VSM sodba I Cp 1413/2007

Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem obsodilnem delu ter v odločbi o pravdnih stroških spremeni tako, da glasi:
"Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožeča stranka dejanski in zakoniti lastnik nepremičnin:
-parc. št. 128 v izmeri 4190 m2
-parc. št. 129 v izmeri 2320 m2
-parc. št. 133 v izmeri 920 m2
-parc. št. 137 v izmeri 2769 m2
-parc. št. 138 v izmeri 3794 m2
-parc. št. 140 v izmeri 9720 m2
vse pripisane k vl. št. 9 k.o. Lobnica
in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke pri navedenih nepremičninah, v nasprotnem primeru bo sodba nadomestila izstavljeno listino ter ji izročiti navedene nepremičnine v neposredno posest."
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti za 1.402,79 (tisoč štiristo dva 79/100) EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti za 1.459,00 (tisoč štiristo devetinpetdeset 00/100) EUR stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da je tožena stranka v obsodilnem delu prvostopne sodbe navedene nepremičnine pridobila neodplačno, le-te v skladu z drugim odstavkom 74. člena Zakona o zadrugah - ZZad dodelilo v last tožeči stranki, kot to izhaja iz izpodbijanega izreka prvostopne sodbe. Nadalje je sodišče prve stopnje v presežku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, v odločbi o pravdnih stroških pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti obsodilnem delu prvostopne sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče v razlogih prvostopne sodbe pravilno ugotavlja, da je v času uveljavitve ZZad (ta je stopil v veljavo dne 28.03.1992) tožena stranka na spornih nepremičninah imela vknjiženo pravico uporabe. Tudi ni sporno, da pa je tožena stranka v zemljiškoknjižnem postopku z zemljiškoknjižno vknjižbo v letu 1994 (zemljiškoknjižna zadeva) postala lastnica navedenih nepremičnin. Navedena vknjižba lastninske pravice je bila po zemljiškoknjižnem sodišču opravljena na podlagi zemljiškoknjižnega predloga tožene stranke, vloženem dne 25.03.1994. Tožena stranka je tako tudi ob izdaji prvostopne sodbe v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik (lastninska pravica) spornih nepremičnin.

Izhajajoč iz dejstva vknjižbe lastninske pravice na spornih nepremičninah na toženo stranko po uveljavitvi Zakona o zadrugah, je pravno sredstvo zoper pridobitev lastninske pravice na ime tožene stranke izbrisna tožba (101. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK, oziroma 243. člen sedaj veljavnega ZZK-1), ne pa tožba na ugotovitev lastninske pravice. Z izbrisno tožbo bi tožeča stranka morebiti lahko uspešno uveljavljala izbris vknjižbe lastninske pravice na toženo stranko in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, torej pravico uporabe na spornih zemljiščih. Po (morebitni) uspešni izbrisni tožbi pa bi tako tožeča stranka lahko uveljavljala v zemljiškoknjižnem postopku vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi samega zakona, v danem primeru drugega odstavka 74. člena ZZad. Ali drugače povedano, če zemljiško sodišče napačno razlaga določbo zakona (74. člen ZZad), ki predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice, je ustrezno pravno sredstvo zoper takšno vknjižbo izbrisna tožba, ne pa tožba na ugotovitev lastninske pravice proti vknjiženemu lastniku.

V danem primeru pa je tožeča stranka proti toženi stranki vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice, ki pa, kot je zgoraj navedeno, v materialnopravnem pogledu ni sklepčna ter tako dopustna in zato je pritožbeno sodišče o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ne glede na tako odločitev, pa pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so tudi pritožbeni ugovori tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem tehtni. Po Stvarnopravnem zakoniku priposestvovanje državne lastnine ni izključeno. Zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka že z objavo in uveljavitvijo Zakona o zadrugah ni mogla biti dobroverni lastniški posestnik, je pravno zmoten. Dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova. To praktično pomeni, da mora misliti, da je lastnik stvari. Sama uveljavitev ZZad, brez ostalih naveznih okoliščin, ki bi kazale na nedobrovernost tožene stranke, pa v danem primeru ne zadostuje za presojo, da je tožena stranka (organi upravljanja tožene stranke) nedobroverni posestnik (28. člen SPZ). V danem primeru je namreč tožena stranka že več kot 20 let pred uveljavitvijo ZZad imela v uporabi in hasnovala navedena zemljišča in je z njimi gospodarila (zemljišče je imela v posesti, uporabljala in uživala) vse do vložitve tožbe, ki pa je bila vložena šele 14.07.2005 (izkazani opomin pred tožbo je tožeča na toženo naslovila 26.02.2004), torej 13 let po uveljavitvi ZZad, ki je v drugem odstavku 74. člena določil, da postanejo neodplačno pridobljena kmetijska zemljišča z dnem uveljavitve zakona last Republike Slovenije. Zraven tega pa je tožena stranka na podlagi zemljiškoknjižnega predloga iz leta 1994 na navedenih nepremičninah vknjižena kot zemljiškoknjižni lastnik navedenih zemljišč. Navedene okoliščine pa po pritožbenem sodišču narekujejo materialnopravno presojo, da je tožena stranka bila po uveljavitvi ZZad dobroverni lastniški posestnik. Pri tem pa velja še opozoriti na določbo 9. člena SPZ, ki določa domnevo dobre vere ter na določbo 269. člena SPZ, po kateri sta dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu. Priposestvovalna doba za priposestvovanje nepremičnine po dobrovernem lastniškem posestniku pa nastopi po preteku desetih let (drugi odstavek 43. člena SPZ in prvi odstavek 269. člena SPZ).

Tako pa se pokažejo tudi ugovori tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na spornih nepremičninah s priposestvovanjem kot utemeljeni.

Tožeča stranka je v pravdi povsem propadla in je zato toženi stranki dolžna povrniti za 1.402,79 EUR stroškov pravdnega postopka, katere je tožena stranka priglasila v skladu s pravilom potrebnosti stroškov, opravljenim delom pooblaščenca toženke in Odvetniško tarifo (glej stroškovnik, priloga B5).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 4. točki 358. člena ZPP.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti za 1.459,00 EUR (taksa 800,00 EUR plus 659,00 EUR odvetniških stroškov) stroškov pritožbenega postopka.