262. člen ZOR

Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe. Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačil

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel ob odsotnosti oškodovalčevega dejanja ali opustitve (prvi odstavek 266. člena v zvezi s tretjim odstavkom 189. člena in 269. členom ZOR). V pravni teoriji in sodni praksi je opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi mu nastali v zvezi s temi prihodki, a jih zaradi škodnega dogodka ni imel (korist). V primeru izpolnitve podnajemne pogodbe bi torej tožnica prejela mesečno 1.100 EUR , s čimer bi dobila povrnjen svoj izdatek za najem poslovnega prostora in ob tem dobila še nekaj dodatnega dohodka. Izgubljeni dobiček predstavlja torej znesek celotne mesečne najemnine.

Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil tožbeni zahtevek mandanta utemeljen. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost torej le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. V določenih primerih lahko konkludentni odstop od pogodbe predstavlja tudi vložitev tožbe. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Tožeča stranka namreč ni izkazala svojega odstopnega upravičenja po 127. členu ZOR, saj v tožbi ni podala nobenih trditev o tem, da iz ravnanja tožene stranke očitno izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Ker je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe izrecno in jasno opozorila že tožena stranka v prvostopenjskem postopku VIII Pg 1303/2007, je dolžnost po dodatnem opozarjanju tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča odpadla.

Dokler ima upnik na voljo izpolnitveni zahtevek, ne more namesto njega uveljavljati odškodninskega, saj odškodninski zahtevek pride v poštev šele po prenehanju izpolnitvenega. Do prenehanja izpolnitvenega zahtevka, ne da bi bil izpolnjen, pa lahko pride po volji upnika le z razdrtjem ali odpovedjo pogodbe. Ker ima pri dvostranskih pogodbah upnik (tudi) pravico, da zaradi zamude pri izpolnitvi oziroma zaradi neizpolnitve od pogodbe odstopi, zakon določa, da (šele) z odstopom od pogodbe na mesto primarne pogodbene obveznosti stopi odškodninska obveznost (124. člen ZOR). Odškodnina v takšnem primeru pokrije izgubo, ki je nastala, ker pogodbi zvesta stranka ni dobila tistega, kar ji je bilo zagotovljeno s pogodbo.

Stranka tega disciplinskega postopka je le izvedenec, ne pa tudi pravdne stranke. Zato pritožba stranke zoper tak sklep sploh ni dovoljena. Čim se je moral izvedenec pripraviti na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, je upravičena tudi zahteva za plačilo po 4. točki 52. člena Pravilnika. Škoda iz naslova zalog predstavlja navadno škodo, do katere je prišlo zaradi kršitve pogodbe tožene stranke, do povračila te škode pa je tožeča stranka upravičena na podlagi 266. člena ZOR. Pogodbeni interes lahko predstavlja le dobiček, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe oziroma njene izvršitve preprečila z kršitvijo pogodbe. Tako za primer kršitve pogodbe kot za primer odpovedi pogodbe gre tožeči stranki ta vrsta škode. Pri odpovedi podjemne pogodbe je namreč višina plačila po 629. členu ZOR enaka višini dobička, ki ga tožeča stranka ni prejela, pa bi ga prejela, če pogodba ne bi bila odpovedana in bi izdelala dogovorjeno količino potnih listin. Tudi za primer kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička. Za čas kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena le do povračila tiste

Toženec vnaprejšnje privolitve druge tožnice za bronhoskopijo (ki ni nujen poseg, temveč diagnostična metoda, katere pogosti rizik je tudi pnevmotoraks in motnje ritma srca) ni dobil, zato je zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti materialnopravno utemeljen. Konkretni dejanski stan utemeljuje materialnopravni sklep nižjih sodišč, da je bilo ravnanje toženčevega zdravstvenega osebja v kritičnem času contra legem artis . Zdravstveno osebje bi moralo glede na konkretne okoliščine in indikacije takoj ob zapletu z zastojem srca prve tožnice posumiti na pnevmotoraks in nanj ustrezno takoj odreagirati. Izjemno težka življenjska situacija prve tožnice, upoštevajoč izjemno težo njenih posledic ne dovoljuje natančnega razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka, ker se te zaradi svoje intenzitete medsebojno tako tesno prepletajo, da jih ni mogoče natančno ločevati.

Pogodbi zvesta stranka ima odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve le, v kolikor uresniči pravico odstopiti od pogodbe, in le, če pogodba preneha, je pogodbi zvesta stranka prosta svoje nasprotne obveznosti in tudi svoje obveznosti, da sama sprejme izpolnitev kršilca. Če pogodba ne preneha, lahko kršilec povsem veljavno izpolni tudi kasneje in zavrnitev takšne izpolnitve pomeni kršitev obveznosti prej zveste stranke Obligacijsko razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo trajnega dolžniškega razmerja. Upnik ima pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo. Zavarovanje iz 592. člena ZGD-1 je mišljeno le upnikom nezapadlih, negotovih ali pogojnih terjatev, oziroma terjatev, ki še niso iztožljive.

Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi bile dobave opravljene upravniku; upravnik je zgolj zastopnik lastnikov stanovanj in je glede na pogodbo o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše za lastnike ustvarjal pravne posledice in zanje sklepal pravne posle. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da upravnik kot zastopnik lastnikov v razmerju do tožnika ni bil pogodbena stranka. V primeru, da upravnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo in je kršil prej navedeno pogodbo, imajo lastniki stanovanj možnost zoper njega uveljavljati ustrezne zahtevke.

Upoštevati je potrebno, da med pogoje za začetek izvajanja del, ki jih mora zagotoviti naročnik oziroma, ki spadajo v njegovo sfero, sodi tudi pogoj, da drug izvajalec (ki je prav tako v neposrednem pogodbenem razmerju z naročnikom) opravi druga dela, ki morajo biti končana pred začetkom izvajanja del, ki so predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke kot izvajalca. Dejstvo, da sta se stranki tudi še po zaključku izvedenih del dogovarjali glede možnosti povrnitve stroškov zaradi prekoračitve rokov, ne pomeni, da je prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga. Zastaralnega roka, kot je ta določen v zakonu, ni mogoče podaljšati s pogodbenim dogovorom. Sprememba tehnične (projektne) dokumentacije povzroči, da je izvajalec namesto prvotno odgovorjenih pogodbenih del zavezan opraviti druga dela. Slednja imajo značilnost poznejših/dodatnih del, do plačila katerih ima izvajalec skladno z drugim odstavkom 15. člena PGU pravico.

Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določeno, da je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama.

Že zgolj možnost različnih interpretacij Pogodbe o prevzemu glede obveznosti plačila plač, zapadlih pred prevzemom,je narekovala posebno previdnost toženih strank kot kvalificiranih pooblaščencev pri izbiri in spremembi tožene stranke v delovnem sporu. Ker bi profesionalna skrbnost v danih okoliščinah dovoljevala le razširitev tožbe na novo toženo stranko T., ne pa tudi umik tožbe zoper že obstoječo toženo stranko T. M., je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju naslovnega sodišča v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti na strani toženih strank, ki sta s subjektivno spremembo tožbe z dne 10. 1. 1996 dosegli prav slednje, pravilno ugotovilo elemente protipravnosti kot posledico opustitve dolžne skrbnosti v smislu določb tretjega odstavka 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena tega zakona (skrbnost dobrega strokovnjaka), ko ni sporno, da tožeča stranka ni naročila vložitve tožbe zoper točno določeno pravno osebo. Za izkaz škode kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti v okviru pravdnega postopka zadostuje že realno pričakovanje, da bi bila stranka na podlagi pravnomočne sodbe dejansko poplačana. Že to, ko je tožeča stra

V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice na nepremičnini začne prenos lastninske pravice in upravičenj, ki jih ta vključuje – med drugim tudi pravice, imeti stvar v posesti – učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo. Izstavitev takšnega dovolila lahko nadomesti tudi odločba sodišča.

Naročnik ima pravico do povrnitve škode zaradi zamude podjemnika tudi v primeru, ko je pogodba izpolnjena (z zamudo), torej tudi takrat, kadar je ne razdre. Za nastalo škodo odgovarja podjemnik, če je povzročil zamudo pri izpolnitvi (drugi in tretji odstavek 262. člena ZOR). Vzrok za zamudo pri izpolnitvi je bil torej na strani tožeče stranke, zato prva toženka za škodo zaradi zamude ne odgovarja, saj ne gre za tveganje, katerega obvladovanje je mogoče pripisati njej (263. člen ZOR).

Pogodba o finančnem leasingu je tako imenovana inominantna pogodba civilnega in gospodarskega prava, glede katere so medsebojni odnosi med dajalcem in jemalcem leasinga v skladu z načelom dispozitivnosti podrobno urejeni predvsem s pogodbeni pravili.

Presoja, ali je sodišče obravnavalo pobotni ugovor, sodi v pritožbeni preizkus preizkusljivosti izpodbijane sodne odločbe. Sodišče z dopolnilno sodbo ne more spremeniti že sprejete odločitve v zadevi. Pogodbene določbe, da je končna situacija plačljiva šele, ko je izstavljena na podlagi primopredajnega zapisnika in končnega obračuna, podpisanega od obeh pogodbenih strank, ni mogoče razumeti kot zapadlost terjatve na plačilo opravljenih del šele z odločitvijo sodišča o končnem obračunu. Tožeča stranka zahteve na zmanjšanje pogodbene kazni tekom postopka ni podala, zgolj trditve, da je pogodbeno dogovorjena pogodbena kazen višja od tiste, določene s posebnimi gradbenimi uzancami, pa ne zadostujejo.

Tožniku (izvajalcu) je bilo najkasneje 11. 12. 1992 znano, da ima izvršen posel napake. Takrat sta investitorja zoper njega vložila tožbo. Najkasneje takrat bi moral tožnik o napakah obvestiti toženca (podizvajalca) in najkasneje v decembru 1993 sodno uveljavljati svojo pravico. Sodišče z materialnim procesnim vodstvom ne sme iti tako daleč, da bi stranko pozvalo k temu, da v celoti na novo oblikuje dejansko podlago spora. S tem bi bilo ravnotežje med vlogami in aktivnostjo strank ter sodišča v postopku porušeno, kar bi pomenilo tudi kršitev enega izmed temeljnih načel pravdnega postopka, načela nepristranskosti.

Upravnik je bil dolžan skladno s pogodbo o upravljanju (v zvezi z metodologijo, na katero se pogodba sklicuje) skrbeti tudi za nemoteno uporabo skupnih prostorov, delov, objektov in naprav, za vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča in za varstvo bivalnega okolja ter opravljati vse storitve v zvezi z zagotovitvijo navedenega. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi imela tožnica pravico do odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe le v primeru, če bi pogodbo razvezala. V primeru, ko izpolnitev postane nemogoča po krivdi dolžnika, je treba izhajati iz 138. člena ZOR in ne iz določb 124. in 125. člena ZOR. Po 138. člen ZOR tožnik odgovarja za nemožnost izpolnitve, če jo sam zakrivi. Res je, da ZOR ne ureja posebej, kakšne so pravne posledice nemožnosti izpolnitve, ki jo zagreši dolžnik, vendar si je treba pomagati z razlago določbe 262. člena ZOR. Tudi v primeru, ko obstaja nemožnost izpolnitve je treba upniku poleg pravice razdreti pogodbo priznati tudi možnost, da vzdrži obveznost v veljavi, zlasti takrat, ko je on svojo obveznost iz pogodbe že izpolnil in danega ne more več zahtevati nazaj. V tem primeru je dolžnik dolžan plačati namesto svoje dajatve denarno vrednost. Upnik v tem primeru lahko uveljavlja odškodnino na podlagi 262. člena ZOR in sicer lahko uveljavi pozitivni pogodbeni interes V tem primeru ima pravico do razlike med svojo in dolžnikovo izpolnitvijo.

Noben veljavni predpis v RS ni posegel in ne posega v pravice varčevalcev iz pravnega posla - depozitnega razmerja in tudi ne v jamstvo tožene stranke.

Ker se torej razlog za neizpolnitev pogodbe ne nahaja v pravni sferi tožene stranke, vzročna zveza med vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem toženke ni podana in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen.