VSRS Sklep II Ips 263/2016

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v pretežnem delu (delno je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 8.655,73 EUR. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 728,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Povzetek revizijskih navedb

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikoma pa naloži povrnitev vseh toženčevih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je pritožbeno sodišče nepravilno zavrnilo toženčeve pritožbene očitke o prepozno vloženi tožbi (ker je bila vložena po izteku prekluzivnega roka po 635. členu Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), saj bi jih toženec moral podati že v odgovoru na tožbo. Nepravilno je navedlo, da gre za dejstva, ki jih je toženec s tem, ko ni vložil odgovora na tožbo, priznal ter da z njimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Toženec namreč ni izpodbijal nobene tožbene navedbe, ampak je zgolj trdil, da iz njih ob pravilni uporabi materialnega prava ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre torej za vprašanje sklepčnosti tožbenega zahtevka glede dejanske trditve iz tožbe, saj sta tožnika s tožbo zahtevala povrnitev stroškov, ki sta jih oziroma jih še bosta imela z odpravo toženčevih napak na izvedenem delu (na podlagi sklenjene podjemne pogodbe). Njun zahtevek temelji na 639. členu OZ in gre za tipičen jamčevalni zahtevek iz naslova stvarnih napak, zato zanj velja enoletni prekluzivni rok za sodno uveljavljanje iz 635. člena OZ. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 753/1994. V tožbi je navedeno, da sta tožnika reklamacijo klime poslala 21. 6. 2013, preostale napake na vozilu pa sta grajala 11. 7. 2013. Pisni poziv na odpravo napak sta poslala še 16. 9. 2013. Dogovarjanja glede odprave napak so bila končana najkasneje 28. 1. 2014, ko sta tožnika odstopila od pogodbe. Tožba je datirana na 19. 3. 2015, sodišče pa jo je prejelo 25. 3. 2015. Zato sta tožnika rok za sodno uveljavljanje napak zamudila. Sodišči sta kršili 635. člen OZ in 318. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, ampak bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 51/2016 z dne 31. 4. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja sklepčnosti tožbe v smislu pravočasnosti tožbe oziroma izgube pravice.

6Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP¹ revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanje, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta se tožnika s tožencem (takrat samostojnim podjetnikom) dogovorila za predelavo svojega vozila (kombi Fiat Ducato) v avtodom, tako da bo toženec priskrbel material in opravil delo, tožnika pa mu bosta za to plačala. Predelan avto je imel številne skrite napake, na katere sta tožnika toženca opozorila, vendar slednji ni bil pripravljen sodelovati in ni odpravil napak. Zato sta tožnika od pogodbe odstopila dne 28. 1. 2014. Iz spisa je razvidno, da sta tožnika tožbo vložila 24. 3. 2015.

Presoja utemeljenosti revizije

8Revizija je utemeljena.

9Vrhovno sodišče se strinja z revidentom, da je pritožbeno sodišče nepravilno zavrnilo njegov pritožbeni očitek o prepozno vloženi pritožbi, ker toženec teh navedb ni podal v odgovoru na tožbo. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da gre pri teh navedbah za dejstva, ki jih je toženec s tem, ko ni vložil odgovora na tožbo, priznal ter je z njimi v pritožbi izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje.

10Po 3. točki drugega odstavka 318. člena ZPP mora sodišče namreč pred izdajo zamudne sodbe preveriti sklepčnost tožbenih trditev z vidika ustrezne pravne norme, spuščati se ne sme zgolj v njihovo resničnost. To pomeni, da mora iz dejstev, ki sta jih tožnika navedla v tožbi, izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka. Prav to pa je toženec izpodbijal v pritožbi, saj je opozoril, da sta tožnika tožbo glede na 635. člen OZ vložila prepozno, ker je iz tožbenih navedb (ki jim toženec v pritožbi ni nasprotoval in ki jih je v zamudni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje) razvidno, da so bila vsa dogovarjanja za odpravo napak končana najkasneje 28. 1 2014, ko sta tožnika odstopila od pogodbe², tožbo pa sta vložila šele v marcu 2015 (iz spisa je razvidno, da 24. 3. 2015), zato sta zamudila enoletni prekluzivni rok iz 635. člena OZ³.

11Vendar pa Vrhovno sodišče poudarja, da je v določbah Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) določen daljši prekluzivni jamčevalni rok za stvarne napake. Po tretjem odstavku 37c. člena ZVPot v zvezi z 38. členom ZVPot⁴ pravice potrošnika iz prvega odstavka ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil prodajalca (in ne v enem letu, kot je določeno v prvem odstavku 635. člena OZ). Zato je v obravnavani zadevi ključno, ali bi bilo treba uporabiti citirano določbo ZVPot. Odgovor na to vprašanje pa je odvisen od presoje, ali sta tožnika potrošnika po drugem odstavku 1. člena ZVPot⁵.

12Iz tožbe ni razvidno, ali sta tožnika s tožencem podjemno pogodbo glede predelave kombija sklenila za namene izven njune poklicne ali pridobitne dejavnosti, kar je odločilno za presojo pravočasnosti tožbe glede na zgoraj navedene določbe ZVPot. Ker tožba teh navedb ne vsebuje, je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi⁶ nesklepčna. Tak zaključek pa ni dejanske, ampak pravne narave. Vzrok nesklepčnosti je torej pomanjkljivo opisan življenjski primer. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ampak bi moralo ravnati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP⁷ in tožnikoma s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe.

Odločitev o reviziji

13Ker je pritožbeno sodišče nepravilno potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje, je kršilo 318. člen ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 7. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo v ponovljenem sojenju ravnati v skladu z zgoraj opisanim stališčem Vrhovnega sodišča.

Odločitev o stroških postopka

14Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.
² Glede toženčeve navedbe v reviziji, da je treba šteti pisni poziv na odpravo napak s pisnim pregledom oziroma popisom napak, ki sta ga tožnika poslala dne 16. 9. 2013, za obvestilo o napakah, od katerega začne teči prekluzivni rok, Vrhovno sodišče še poudarja, da se rok šteje od takrat, ko je toženec dokončno prenehal sodelovati v smeri odpravljanja napak.
³ Po prvem odstavku 635. člena OZ naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice
⁴ Po prvem odstavku 38. člena ZVPot ima potrošnik pravico, če je bila storitev opravljena nepravilno, od izvajalca storitve zahtevati, da odpravi pomanjkljivost pri opravljeni storitvi ali vrne del plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi ali ponovno opravi storitev ali vrne plačani znesek. Po drugem odstavku 38. člena ZVPot se roki, ki so določeni za odgovornost prodajalca za stvarne napake, smiselno uporabljajo tudi za izvajalca storitve, če s posebnim zakonom ni določen daljši rok.
⁵ Po drugem odstavku 1. člena ZVPot je potrošnik po tem zakonu fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.
⁶ Sodišče pa mora uveljavljani tožbeni zahtevek presoditi na vseh pravnih podlagah, ki utegnejo priti v poštev.
⁷ Po tretjem odstavku 318. člena ZPP sodišče, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.