326. člen ZOR

Kupec lahko stvar z napako uporablja, dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake, ker sta obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar vzajemni; tudi običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake. Z zamudo je nastopil položaj, primerljiv s položajem dolžniške zamude, za katero je značilno, da dolžnikova obveznost izpolniti pogodbo z zamudo ne preneha, najtežja posledica njegove zamude pa je prav v tem, da nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide nanj (prvi odstavek 326. člene ZOR). Kupec, ki je zahteval od prodajalca izročitev stvari brez napake, s potekom primernega roka za zamenjavo te pravice ne izgubi, pač pa sme takrat zahtevati namesto pravilne izpolnitve znižanje cene ali pogodbo razdreti; toženkino razumevanje določbe 489. člena ZOR, češ da je dolžan kupec prodajalcu določiti rok za izpolnitev pogodbe in v kolikor prodajalec v tem roku izpolnitve ne da, lahko zahteva le še znižanje kupnine ali razvezo pogodbe, je materialnopravno zmotno.

Presoja, ali je sodišče obravnavalo pobotni ugovor, sodi v pritožbeni preizkus preizkusljivosti izpodbijane sodne odločbe. Sodišče z dopolnilno sodbo ne more spremeniti že sprejete odločitve v zadevi. Pogodbene določbe, da je končna situacija plačljiva šele, ko je izstavljena na podlagi primopredajnega zapisnika in končnega obračuna, podpisanega od obeh pogodbenih strank, ni mogoče razumeti kot zapadlost terjatve na plačilo opravljenih del šele z odločitvijo sodišča o končnem obračunu. Tožeča stranka zahteve na zmanjšanje pogodbene kazni tekom postopka ni podala, zgolj trditve, da je pogodbeno dogovorjena pogodbena kazen višja od tiste, določene s posebnimi gradbenimi uzancami, pa ne zadostujejo.

Zaradi nenačrtovanega rojstva otrok, kot posledica zdravniške napake, škoda vsekakor lahko nastane.

Razlaga sporne pogodbene določbe, da se je po izteku triletnega roka, ki je bil dogovorjen za izpolnitev obveznosti tožeče stranke, štelo, da je pogodba razdrta po samem zakonu, kvarno vpliva na pravni položaj tožnice. Če tožeča stranka res ni mogla pravočasno izpolniti svoje obveznosti zato, ker toženka ni pred tem izpolnila svoje obveznosti (vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo), posledica tega njenega oporečnega ravnanja ne more biti temelj za njen ugovor zastaranja.

V konkretni zadevi je toženka zatrjevala, da je terjatev že pobotala, in sicer na račun pogodbene kazni za zamudo in nastale škode v zvezi z nekvalitetnim prevodom, o čemer je obvestila tožnico, ko je ta klicala zaradi honorarja. Ker tožnica na ta pobot ni pristala, je vložila tožbo, toženka pa je nato tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala, da je terjatev že pobotala. Gre torej za ugovor predpravdnega pobotanja, ki ga sodišče obravnava kot da bi toženka ugovarjala plačilo terjatve. Do prekluzije pride na podlagi samega zakona, zato je strankam ni potrebno posebej ugovarjati.

Zamuda upnika ne bi imela za posledico prenehanja dolžnikovih obveznosti, pač pa bi povzročila zgolj prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari na upnika, prenehanje teka obresti in upnikovo odškodninsko odgovornost za dolžnikovo škodo, izvirajočo iz zamude (326. člen ZOR).

Sankcija za opustitev sodelovalne dolžnosti zavarovalnice bi bila v tem, da bi bila kljub temu, da je že potekel rok za plačilo premije, dolžna izplačati zavarovalnino v primeru nastanka zavarovalnega primera. Ne glede na obvestilo pa obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino velja le do izteka enega leta od zapadlosti premije. Po izteku tega roka zavarovalna pogodba neha veljati v vsakem primeru po samem zakonu.

Prevzemnik naročila ni prekoračil mej naročila, čeprav se je dogovoril za nižjo kupnino. Šteti je, da so naročitelji soglašali z dogovorjeno kupnino in z odmikom od naročila, saj so sami podpisali kupoprodajno pogodbo, za kakršno se je dogovoril prevzemnik naročila. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na nesorazmerje med opravljeno storitvijo in dogovorjenim plačilom, če se naročitelji na nesorazmernost plačila niso pravočasno sklicevali.

Ker obveznost sklepanja posojilnih pogodb ni bila dogovorjena, za neizpolnitev obveznosti kreditojemalca ni odgovorna tožeča stranka.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom navedenih računov z zapadlostjo le-teh dne 28.8.1998. Dejansko je tožeča stranka takrat prišla v upniško zamudo. Z zapadlostjo računov je namreč pridobila možnost poplačati se iz zastavljenih bankovcev v smislu določbe 981. člena ZOR, vendar tega ni storila. Pri tem pa ni navedla nobenih razlogov, zakaj tega ni storila. Zato je mogoče šteti, da je s takšnim ravnanjem odklonila izpolnitev, s tem pa je prišla v upniško zamudo (1. odst. 325. člena ZOR). V času upnikove zamude pa preneha dolžnikova zamuda (1. odst. 326. člena ZOR). V tem času tudi nehajo teči obresti (2. odst. 326. člena ZOR).

Odgovornost upnika za zamudo je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom.

Za začetek teka zakonitih zamudnih obresti za zahtevek po 939. čl. ZOR ni odločilno, kdaj je bil zavezanec za plačilo o regresnem zahtevku obveščen. Za takšno stališče ni podlage v 939. čl. ZOR. To določilo govori o vstopu zavarovalnice v zavarovančeve (oškodovančeve) pravice proti osebi, ki je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Opisano izhodišče pomeni, da bi se tožena stranka lahko razbremenila dolžnosti plačati zahtevane zamudne obresti, če bi dokazala, da je podana upniška zamuda (prim. 2. odst. 326. čl. ZOR). In ker po 1. odst. 325. čl. ZOR (med drugim) upnik pride v zamudo, če je s svojim ravnanjem preprečil izpolnitev obveznosti, bi tožena stranka morala v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevati in dokazati to okoliščino.

V kupoprodajni pogodbi ni bilo dogovorjeno pravilo sočasne izpolnitve, saj je bil rok izpolnitve obveznosti tožene stranke (plačilo obrokov kupnine) dogovorjen kot fiksni rok s sankcijo avtomatičnega razdrtja pogodbe, medtem ko rok za izpolnitev dela obveznosti tožeče stranke, to je za overitev pogodbe, ni bil določen. Stranki sta torej izključili sočasnost svojih obveznosti, kar pomeni, da na strani tožeče stranke ni šlo za upniško zamudo v smislu 2. odstavka 325. člena ZOR.

Obogatitvene zahtevke v zvezi s pravnim poslom (4. odst. 210. čl. ZOR) ali odškodninske zahtevke zaradi kršitve pogodbe (262. čl. ZOR) lahko uveljavlja le pogodbena stranka. Za ugotovitev kršitve pogodbe ne zadošča gola ugotovitev, da ena stranka ni izpolnila pogodbe, ampak je treba ugotoviti vsebino pogodbe in sicer, komu mora stranka izpolniti pogodbo (305. čl. ZOR), kakšna je vsebina obveznosti (307. čl. ZOR), kateri je čas izpolnitve obveznosti (314. čl. ZOR) in kaj je v primeru upnikove zamude (325. in 326. čl. ZOR).

Ker je obligacijskopravno razmerje na podlagi ugotovljenega neposlovnega ravnanja toženca med pravdnima strankama obstajalo, bi tožnica bila dolžna v skladu z določbo 2. odstavka 310. člena ZOR pravilno ponujene delne denarne izpolnitve sprejeti, da ne bi prišla v t.i. upniško zamudo (1. odstavek 325. člena ZOR) in se izognila učinkom le-te, med katerimi je kot posledica predvidena tudi ta, da od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti (2. odstavek 326. člena ZOR).

Po določbi 2. odstavka 310. člena ZOR je upnik dolžan sprejeti tudi delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni. Če prejem plačila odkloni neutemeljeno, pride v upniško zamudo, kar ima za posledico prenehanje teka obresti.

Namen prodajne pogodbe je prodaja stvari proti plačilu kupnine in sočasnost medsebojnih izpolnitev. Odložena izpolnitev prodajalca je v škodo kupca, ki želi kupljeno stvar prejeti takoj. Kupec ni v zamudi toliko časa, dokler prodajalec ne izpolni svoje sočasne obveznosti.

Vodenje gradbenega dnevnika oziroma tako imenovane "šihtne" knjige ter izstavljanje začasnih situacij za (takšno) pogodbo o delu, ni pravno odločilnega pomena in zato na odločitev ne more vplivati. Odločilno je le, da je tožnik obveznosti iz dogovorjene pogodbe o delu izpolnil, medtem ko toženka svoje obveznosti delno ni izpolnila.

Ker velja, da pogodba veže stranke, je tožena stranka-prodajalec morala po pogodbi dobaviti tožeči stranki-kupcu blago do konca decembra 1987, ob pogoju, da kupec-tožeča stranka plača avans. Ob pravočasnem plačilu avansa bi tudi pogodbeno dogovorjena sprememba cene zaradi carinskih in drugih dajatev bremenile prodajalca-toženo stranko, če bi do teh sprememb prišlo v času njene zamude.

Če sta se stranki dogovorili za valutno klavzulo, je upnik kljub upniški zamudi upravičen do plačila glavnice v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju na dan plačila, ne pa na dan, ko je upnik prišel v zamudo.