VSRS Sodba in sklep II Ips 276/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Prvi toženec mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stranskemu intervenientu njegove revizijske stroške v znesku 1.713,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Druga toženka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prodajna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV ... dne 11. 5. 2005 med tožencema, in dodatek št. 4 k tej pogodbi pogodbi SV ... z dne 30. 5. 2006 nična glede apartmajev št. 6 in 10 (v izvedenskem mnenju označena s 16 in 20), ki predstavljata solastniški delež 520/10.000 na parcelah št. 459/3 in 458/4 k. o. ... (I. točka izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da je na podlagi te pogodbe in dodatka opravljena vknjižba lastninske pravice s sklepom Okrajnega sodišča na Jesenicah Dn št. 1301/2006 na prvega toženca v navedenem deležu neveljavna (II. točka izreka), tako nastalo zemljiškoknjižno stanje se izbriše in vzpostavi stanje, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe in dodatka ter izdajo sklepa sodišča tako, da se lastninska pravica prvega toženca v navedenem deležu izbriše in znova vpiše lastninska pravica druge toženke (III. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je tožeča stranka lastnica v I. točki izreka navedenih apartmajev, kar predstavlja solastniški delež do 520/10.000 nepremičnin (IV. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) ter odločilo o pravdnih stroških (VI. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvega toženca zoper I., II., III. in VI. točko izreka in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo zoper IV. točko pa je zavrglo ter odločilo o pritožbenih stroških.

3Zoper sodbo in sklep, izdano na drugi stopnji, je prvi toženec pravočasno vložil revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹). Odločbi sodišča druge stopnje očita, da se je zaradi njene pomanjkljive in pavšalne naracije ne da preizkusiti. Poudarja, da tožeča stranka, ki ni predložila izvirnika pogodbe, lahko lastninsko pravico doseže le s priposestvovanjem. Sodišči nista posvetili pozornosti zatrjevani nedobrovernosti tožeče stranke, revidentove ugovore pa zavrnili z napačnim in pavšalnim pravnim naziranjem, da dejstvo, da je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena druga toženka, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da tožeča stranka in njen pravni prednik nista bila v dobri veri. Nedobrovernost je potrdila sama tožeča stranka, saj naj bi njen direktor vpis v zemljiško knjigo poveril svojemu podrejenemu, ki pa te naloge ni opravil. Tožeča stranka ni pojasnila niti kdaj naj bi to bilo niti zakaj naj bi bil vpis neuspešen. Nepreverjanje zemljiškoknjižnega stanja je izraz njene malomarnosti, ki obenem negira dobrovernost. Tožeča stranka po drugem odstavku 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) nosi škodljive posledice opustitve vpisa v zemljiško knjigo. Če je ostal vpisan v zemljiško knjigo nekdo drug, pridobitelj ve ali bi moral vedeti, da ni pridobil lastninske pravice. Ni torej odločilno, da so bili "vsi prepričani", da je tožeča stranka postala lastnik, ampak je pravno odločilen vpis v zemljiško knjigo. Če ni vpisa v zemljiško knjigo, lastninska pravica ni pridobljena, če ni dobre vere, pa ni priposestvovana. Po sodni praksi tudi čut za pravičnost ne narekuje drugačnega stališča, če tožnik vrsto let ni ukrenil nič, da bi vknjižil svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo, čeprav bi to lahko storil; pretehta torej pozneje pošteno zemljiškoknjižno pridobljena lastnina v primerjavi s pravnim položajem tistega, ki je nepremičnino sicer prej kupil, pa se ni vknjižil. Drugostopenjsko sodišče je napačno zaključilo, da je bila tožeča stranka (kadarkoli) lastnica spornih nepremičnin. Toženec se sklicuje na pravno mnenje dr. Andreja Berdena: "Ker v postopku ni predložila izvirnika prodajne pogodbe, brez izvirnika pogodbe pa je vsakršno sklicevanje na pogodbo bolj ali manj brezpredmetno, saj fotokopije niso zadosten dokaz, drugič pa ne zato, ker iz predložene fotokopije izhaja, da pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bistveno za vpis v zemljiško knjigo." Izvirnik z intabulacijsko klavzulo je bil izročen kupcu le, če je bila kupnina v celoti plačana, sicer pa je ostal pri prodajalcu, ki se je na ta način zavaroval pred neutemeljenim zemljiškoknjižnim vpisom kupca. Po 6. členu obeh pogodb je bilo plačilo kupnine pogoj za veljavnost tega "pogodbenega temelja". Če sodišči tožeči stranki "verjameta", da nima izvirnika pogodb in da je bila kupnina plačana, pa ni nobenega razloga (niti ni teh razlogov v sodbi), da sodišče ni izvedlo dokaza z edicijsko dolžnostjo tožeče stranke. Enako pavšalno zaključi tudi drugostopenjsko sodišče, da kopije listin izkazujejo obstoj obeh kupoprodajnih pogodb, plačilo kupnine pa ni bil pogoj za njuno veljavnost. Podana je torej bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah, je bila lastnica druga toženka vse do pravnoposlovnega prenosa na revidenta, ki je bil dobroveren. V zvezi s tem in s pritožbeno grajo neizvedenih dokazov drugostopenjsko sodišče ne ponudi konkretizirane obrazložitve. Revident je svojo dobrovernost dokazoval na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo in publicitetnih učinkov vpisov. Nasprotne trditve tožeče stranke so bile pavšalne, glede dokazovanja negativnih dejstev pa je dokazno bremena na tožeči stranki, ki ga očitno ni zmogla. Sodišči sta v zvezi s tem zmotno uporabili pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Argumentacija sodišča druge stopnje je ostala povsem na pavšalni ravni. Bistvo njene obrazložitve predstavlja sklicevanje na obrazložitev prvostopenjske sodbe, obširne pritožbene navedbe pa odpravi s pavšalnim stavkom, da niso odločilnega pomena in zato nanje ne odgovarja, s čimer ne zadosti niti minimalni zahtevi po strnjenih argumentih, iz katerih bi bilo mogoče razbrati miselno pot sodišča. Tako postopanje je v nasprotju z ustavnima pravicama do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Materialnopravno bistvo zadeve je, da tožnik pravnoposlovno lastninske pravice ne more pridobiti. Ostane mu priposestvovanje, zanj pa niso izpolnjeni pogoji. Če je v zemljiško knjigo kot lastnik vpisan nekdo drug, potem posestnik ve (ali bi moral vedeti), da ni pridobil lastninske pravice. Revident je s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska dokazal nedobrovernost posestnika. Ker je procesna predpostavka za ugotovitveno tožbo pravni interes, ta pa je s (potrebno) zavrnitvijo njegovega lastninskopravnega zahtevka odpadel, bi bilo treba v tem delu tožbo zavreči; s (potrebno) zavrnitvijo njegovega lastninsko-pravnega zahtevka pa je tožnik izgubil tudi aktivno legitimacijo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbene zahtevke zavrne, v ugotovitvenem delu pa tožbo zavrže; podrejeno predlaga, da sodbi druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki. V odgovoru na revizijo je stranski intervenient, ki se je udeleževal postopka na strani tožeče stranke, primarno predlagal zavrženje revizije. Navaja, da je tožeča stranka navedla skupno vrednost spornega predmeta 260.000,00 EUR, tožbenemu zahtevku pa je bilo ugodeno le delno. Ker prvi toženec ni navedel vrednosti izpodbijanega dela, je ta vrednost ostala nedefinirana in je treba revizijo zavreči. Podrejeno navaja, da revizija ni utemeljena, in predlaga njeno zavrnitev.

5Na revizijo je odgovorila tudi druga toženka. Ker je odgovor na revizijo vloga nasprotne stranke, Vrhovno sodišče odgovora na revizijo, ki ga vlaga oseba, ki kot stranka nastopa na isti strani kot vlagatelj revizije, ni moglo upoštevati.

6Revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

7Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe vrednost spornega predmeta označila z 260.000,00 EUR. Med postopkom je tožbo dvakrat spremenila, pri tem pa vztrajala pri prvotno označeni enotni vrednosti 260.000,00 EUR oziroma pri vrednosti po 52.000,00 EUR za vsak posamezen zahtevek. Sodišče prve stopnje je s sklepom 15. 3. 2013 v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP določilo vrednost spornega predmeta, in sicer 346.465,53 EUR za izbrisno tožbo (skupaj z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe in njenega dodatka), 153.438,00 EUR za zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in prav toliko za temu podrejeni zahtevek zoper prvega toženca za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

8Tožeča stranka je v pravnomočno končanem pravdnem postopku s tožbenim zahtevkom uspela delno, in sicer glede ničnosti pogodb, neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v deležu 520/10.000 od uveljavljenih 6890/10.000 in v celoti z ugotovitvenim zahtevkom. Prvi toženec izpodbija z revizijo sodbo in sklep sodišča druge stopnje (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) v celotnem delu, s katerim v sporu ni zmagal, torej sodbo in sklep druge stopnje v celoti v zvezi s I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe prve stopnje. Ker gre za povezane zahtevke v smislu petega odstavka 367. člena ZPP,² in ker je že zgolj vrednost spornega predmeta za zahtevek za ugotovitev lastninske pravice določena na 153.438,00 EUR, tudi seštevek vrednosti posameznih še spornih delov zahtevkov presega mejni prag, ki je določen za dovoljenost revizije po samem zakonu (drugi odstavek 367. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije

9Celotno revizijo prežema očitek sodišču druge stopnje, da njegova odločba ostaja pavšalna, da ne daje odgovora na pritožbene navedbe in se le sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje. Očitek ni utemeljen in pravzaprav izraža nezadovoljstvo prvega toženca zaradi (delnega) neuspeha v pravdi. Sodbo in sklep sodišča druge stopnje je namreč mogoče preizkusiti, vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih in tudi dajeta odgovor na bistvene navedbe pritožbe, kar bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Ob graji pomanjkljivosti razlogov ostaja pravzaprav pavšalna revizija, saj - kljub temu da to poudarja na več mestih - vendarle ne pove povsem določno, o katerih konkretnih dejstvih naj bi razlogi ne bili podani. Sicer pa sta tako Vrhovno kot tudi Ustavno sodišče že večkrat poudarili, da sodišču druge stopnje v primerih, ko se strinja z izčrpnimi in pravilnimi razlogi, ki jih je podalo sodišče prve stopnje, ni treba vseh razlogov ponovno navesti, pač pa zadošča, da je razvidno, da se je sodišče seznanilo z relevantnimi pritožbenimi očitki in jih ni spregledalo. Izpodbijana sodba ta standard (navkljub večkrat ponovljenemu drugačnemu revizijskemu stališču) izpolnjuje in očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10Enaka kršitev naj bi bila podana, ker je sodišče druge stopnje po mnenju revidenta brez argumentirane obrazložitve potrdilo sodbo prve stopnje tudi glede njegove nedobrovernosti, ne da bi bili v zvezi s tem vprašanjem izvedeni vsi predlagani dokazi. Poudarja, da bi priči A. A. (njegov oče in takratni direktor družbe B., d. o. o.) in C. C. (njegova življenjska partnerka in takratna administratorka v zvezi s sklepanjem pogodb) potrdili njegovo izpovedbo (o zaupanju v zemljiškoknjižno stanje in dobrovernosti). Na pritožbene očitke o zavrnitvi dokaznih predlogov z izvedbo prič je sodišče druge stopnje odgovorilo v 9. točki obrazložitve, v kateri je pritrdilo pravilnemu ravnanju sodišča prve stopnje. To je v 7. točki obrazložitve svoje sodbe pojasnilo razloge, zakaj je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem teh prič. Tudi v zvezi s tem je torej očitek odsotnosti razlogov v drugostopenjski odločbi neutemeljen. Iz obrazložitve sodbe druge stopnje pa nadalje izhaja tudi, da pritrjuje postopanju sodišča prve stopnje, ki kljub vztrajnim zahtevam prvega toženca, naj s posebnim sklepom zahteva od tožeče stranke predložitev določenih listin ter v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti šteje za dokazana s strani prvega toženca zatrjevana dejstva, temu ni sledilo. Zlasti v 5. točki obrazložitve je tudi eksplicitno ovrednotilo siceršnji pomen tožničine nepredložitve s strani prvega toženca zahtevanih listin.

11Izkaže se, da preko zatrjevanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako prvi toženec bodisi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje bodisi materialnopravno presojo sodišča druge stopnje. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je Vrhovno sodišče pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane pravnomočne sodbe vezano na v njej ugotovljeno dejansko stanje.³ V konkretni zadevi je to sledeče: Tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik) je od druge toženke (njenega pravnega prednika) pred letom 1990 z dvema kupoprodajnima pogodbama kupila dva apartmaja v objektu K, zanju plačala kupnino in ju prevzela v posest. Etažna lastnina v stavbi ni bila vzpostavljena in tožeča stranka svoje lastninske pravice ni vpisala v zemljiško knjigo, ki je tako še vedno izkazovala solastninski delež druge toženke 6890/10.000. Toženca sta 11. 5. 2005 sklenila prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV ..., s katero je druga toženka prodala svoj celotni solastninski delež, ki v naravi predstavlja trgovino in gostinski lokal. Na podlagi te pogodbe je bila v zemljiški knjigi solastninska pravica vpisana na prvega toženca. Dne 30. 6. 2006 sta toženca sklenila dodatek št. 4 SV ... k prodajni pogodbi, s katerim sta ugotovila, da prodane nepremičnine v naravi predstavlja tudi 10 apartmajev v stavbi, med katerimi sta našteta tudi apartmaja št. 6 in 10. Prvi toženec se sicer s prodajo nepremičnin ukvarja profesionalno; upravnik stavbe, v kateri sta apartmaja, je bila družba D., d. o. o., katere lastnik in direktor je bil njegov oče; upravnik je mesečne obračune obratovalnih stroškov in vplačil v rezervni sklad pošiljal tožeči stranki kot lastnici apartmajev; upravniška dela je opravljala C. C., prvotoženčeva izvenzakonska partnerka.⁴

12Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje naredilo materialnopravni sklep o dvojni prodaji apartmajev nedobrovernemu drugemu kupcu, ki se je vpisal v zemljiško knjigo, potem ko ju je lastnik že prodal in dejansko izročil prvemu kupcu ter tako svoja lastninskopravna upravičenja (z izjemo možnosti formalnega . zemljiškoknjižnega razpolaganja) že prenesel na prvega kupca. V skladu z ustaljeno sodno prakso⁵ je presodilo, da takšna ponovna prodaja pomeni kršitev moralnih norm, ki utemeljuje tako zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla po 86. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot tudi zahtevek iz izbrisne tožbe po 243. členu ZZK-1. Višje sodišče se je s takšno materialnopravno presojo strinjalo, njeni pravilnosti pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Glede na v reviziji izpostavljena sporna materialnopravna vprašanja pa Vrhovno sodišče dodaja, da do (možnosti) dvojnih prodaj prihaja ravno zaradi nevknjižbe lastninske pravice prvega kupca v zemljiško knjigo. Že zato opustitev te vknjižbe sama po sebi nima posledic, ki ji jih pripisuje revizija, zlasti pa jih ne more imeti ob upoštevanju družbenoekonomskih razmerij in lastninskopravnih kategorij v času, iz katerega izvira prva prodaja, ko se niti lastninski pravici niti zemljiški knjigi ni pripisovalo pomena, kot ga imata danes. Sicer pa izostanek ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila v zavezovalnem pravnem poslu⁶ na veljavnost zavezovalnega pravnega posla ne vpliva, pač pa nasprotno ustvarja zavezo po izdaji ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, saj mora prodajalec s prodajno pogodbo stvar izročiti kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 435. člena OZ).

13Po v 11. točki te obrazložitve povzetih dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, je tožeča stranka plačala kupnino po prodajnih pogodbah za apartmaja. Zaradi vezanosti Vrhovnega sodišča na to ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP) odpade potreba po presoji (morebitne) realizacije odstopa pod pogodbe po njenem 6. členu. Pogodba je bila torej - razen glede vknjižbe v zemljiško knjigo - izpolnjena. V 11. točki obrazložitve navedena dejstva pa nadalje potrjujejo pravilnost materialnopravne presoje sodišč druge in prve stopnje o nedobrovernosti prvega toženca kot drugega kupca apartmajev št. 6 in 10, saj je prvi toženec vedel oziroma mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim. Ker torej ni dobroverni pridobitelj, se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1). Prav (ne)dobrovernost je namreč tista okoliščina, ki je odločilnega pomena za presojo v vsaki konkretni zadevi. Zato se zadeva II Ips 499/1999, na katero se je prvi toženec skliceval ves čas prvostopenjskega postopka in katere del obrazložitve povzema tudi v reviziji, bistveno razlikuje od tu obravnavane; v tisti zadevi je bila namreč (drugače kot tu) ugotovljena dobrovernost (tudi) drugega v zemljiško knjigo vpisanega kupca. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo dobrovernih oseb. Toženec pa ni takšna oseba in ga zato načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Zaradi vedenja, da vpisi v zemljiško knjigo ne odražajo resničnega lastninskega stanja, se ne more uspešno sklicevati niti na opustitev vpisa lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo niti na njeno zavedanje, da vpis ni bil opravljen ali mogoč (ob siceršnjem njenem pričakovanju celovite ureditve lastninskopravnih razmerij v stavbi⁷). Povedano drugače, prvotoženčeva nedobrovernost izključuje možnost sklicevanja na zemljiškoknjižno stanje, zato se tudi neutemeljeno sklicuje na predložene zemljiškoknjižne izpiske, ki tako stanje izkazujejo, kar obenem pomeni tudi, da sodiščema druge in prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu.

14Ob tehtanju položajev prvega kupca, ki svoje lastninske pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, in nedobrovernega drugega kupca ustaljena sodna praksa ščiti položaj prvega kupca. Kot že navedeno, svoje pravice lahko ustrezno varuje z zahtevkom za ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla in zahtevkom iz izbrisne tožbe. V eni od številni opomb revizije prvi toženec navrže pomislek (spet sicer kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) o vprašanju "pravočasnosti t. i. izbrisne tožbe". S tem v zvezi mu je treba pojasniti, da ZZK-1 upošteva stvarnopravno naravo izbrisne tožbe in ne določa več časovnih meja za njeno vložitev, glede na večkrat zanikano možnost stvarnopravnega varstva pravic tožeče stranke pa, da je Vrhovno sodišče že razsodilo, da pravica do varstva zasebne lastnine ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v zvezi s takoimenovanimi pričakovalnimi pravicami.⁸

15Doslej navedeno kaže na neutemeljenost revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, torej zoper odločitev o ugotovitvi delne ničnosti prodajne pogodbe z dodatkom, kolikor se nanašata na apartmaja št. 6 in 10, in odločitev o izbrisu lastninske pravice prvega toženca v tem delu in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Prvi toženec pa z revizijo izpodbija tudi pravnomočno odločitev o ugotovitvi toženčeve lastninske pravice na teh dveh apartmajih. Vendar pa se pri izpodbijanju te odločitve ne sooči z argumenti sodišča druge stopnje, ampak navaja (vsebinske) razloge, ki se tičejo odločitve sodišča prve stopnje, kar pa glede na naravo odločitve ne more biti predmet presoje v revizijskem postopku. Višje sodišče je namreč pritožbo prvega toženca zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa in s tem odklonilo vsebinsko odločanje v zadevi. Čeprav prvi toženec revizijo zaključi s prepletenostjo institutov aktivne legitimacije in pravnega interesa, pa se vsebine te v sklepu sodišča druge stopnje vsebovane procesne odločitve ne loti. Ker Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo (konkretno sklep) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), vsebinskih razlogov za ugoditev zahtevku tožeče stranke za ugotovitev njene lastninske pravice ni moglo preizkušati.

16Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP in četrtega odstavka 384. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

17Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker prvi toženec v revizijskem postopku ni uspel, mora stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke povrniti njegove stroške tega postopka, ki jih sestavljajo nagrada za sestavo odgovora na revizijo (3.000 odvetniških točk po Odvetniški tarifi, ki se uporablja glede na to, da se je postopek začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi), materialni stroški in DDV. Ker odgovor na revizijo ni predviden kot vloga osebe, ki se postopka udeležuje na strani vlagatelja revizije, pa je Vrhovno sodišče odločilo, da druga toženka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

¹ Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
² Ugotovitev ničnosti pogodbe je predhodnega pomena za izbrisno tožbo, z ugoditvijo zahtevku iz te tožbe (katerega posledica je, da prvi toženec ni lastnik spornih nepremičnin) pa je nadalje povezana ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke.
³ Ker sodba sodišča druge in prve stopnje tvorita logično celoto, je relevantno tudi dejansko stanje oziroma dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in katerih pravilnost je potrdilo sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku oziroma vanje ni posegalo.
⁴ Prvi toženec je ob zaslišanju navedel, da je šlo pri poslu za "družinski projekt".
⁵ Npr. odločbe VS RS II Ips 180/2015, II Ips 420/2011, II Ips 823/2009 in številne druge.
⁶ Ki bi glede na dikcijo 9. člena lahko nakazoval na nastanek t.i. dejanske etažne lastnine zgolj na podlagi dejstev, da v stavbi obstaja več funkcionalnih enot in z njihovo prodajo kupcem.
⁷ Po presoji sodišča prve stopnje naj bi se očitno "te zadeve urejale v celokupnem sistemu E., kamor je spadal tudi F.".
⁸ Sklep VS RS II Ips 180/2015.