VSL sklep I Cp 1434/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za les, posekan v letih 1992 ali 1993 na parcelah tožeče stranke. Odločitev o višini odškodnine in pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo sposobnost biti stranka, čeprav je zatrdilo, da mu ni znano, ali ima sredstva na žiro računu. Tožeča stranka ni pravna oseba in zato ne more biti pravdna stranka. Tožeča stranka bi lahko tožila le na podlagi pisnega pooblastila vseh članov. Nadalje navaja, da je sodišče prekoračilo zahtevek, ko je tožeči stranki priznalo pravico do odškodnine, čeprav je zahtevala le plačilo nadomestila za posekan les. Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo, da tožena stranka ne bi smela sekati lesa v gozdovih, ki so predmet vrnitve po ZDen. Tožena stranka je sekala na podlagi veljavnega gozdnogospodarskega načrta in Zakona o gozdovih, zato tožeči stranki ne dolguje ničesar. Tožena stranka tudi ni pasivno legitimirana. Tožeča stranka bi zahtevek lahko uveljavljala le proti Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, proti toženi stranki pa le z začasnimi odredbami in v roku po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki z učinkom v konkretni pravdi pravilno priznalo sposobnost biti stranka. Sodišče tudi ni prekoračilo zahtevka, saj v tej fazi ni odločilno, ali zahteva tožeča stranka povrnitev premoženjske koristi ali odškodnino. Nadalje ne drži, da je tožena stranka lahko sekala v skladu z dopolnitvijo 88. člena ZDen (Ur. l. RS, št. 65/99), saj ta ne more veljati retroaktivno. Tudi ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen, saj mora škodo povrniti tisti, ki jo je povzročil. Prav tako ni bilo ne mogoče ne potrebno zavarovanje z začasno odredbo. Tožena stranka je vedela, da obstaja dolžnost vrnitve premoženja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in je pravilno tožeči stranki priznalo lastnost stranke v tej pravdi. Vendar sodišče prve stopnje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava in zato tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev glede temelja zahtevka.

Na podlagi določbe 3. odstavka 77. člena ZPP sme sodišče izjemoma s pravnim učinkom v določeni pravdi priznati lastnost stranke tudi obliki združevanja, ki nima sposobnosti biti stranka ne kot fizična ne kot pravna oseba niti ne po posebnem zakonu, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvenem izpolnjuje glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka. Pri tem je vprašanje, ali ima premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo, le eden od razlogov ne pa nujen in izključen pogoj. Ob tem Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS, Ur. l. RS, št. 5/94) v 2. členu določa, da je agrarna skupnost pogodbena skupnost fizičnih in pravnih oseb, ki imajo skupne pravice in dolžnosti, določene z zakonom in avtonomnimi pravili, ni pravna oseba, ima pa svoj žiro račun in se vpiše v poseben register. V 3. odstavku 1. člena pa ZPVAS med drugim določa, da se za premoženje in pravice, odvzete agrarnim skupnostim šteje lastninska pravica, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost in njene člane z navedbo lastninskih deležev kot solastnina članov ali brez navedbe lastninskih deležev članov kot skupna lastnina članov agrarne skupnosti. V 12. členu ZPVAS določa, da se premoženjske pravice na nepremičninah po tem zakonu vpišejo v zemljiško knjigo tako, da se vpiše ime agrarne skupnosti in deleži članov. Ne glede na to, da so tako nosilci premoženja člani, upravičeno govorimo o premoženju agrarne skupnosti, saj je namenjeno opravljanju skupnega posla, gre za premoženje, ki ima poseben namen. Glede na to je pravilno priznati agrarni skupnosti položaj pravdne stranke v zadevi, ki se tiče tega premoženja.

Sodišče druge stopnje tudi sledi razlogom sodišča prve stopnje glede pravilne zastopanosti tožeče stranke. Vsakdo, ki ima pravico do vodenja poslov, ima obenem tudi pravico do zastopstva; gre za zakonito zastopanje, zato pooblastilo ni potrebno.

Posebej o pravni podlagi zahtevka

Na podlagi splošnih določb odškodninskega prava odgovarja za škodo tisti, ki jo povzroči (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Enako velja v primeru obogatitvene podlage - korist mora vrniti obogateni (210. člen ZOR). Tožena stranka tako je pasivno legitimirana.

Sodišče prve stopnje je utemeljilo zahtevek tožeče stranke na podlagi določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 21/91), ne da bi pred tem ugotovilo, ali je resničen ugovor tožene stranke, da je sečnjo opravljala na podlagi sprejetih gozdnogospodarskih načrtov. Takšnega izkoriščanja gozdov namreč ni mogoče šteti za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Ohranjanje vrednosti gozda, njegovo varstvo, gojenje in urejanje je tako povezano z njegovim izkoriščanjem, da ni mogoče kot nedopustnega označiti prav vsakega posega. Pri tem dopolnitev določbe 88. člena ZDen, da izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti, šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji - ZDen-B, Ur. l. RS, št. 65/98), ne pomeni vsebinske spremembe določbe, temveč je le pojasnjevalnega pomena. Tudi pred uveljavitvijo ZDen-B, ki ni veljal v spornem obdobju, je tako protipravnost izključena, če gre za ravnanja v skladu z gozdnogospodarskimi načrti. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje zato ugotoviti, ali je bila sečnja opravljena v skladu z gozdnogospodarskimi načrti. Če je bila, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen na podlagi že citirane določbe, lahko pa je vseeno upravičena do povračila koristi (čistega dobička), ki bi jo imela, če bi sama prodala gozdno-lesne sortimente, pridobljene s sečnjo na njenih parcelah po uveljavitvi ZDen. Na podlagi določbe 2. odstavka 72. člena ZDen se ne priznavajo zahtevki iz naslova nemožnosti uporaba premoženja v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona. Po nasprotnem razlogovanju pa je seveda zahtevek, ki se nanaša na obdobje po uveljavitvi ZDen, utemeljen po splošnih pravilih, in sicer ne glede na to, kdaj je premoženje upravičencu vrnjeno v last.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje lahko odločilo že s končno sodbo. Zato naj ugotovi, ali je tožena stranka v spornem obdobju sečnjo opravljala le v okvirih gozdnogospodarskih načrtov, in kolikor jo je, ali in kolikšna je razlika med koristjo, ki jo je imela od sečnje in prodaje sortimentov ter stroški. Od podlage obveznosti je namreč odvisno tudi, koliko je zahtevek utemeljen po višini.

Sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe ni posebej odgovarjalo, ker niso pomembne za odločitev.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 166. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.