati pravni interes (pravno korist) za tako tožbo, je pravilno. Pravna korist za tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe je namreč tako po materialnem pravu kot po procesnem pravu procesna predpostavka takega zahtevka.

Zaradi morebitne prevare bi lahko prevarana stranka zahtevala razveljavitev, ne pa ničnosti pogodbe; po drugi strani pa tožeča stranka ni pravočasno navedla razlogov za morebitno ničnost pogodbe zaradi oderuštva, da bi jih sodišči prve in druge stopnje lahko upoštevali. Sodišče sicer pazi na ničnost pogodbe po uradni dolžnosti, vendar pa ta njegova dolžnost ne gre tako daleč, da bi moralo samo raziskovati pri odplačnih pogodbah, ali ne gre morda za oderuško pogodbo, saj mu določbe ZPP, ki je grajen pretežno na razpravnem načelu, tega ne nalagajo. Iz okoliščin, ki jih je pravočasno navedla tožeča stranka, pa sodišče prve stopnje ni moglo sklepati, da je šlo za oderuško pogodbo.

Pravno korist oziroma pravni interes izkazuje le tisti, kateremu bi ugotovitev ničnosti med drugimi subjekti sklenjene pogodbe oziroma poravnave odprla možnost uveljavitve kakšne njene pravice ali koristi, ki mu po zakonu pripada.

Ker pa toženca uveljavljata kršitev 2. odstavka 481. člena ZPP šele v pritožbeni fazi in hkrati ne zatrjujeta, da bi sodišče prve stopnje sploh uporabilo kakšno določbo, ki jo sodišče sme uporabiti samo v gospodarskih sporih, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Likvidacijski upravitelj mora zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele, in znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil, kar pomeni, da mora likvidacijski upravitelj pri poplačilu terjatev upoštevati tudi terjatve, ki niso bile pravočasno prijavljene oziroma sploh niso bile prijavljene, če so mu znane. Ker prvo in drugo toženka nimata položaja osebe iz 2. odstavka 244. člena ZZK-1, pač pa položaj osebe iz 1. odstavka 244. člena ZZK-1, vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 25.9.2002 ni materialnopravno neveljavna zgolj zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prvo toženke, marveč tudi zaradi materialnopravne neveljavnosti neposrednega zavezovalnega in tudi razpolagalnega posla. Ničnost pogodbe in s tem materialnopravna neveljavnost vknjižbe je torej tu objektivna, zato dobra

Pravdne stranke so bile pri sklepanju pogodb neskrbne, ni pa bilo dokazano, da bi bile nepoštene. (Ne)poštenost ravnanj pogodbenih strank je pomembno dejstvo, od katerega ni odvisna le pravica pogodbene stranka do kondikcijskega zahtevka iz ničnostne pogodbe po 104. členu ZOR, marveč tudi pravica do povračila škode. Od navedenega dejstva je (lahko) odvisen tudi začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, kot ga določa 376. člen ZOR.

Ker je bil s pooblastilom in pogodbami, ki so predmet presoje, dosežen učinek, enak določbi 69. člena ZTLR, v njih pa ni bilo določb, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz navedene zakonske določbe, je stališče izpodbijane sodbe, da sta pooblastilo in kupna pogodba nični, pravilno.

Sodišče sicer na ničnost res pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 109. člena ZOR), vendar ta določba ne predstavlja izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana oseba nanjo sploh ne sklicuje, a le, če stranka navede pravno relevantna dejstva, ki tvorijo podlago za zatrjevano ničnost. Besedilo 383. člena zelo omejuje možnost širše razlage ovir, ki jih je mogoče upoštevati.

Dolžnik zmotno ocenjuje, da zaradi dejstva, ker ni stranka pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, nima pravice uveljavljati njene ničnosti. Ničnost pravnega posla lahko v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZOR, ki se v zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ, uveljavlja vsakdo, ki ima zato pravni interes. Tako bi tudi dolžnik v pravdnem postopku lahko uveljavljal ničnost tega pravnega posla, pri čemer bi moral izkazati svoj pravni interes, ki pa bi že glede na akcesorno naravo poroštvene pogodbe lahko bil podan. Dolžnik bi neodvisno od tega lahko uveljavljal ničnost kot tudi izpodbojnost pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice v tistem delu, ko ta predstavlja poroštveno pogodbo. Dolžnik je k pogodbi o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice pristopil kot plačnik in porok, kar upoštevaje tretji odstavek 1004. člena ZOR pomeni, da odgovarja upniku za celo obveznost kot glavni dolžnik in lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka. Gre torej za solidarno poroštvo, pri katerem porok nima ugovora vrstnega reda, v skladu s katerim bi moral upnik izkazati, da je za izpolnitev o

Glede na to, da podnajemna pogodba glede prenehanja (pod)najema deli že po zakonu usodo najemne pogodbe, s sklenitvijo podnajemne pogodbe vračilo nepremičnine, ki je predmet najema, denacionalizacijskim upravičencem ni prav nič oteženo. V 88. členu ZDen je uzakonjena ničnost pravnih poslov zaradi zavarovanja koristi denacionalizacijskih upravičencev. Tudi zanjo veljajo določbe ZOR o ničnosti, torej tudi določilo 109. člena ZOR, po katerem se na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba.

Iz sklepa o spremembi družbenikov in poslovnih deležev, navedenega v notarskem zapisu, je razvidno, da je pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža druge dolžnice na novega družbenika bila sklenjena, vendar ne v obliki notarskega zapisa. Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 70. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki je veljal v času sklenitve navedene pogodbe). Najstrožja obličnost v takrat veljavnem tretjem odstavku 416. člena ZGD je bila predpisana za veljavnost samega pravnega posla oziroma pogodbe (forma ad solemnitatem), in sicer zaradi varstva javnega interesa. V skladu z navedenim je kot sankcija zaradi nespoštovanja predpisane obličnosti v danem primeru predvidena ničnost, na kar pa je bilo sodišče prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 109. člena ZOR). Ker navedena pogodba ni bi sklenjena v tej obliki, ni mogla ustvariti pravno relevantnih učinkov za pogodbenike in s tem zlasti ne za drugo dolžnico.

Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje (zgolj) med strankama, vendar pa je razvoj ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic pokazal, da so nujni primeri, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam. Za (enega od) primer(ov) takšnega razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti gre tudi v konkretni zadevi, in sicer za dispozitivno enotno sosporništvo.

Določba, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. Trditvena podlaga, ki je bila predmet obravnave na nižjih stopnjah, tako sodiščema ni dopuščala presoje morebitne ničnosti posojilnih pogodb tudi po določbah bančne zakonodaje, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

Četudi je prvotožena stranka s stanovanjem razpolagala v nasprotju z določili ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, se ničnost pogodbe iz tega razloga ne more uveljaviti. Ničnost je skrajna sankcija, ki se praviloma uveljavi le, kadar so prizadeti širši družbeni interesi. Na drugo sankcijo odkazujejo določila ZZZDR, ki je v razmerju do ZOR specialni predpis, saj le-ta varujejo interese zakoncev v njunem medsebojnem razmerju, hkrati pa dajejo zakoncu možnost, da reagira na nedovoljeno razpolaganje drugega zakonca tako, da pravne posle sklenjene v nasprotju z določilom prvega odstavka 52. člena ZZZDR, po katerem zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, izpodbija. Kršitev 122. člena SZ ne more biti razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in sledečih členov SZ. Četudi so pogodbene stranke kršile prepoved iz 122. člena SZ, je takšna prepoved manjšega pomena, saj zaradi naknadnega plačila preostanka kupnine, kršitev prepovedi sama po sebi ni imela nobenih ned

Sodišče je v prejšnji pravdi v zvezi z vprašanjem neveljavnosti darilne pogodbe presojalo in ugotovilo, da ne obstojijo tedaj zatrjevani razlogi izpodbojnosti darilne pogodbe, in sicer prisila, grožnja in zmota, v zvezi z ničnostjo pa se je ukvarjalo zgolj s trditvijo tožene stranke, da je predmetna darilna pogodba nična, ker naj tožeča stranka ob podpisu pogodbe ne bi imela statusa kmeta. O vprašanju ničnosti obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi bila le-ta sklenjena brez odobritve v smislu 20. člena ZKZ, pa vsebinsko (še) ni odločalo ter se zatorej pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem (in načelo ne bis in idem) ne more raztezati tudi na to vprašanje.