VSL sodba in sklep I Cp 1345/99

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje 1.pod tč. 4 spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek druge tožeče stranke, "da sta toženi stranki N. J. in T. J. nerazdelno dolžni plačati drugotožeči stranki X. G.m.b.h., Klagenfurt/Celovec, Avstrija, znesek 32.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem uradnem tečaju DEM po tečajni listi Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh, pod izvršbo"; 2.pod tč. 1., 2., 3., 5. in 6. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Prvostopno sodišče je v celoti ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank. Ker sta toženca prekršila dogovor, da se bosta zaposlila pri tretji tožeči stranki, morata zaradi neizpolnitve pogodbe povrniti tožnikom škodo, ki jim je nastala oziroma povrniti znesek prikrajšanja zaradi odpadle pravne podlage. Pod tč. 1 je toženki N. J. naloženo plačilo zneska 638.874,00 SIT prvi tožeči stranki, pod tč. 2 pa je drugemu tožencu T. J. naloženo plačilo zneska 112.934,03 SIT prvi tožeči stranki. Pod tč. 3 morata oba toženca nerazdelno plačati prvotožeči stranki znesek 2.403.678,61 SIT. Pod tč. 4. sta toženca dolžna nerazdelno plačati drugi tožeči stranki tolarsko protivrednost zneska 32.000,00 DEM. Pod tč. 5 sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tretji tožeči stranki skupaj 2.164.881,60 SIT z obrestmi. V tč. 6 je odločeno o stroških in sicer morata toženca nerazdelno povrniti tožečim strankam njihove pravdne stroške v znesku 782.107,00 SIT z obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta toženca in uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navajata, da sta se toženi stranki dogovarjali izključno s prvo tožečo stranko. Nobenih dogovorov nista imeli niti z drugo niti s tretjo tožečo stranko. Sodišče govori izključno o dogovoru med prvo tožečo stranko in toženima strankama. Takšen dogovor, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, ne daje pravne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov s strani druge in tretje tožeče stranke. Pomembno vprašanje pri dogovoru je, da ni bilo dogovora, koliko časa morata toženi stranki biti zaposleni pri prvi tožeči stranki po opravljenem šolanju. Prva tožeča stranka se je zavezala, da bo toženi stranki zaposlila. Toženi stranki sta ves čas želeli biti zaposleni, saj sta iskali zaposlitgev. Ravno prva tožeča stranka je bila tista, ki ju ni hotela zaposliti. Tudi tožeča stranka pa ne zatrjuje kakšnega drugega dogovora o tem, da bi morali toženi stranki določen čas biti zaposleni in da bi na ta način odslužili "šolanje". Takega dogovora ni bilo, kar pomeni, da je potrebno imeti pred očmi določbe Zakona o delovnih razmerjih. Kot izhaja iz pravnega naziranja sodišča, bi toženi stranki izpolnili v celoti svojo obveznost, če bi se pri tretje tožeči stranki zaposlili oziroma sklenili delovno razmerje in že naslednji dan bi lahko dali odpoved delovnega razmerja. S tem ne bi kršili dogovora, situacija pa bi bila popolnoma enaka kot sedaj. Obazci pogodb, na katere se sklicuje sodišče, nosijo datum 25.5.1993, kar pomeni, da bi tožencema lahko delovno razmerje prenehalo že 25.6.1993, toženca pa sta delala vse do avgusta 1993. Tudi če bi bile trditve o tem, da je prva tožeča stranka resnično ponudila sklenitev delovnega razmerja, resnične, bi toženca lahko takoj dala odpoved, saj ni bilo dogovora, da sta dolžna ostati v delovnem razmerju določen čas. Toženca menita, da je sama pravna narava dogovora, ki ga ugotavlja sodišče, takšna, da njegova kršitev, ki bi bila v tem, da toženca nebi hotela skleniti delovnega razmerja, ne predstavlja pravnega temelja po 210. členu ZOR. Gre tudi za absolutno bistveno kršitev postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker niso navedeni razlogi o tem, zakaj bi naj bili druga in tretja tožeča stranka upravičeni do vtoževanih zneskov, če pa je bil dogovor sklenjen samo med prvo tožečo stranko in toženima strankama. Prva tožeča stranka v resnici ni hotela skleniti delovnega razmerja oziroma je to sklenitev ves čas odlagala. Dogovor je bil, da ju bo zaposlila že 1.4.1993, pa ju ni. Tožnika sta vendarle delala za prvo tožečo stranko in če bi jima ta v resnici ponudila sklenitev delovnega razmerja ni dvoma, da bi ga sklenila. Ni logično, da bi tožeča stranka potem, ko naj bi predložila tožencema pogodbo o zaposlitvi, še naprej plačevala honorarje za opravljeno delo. To namreč izhaja iz listinske dokumentacije. Tudi zatrjevanje prvega tožnika, da je pogodbo o zaposlitvi dal v podpis tožencema, je bilo neprepričljivo. Najbolj sporna je ugotovitev sodišča, da toženca nista dokazala, da sta v omenjenem obdobju opravljala delo za tožečo stranko. Sodišče spregleda, da sta toženca na obravnavi celo pokazala izdelke, ki sta jih delala za tožečo stranko in sicer kataloge, koledarje, design za zvezke. Sodišče spregleda, da je to zapisano tudi na določenih blagajniških izdatkih. Toženca sta delala doma na mini repro studiu stvari za obrt ali zadrugo, kot je povedal bivši direktor Obrtne zadruge M. D. M.. Če se toženca nista hotela zaposliti, zakaj pa jima je tožeča stranka plačevala honorarje še 18.6.1993, 15.7.19993 in 27.7.1993. V zvezi z vtoževanim zneskom 32.000,00 DEM sodišče ni razčistilo pravnih podlag in pravne situacije. Toženca z avstrijskim podjetjem nista imela nikakršnih dogovorov, pogodb niti obligacijskih razmerij. Enako velja obratno. Niso obstajale nobene medsebojne zaveze. Avstrijsko podjetje je kupilo opremo, v katere vrednost naj bi bil vkalkuliran tudi znesek 32.000,00 DEM. Kupec in lastnik opreme jo je vložil v slovensko podjetje M. d.o.o. kot svoj kapitalski vložek. Avstrijsko podjetje, to je druga tožeča stranka ima še vedno kapitalski vložek na osnovi navedene opreme, katere lastnik ni več. Poslovni delež se je drugi tožeči stranki celo še povečeval. Druga tožeča stranka nima tako nobene škode, dolžna pa ni plačevati tudi nobenega šolanja. Svojo obveznost do podjetja M. d.o.o. je v celoti izpolnila na podlagi korporacijskega posla - vložka v to podjetje. Če bi odločitev sodišča v tem delu obveljala, bi bilo avstrijsko podjetje brez dvoma obogateno. Drugo pravno vprašanje je, zakaj bi morali toženi stranki nerazdelno plačati avstrijskemu podjetju 32.000,00 DEM. Vsaka od toženih strank je imela svoj dogovor, svojo zavezo in enako je imela do njiju zavezo prva tožeča stranka. Vsak individualno sklepa delovno razmerje in nerazdelno ali solidarno. Temu sledi še vprašanje o ugotovljenem dejanskem stanju, saj je priča A. Š. povedal, da so stroški instalacije, šolanja, analiz, izdelave projekta, transporta, carinskih obveznosti vključeni v znesek 2.327.030,00 ATS. Kje je tukaj vrednotenje v višini 32.000,00 DEM, ta priča ni znala povedati. Po mnenju toženih strank bi bilo potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Tožbeni zahtevek glede zneska na račun plačanih najemnin je neutemeljen, ker toženca nista kršila dogovora, ampak ga prva tožeča stranka ni izpolnila. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da je popolnoma vseeno, ali je bilo potrebno za funkcioniranje linije ARTAKER 40 oziroma 50 m2, tožeča stranka pa jih je najela 180 m2. Sodišče zanemari izpoved priče A. Š., ki je navedel kot zadostno kvadraturo 40 m2 poslovnega prostora, sodišče je tudi prezrlo skico načrtov v spisu. Prva in tretja tožeča stranka sta hoteli v najetih prostorih v pritličju poslovne hiše, v kateri je tudi Obrtna zbornica, izvajati trgovinsko dejavnost. Prostori so namreč primerni za trgovino. Ni jasno, zakaj toženca nerazdelno odgovarjata za takšno najemnino. Oziroma zakaj sta je nerazdelno dolžna plačati tretji tožeči stranki. Toženca nasprotujeta tudi ostalemu delu sodbe, ki se nanaša na stroške prevoza, hotelskih uslug in gospodarskih storitev. Tožeča stranka sploh ni imela namena vzpostaviti linije ARTAKER, saj je sploh ni instalirala (priča Š.). Tožeča stranka bi morala ravnati s potrebno skrbnostjo, to je vsaj instalirati računalniško linijo in iskati primerne kadre. Tožeče stranke v šestih letih niso našle nikogar, ki bi delal na teh strojih. Ne drži, da v tistem času ni bilo nikogar, ki bi znal delati na takšnih strojih. Računalniških programerjev in operaterjev je veliko tudi v naši državi, če so po šestih letih računalniki še vedno zapakirani, tega ni mogoče pripisati razlogom na strani tožencev, temveč kaže na dejstvo, da so se tožeče stranke premislile in posla niso začele izvajati zaradi nerentabilnosti in finančnih težav, v katerih so se nahajale. Pritožba je utemeljena. V tej pravdi ni sporno, da je prva tožeča stranka Bogdan Margon obrtnik, druga tožeča stranka x. G.m.b.h., Celovec Avstrija, avstrijska družba, ki je soustanovitelj in družbenik tretje tožeče stranke, ker je vanjo vložila kot osnovni vložek profesionalni tiskarski stroj ARTAKER DTP/DTR linijo in je s tem pridobila svoj poslovni delež in da je tretja tožeča stranka M. d.o.o., Ljubljana dne 28.2.1993 ustanovljena družba, v kateri sta družbenika prva in druga tožeča stranka. Toženca N. J. in T. J. sta bila od 8.2.1993 do 12.4.1993 na izobraževanju v Zagrebu za delo na grafični liniji ARTAKER in sicer na podlagi dogovora s prvo tožečo stranko o bodoči zaposlitvi pri tretji tožeči stranki. Po ugotovitvah prvostopnega sodišča je v zvezi z vzpostavitvijo grafičnega sistema ARTAKER pri tretji tožeči stranki obstajal ustni dogovor med prvim tožnikom in tožencema, da se bosta po usposabljanju zaposlila pri tretji tožeči stranki, vendar do te zaposlitve ni prišlo. Prvostopno sodišče je presodilo, da sta toženi stranki prekršili dogovor s prvim tožnikom oziroma ga nista izpolnili, zato sta toženca odškodninsko odgovorna vsem trem tožečim strankam (262. člen ZOR) oziroma morata vrniti vrednost, ki sta jo prejela glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (4. odstavek 210. člena ZOR). Prvostopno sodišče ugotavlja obstoj dogovora oziroma pogodbe med prvim tožnikom in obema tožencema o tem, da se bosta po izobraževanju za uporabo grafičnega sistema ARTAKER zaposlila pri tretji tožeči stranki, vendar se toženca nista zaposlila in sta zato odgovorna zaradi neizpolnitve obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene trditve glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Že prvostopno sodišče namreč samo omenja težave na strani prve in tretje tožeče stranke, vendar zaključuje, da je tožnik sicer z zamudo, vendar izpolnjeval vse svoje obveznosti. Katere pa naj bi bile te obveznosti (razen nespornega izobraževanja v Zagrebu) pa prvostopno sodišče ne pojasni. V nadaljevanju izpodbijana sodba sicer govori o prvotožnikovem izplačevanju (na roke) akontacije mesečnih plač tožencev, kar pa je sporno, kot bo razvidno v nadaljevanju. Sicer pa izpodbijana sodba ne pojasni vsebine pogodbe med prvim tožnikom in tožencema, razen, da je obstajala obveznost tožencev, da se zaposlita pri tretji tožeči stranki. V izpodbijani sodbi pa ni nobenega pojasnila o tem, kdaj naj bi se toženca po dogovoru s tožnikom zaposlila, kar je odločilen podatek glede na izpovedbi obeh tožencev, da sta se hotela zaposliti takoj po šolanju (ki je bilo končano aprila 1993), vendar je prvi tožnik zavlačeval z njuno zaposlitvijo. Po presoji pritožbenega sodišča sta toženca prepričljivo izpovedala, da sta se iz eksistenčnih razlogov želela zaposliti, do česar pa ni prišlo iz razlogov na tožnikovi strani. Prva toženka je izpovedala, da se je zaposlila drugje septembra 1993, drugi toženec pa marca ali aprila 1994 in da sta šele avgusta 1993 sporočila, da se ne želita zaposliti pri prvi ali tretji tožeči stranki. Listini A4 in A5 to v celoti potrjujeta, pri čemer je za prvotoženkino pisanje (A4) povsem jasno razvidno iz njegove vsebine in posredno tudi iz listine A5, da gre za pomoto v datumu in da je prva toženka B. M. poslala dokončno obvestili, da se ne bo zaposlila, dne 26.8.1993 (in ne dne 26.5.1993). Ob tem ne izpadata prepričljivi pogodbi o zaposlitvi z dne 25.5.1993 (A48 in A49), ki ju toženca nista podpisala in zanju trdita, da ju ne poznata. Iz podatkov v spisu, predvsem iz ostalih listin, ni mogoče sklepati, da sta toženca dne 25.5.1993 odklonila podpis pogodb o zaposlitvi oziroma odklonila samo zaposlitev. Poleg navedenega izpodbijana sodba ne pojasnjuje vsebine medsebojnega dogovora o tem, za koliko časa naj bi se toženca zaposlila oziroma koliko časa bi morala biti zaposlena pri tožeči stranki, da bi "odslužila šolanje", kot pravilno opozarja pritožba. Tudi o plači kot odločilnem elementu pogodbe o zaposlitvi se izpodbijana sodba ne izjasni. Preden se ugotovi, da ena stranka ni izpolnila obveznosti pogodbe, mora biti ugotovljena vsebina te pogodbe, torej katere so njene bistvene sestavine, nakar je potrebno ugotoviti, komu morajo pogodbene stranke izpolniti obveznosti po pogodbi (305. člen ZOR), kakšna je vsebina obveznosti (307. člen ZOR), kateri je čas izpolnitve obveznosti (314. člen ZOR) in kaj je v primeru upnikove zamude (325. in 326. člen ZOR). Kljub ustreznim trditvam tožene stranke se prvostopno sodišče z opisanim ni ukvarjalo, enostavno je ugotovilo, da sta toženca kršila dogovor in ugodilo vsem zahtevkom. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ugotovitev o neizpolnitvi obveznosti tožencev preuranjena, ko ni znana vsebina pogodbenega razmerja med strankama in zato ni možna zanesljiva presoja o kršitvi pogodbe oziroma o zakrivljeni neizpolnitvi obveznosti po medsebojni pogodbi. Vse tri tožeče stranke so postavile svoje tožbene zahtevke, ki jim je prvostopno sodišče ugodilo, pri čemer se glede zahtevka prvega tožnika zoper oba toženca ni opredelilo in ni navedlo predpisa, na katerega je oprlo sodbo (4. odstavek 338. člena ZPP). V zvezi s tč. 1, tč. 2 in tč. 3 sodbe torej ni razlogov, ali je prvemu tožniku prisojena odškodnina ali pa gre za povrnitev koristi, ki sta jo pridobila toženca na račun prvega tožnika, ker je odpadla podlaga, na račun katere sta prejela denarna sredstva. V zvezi s tem utemeljeno opozarja tožena stranka na spornost zaključka, da toženca v prvi polovici leta 1993 nista opravljala dela za tožečo stranko. Prvostopno sodišče je sprejemalo navedbe tožeče stranke in izpoved prvega tožnika, da sta toženca prejemala akontacijo za bodočo zaposlitev. Izpovedbi tožencev sta nasprotni, da sta namreč za tožečo stranko honorarno delala konkretno delo s področja oblikovanja, kar dokazuje vsebina nekaterih blagajniških izdatkov (na primer A2, A10, A11) pa tudi izpoved priče D. M. (bivšega direktorja Obrtne zadruge M.), da sta toženca delala doma na mini repro studiu stvari za tožnikovo obrt ali zadrugo. Po presoji pritožbenega sodišča je izplačila posameznih zneskov tožencema (A6) zmotno pripisati akontacijam plače, temveč vse kaže, da gre za honorarna plačila konkretnih del tožencev s področja oblikovanja za tožnika in tako niti ne bi šlo za neposredno povezavo s sporno zadevo. Za ostale zneske, zajete v prvih treh točkah izpodbijane sodbe pa ni sporno, da gre za s strani tožnika plačana prenočišča in prehrano v Petrolovem motelu Čatež za toženca oziroma za stroške najema rent - a - car vozil pri Kompasu za toženca za čas izobraževanja v Zagrebu. Vendar pa pomanjkljivo in delno zmotno ugotovljena dejstva o nedopustnosti ravnanja tožencev oziroma o njuni odgovornosti v zvezi z ustno pogodbo med tožnikom in tožencema, kot je bilo že navedeno, onemogočajo pravilno presojo utemeljenosti zahtevkov prvega tožnika do tožencev, zato je bilo treba sodbo v tem delu (tč. 1, tč. 2 in tč. 3) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pod tč. 5 je prvostopno sodišče prisodilo v korist tretji tožeči stranki M. d.o.o. odškodnino v breme tožencev v skupnem znesku 2.164.881,60 SIT z obrestmi. Gre za povrnitev škode zaradi neizpolnitve obveznosti (262. člen ZOR), ki je bila v tem, da je tretja tožeča stranka pri Me. z najemno pogodbo z dne 1.6.1993 najela prostore za opravljanje grafične dejavnosti na grafičnem sistemu ARTAKER, ki pa jih ni mogla uporabljati za opravljanje te dejavnosti, ker toženca nista izpolnila dogovora med tožečo in toženima strankama. Proti tej razsodbi imata toženi stranki številne pritožbene ugovore, od katerih je utemeljen ugovor, v smeri odsotnosti odgovornosti tožencev za neizpolnitev njune pogodbene obveznosti (kot je bilo že predhodno obrazloženo. Dejanske ugotovitve so nepopolne in materialnopravni zaključki o odgovornosti tožencev so preuranjeni. Glede nastanka škode tretji tožeči stranki pa so utemeljene pritožbene trditve, da je nesprejemljivo pripisati vso škodo zaradi neizkoriščenega najema poslovnega prostora tožencema, ko so bili najeti poslovni prostori v površini 180 m2, za obratovanje grafičnega sistema ARTAKER pa naj bi zadostovali poslovni porostori s površino 50 m2, kot je izpovedal tedanji zastopnik firme ARTAKER A. Š. Prvostopno sodišče ni odgovorilo na trditev tožencev, da je bil del najetih prostorov namenjen tudi za opravljanje trgovinske dejavnosti. Prav tako v zvezi s to škodo niti v zvezi z drugimi zahtevki prvostopno sodišče ni ocenilo pomembne okoliščine, ki jo je sicer v izpodbijani sodbi po izpovedbi priče Š. ugotovilo, da je bil grafični sistem ARTAKER sicer dostavljen tretji toženi stranki, vendar nikoli instaliran in nikoli ni deloval. Toženi stranki opozarjata, da prva in tretja tožeča stranka nista iskali primernih kadrov za delo na grafičnem sistemu ARTAKER (namesto tožencev) in da niti nista imeli namena vzpostaviti delovanje sistema ARTAKER. Tudi vzročna zveza je tako vprašljiva. Predvsem pa je seveda odločilno vprašanje aktivne legitimacije tretje tožeče stranke za odškodninski zahtevek iz tč. 5 izreka sodbe. V obravnavanem primeru gre za poslovno odškodninsko obveznost zaradi kršitve pogodbe v smislu 262. člena ZOR. Prvostopno sodišče ugotavlja obstoj pogodbe med prvim tožnikom B. M. in obema tožencema ter njuno kršitev te pogodbe. Škoda v zvezi s plačano najemnino naj bi nastala tretji tožeči stranki M. d.o.o., ki po zaključku prvostopnega sodišča ni bila v pogodbenem razmerju s tožencema, kar napeljuje na zaključek, da tretja tožeča stranka ne more biti aktivno legitimirana v tej pravdi. Vendar pa prvostopno sodišče morda ni dosledno povzelo dejanskih trditev tožečih strank v tožbi, ki niso povsem jasne. Navedbe tožečih strank v tožbi, predvsem pod II je morda mogoče razumeti tako, da sta dogovor oziroma pogodbo o bodoči zaposlitvi z obema tožencema sklenili tako prva tožeča stranka kot tudi tretja tožeča stranka. Le v kolikor bi bilo mogoče ugotoviti, da sta na eni strani pogodbeni stranki tako tožnik B. M. kot tretja tožeča stranka M. d.o.o., bi bilo mogoče prisoditi slednji odškodnino, v kolikor sta toženca res kršila pogodbeno obveznost. Ker teh razlogov v zvezi s tč. 5 izpodbijane sodbe ni in ker obstojijo drugi razlogi dejanske in materialnopravne narave, ki so bili že obrazloženi, je bilo treba pritožbi ugoditi tudi v tem delu in razveljaviti tč. 5 izpodbijane sodbe. Slednje je narekovalo tudi razveljavitev odločitve o pravdnih stroških. Glede tč. 4 izpodbijane sodbe je treba najprej ugotoviti, da je v tem delu ugodeno zahtevku druge tožeče stranke, to je avstrijske firme X. G.m.b.h. iz Celovca. Druga tožeča stranka se je, sklicujoč se na kršitev pogodbe o zaposlitvi, oprla na 262. člen ZOR in zatrjevala, da je druga tožeča stranka oškodovana za tolarsko protivrednost 32.000,00 DEM, ker je poravnala stroške izobraževanja tožencev za uporabo grafičnega sistema ARTAKER in je škoda v tem, ker bo morala za izobraževanje drugih kadrov ponovno plačati 32.000,00 DEM. Prvostopno sodišče je sprejelo pojasnilo, da je bila cena šolanja 32.000,00 DEM vključena v nabavno ceno grafičnega sistema ARTAKER, ki je predstavljal vložek drugotožeče stranke v tretjetožečo stranko. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku je prvostopno sodišče pravno presodilo, da je zaradi nezaposlitve toženih strank pri tretjetožeči stranki odpadla pravna podlaga šolanja toženih strank in je očitno ugodilo zahtevku na podlagi 4. odstavka 210. člena ZOR. Pravna presoja prvostopnega sodišča v zvezi s tem zahtevkom, zajetim v tč. 4 izpodbijane sodbe, je zmotna. Po presoji pritožbenega sodišča druga tožeča stranka X. G.m.b.h., Celovec ni aktivno legitimirana v tej pravdi, poleg tega pa ji ni nastalo nobeno prikrajšanje, kot sodi prvostopno sodišče, niti škoda, kot je v tožbi zatrjevala tožeča stranka. Prvostopno sodišče je zaključilo, da je zaradi nezaposlitve tožencev odpadla pravna podlaga šolanja toženih strank (4. odstavek 210. člena ZOR), zato sta dolžna znesek šolanja plačati drugi tožeči stranki. Če naj bi pravna podlaga odpadla in naj bi zato na eni strani obstajala denarna korist, na drugi pa denarno prikrajšanje je logično, da je v preteklosti pravna podlaga obstajala. V obravnavanem primeru je po ugotovitvah prvostopnega sodišča taka pravna podlaga ustni dogovor med prvim tožnikom B. M. in tožencema. Pogodbe ali kakršnegakoli obligacijskega razmerja med drugo tožečo stranko in tožencema prvostopno sodišče ne ugotavlja, druga tožeča stranka pa obstoja kakršnegakoli lastnega dogovora s tožencema ni nikoli zatrjevala. Iz tega je zaključiti, da nobenega pogodbenega oziroma obveznostnega razmerja med drugo tožečo stranko in tožencema ni bilo, torej ni mogoče ugotoviti, da bi med temi strankami podlaga pozneje odpadla. Le pogodbena stranka lahko uveljavlja zahtevke v zvezi s pravnim poslom, na primer obogatitveni zahtevek v smislu 4. odstavka 210. člena ZOR. Enako velja za odškodninske zahtevke po 262. členu ZOR, ko lahko le stranka v obveznostnem razmerju zahteva povrnitev škode, ki jo je pretrpela, če druga stranka ni izpolnila obveznosti iz tega razmerja. Ko je glede na ugotovitve prvostopnega sodišča ter glede na navedbe strank zanesljivo, da med drugo tožečo stranko in tožencema v sporni zadevi ni bilo nikakršnega obligacijskopravnega razmerja, je mogoč le tak materialnopravni zaključek, da druga tožeča stranka ni aktivno legitimirana proti tožencema za zahtevke iz 4. odstavka 210. člena ZOR ali za zahtevke iz 262. člena ZOR. Navedeno narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 32.000,00 DEM. Toženi stranki pravilno poudarjata, da je navedeni zahtevek neutemeljen tudi zato, ker drugi tožeči stranki ni nastalo nobeno prikrajšanje ali škoda. Edina vloga druge tožeče stranke v tej zadevi je, da je ustanovitelj tretje tožeče stranke in njen sedanji večinski družbenik. Na tej podlagi pa nima nobenih pravic ali obveznosti do tretjih oseb. Prikazovanje tožeče stranke, da je druga tožeča stranka plačala stroške šolanja tožencev za grafični sistem ARTAKER je brezpredmetno ob nadaljni nesporni ugotovitvi, da je bila navedena cena šolanja vključena v nabavno ceno grafičnega sistema ARAKER. S tem, ko je grafični sistem ARTAKER v določeni vrednosti (v katerega so vključeni tudi stroški šolanja) predstavljal osnovni vložek druge tožeče stranke v tretjo tožečo stranko, ko je bila ta dne 28.2.1993 ustanovljena, je druga tožeča stranka kot družbenik pridobila svoj poslovni delež v tretji tožeči stranki (406. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD). Z izročitvijo grafičnega sistema ARTAKER kot stvarnega vložka tretji tožeči stranki je ta postala njegov lastnik in z njim prosto razpolaga (6. in 7. odstavek 410. člena ZGD), druga tožeča stranka pa je v zvezi s tem sistemom izgubila vsakršne pravice in obveznosti. Vse to je prešlo na tretjo tožečo stranko. Druga tožeča stranka ima torej svoj poslovni delež v tretji tožeči stranki, ki se ni prav nič spremenil zaradi "neizkoriščenega izobraževanja" in zato druga tožeča stranka zaradi nezaposlitve tožencev ni prav nič premoženjsko prikrajšana ali oškodovana. Kot je razvidno iz zgoraj navedenega, pravilna materialnopravna presoja pravnorelevantnih okoliščin pripelje do zaključka, da med drugo tožečo stranko in obema tožencema ni in ni bilo nobenega obligacijskopravnega razmerja (v okviru obravnavane zadeve), drugi tožeči stranki pa v tej zadevi ni nastalo nobeno pravnorelevantno premoženjsko prikrajšanje ali škoda. Ugoditev tožbenemu zahtevku druge tožeče stranke (tč. 4) je torej materialnopravna zmotna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožencev ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo glede tč. 4 spremenilo in tožbeni zahtevek druge tožeče stranke zaradi plačila tolarske protivrednosti zneska 32.000,00 DEM zavrnilo. V ostalih delih, vključno z odločitvijo o stroških, je ugoditev pritožbi narekovala razveljavitev sodbe, da bo mogoče v ponovljenem postopku pravilno ugotoviti pravnorelevantna dejstva, v skladu z že nakazanim, pri čemer bo potrebno uvodoma ugotoviti, ali je tretja tožeča stranka v tožbi sploh zatrjevala, ali je oziroma ali je bila v obligacijskem razmerju s tožencema, nadalje ali je to res in končno presoditi o odgovornosti tožencev za neizpolnitev pogodbe. Če bo potrebno, bo moralo prvostopno sodišče končno tudi kritično obravnavati utemeljenost tožbenih zahtevkov po višini glede na obširne tovrstne ugovore tožencev. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.