VSL sodba II Cp 1357/2000

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati poleg že prisojene odškodnine (9,084.022,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1999 dalje do plačila) še odškodnino v znesku 296.367,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2,784.022,00 SIT za čas od 1.1.1997 do 10.11.1999. V ostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 9,084.022,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1999 dalje do plačila in mu povrniti 754.286,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, razen za znesek 170.700,00 SIT stroškov odškodninskega zahtevka, je vložil pritožbo tožnik, v kateri predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - da je zmotno ugotovljeno, da je tožnik prispeval k nastanku prometne nezgode v obsegu 30 %; - da je škoda za pretrpljeno imaterialno škodo prisojena prenizko, ker bi morala biti prisojena v zahtevani višini; - da tožniku pripada odškodnina zaradi izgube na dobičku pri opravljanju njegove dejavnosti v višini 4,400.556,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 dalje do plačila; - da tožniku pripada odškodnina zaradi izgubljenega pričakovega dobička zaradi neposlovanja oziroma zamujenega zagona družbe P d.o.o.. Pritožba je delno utemeljena. K odgovornosti za nastanek prometne nezgode: Tožnik je bil poškodovan v prometni nezgodi dne 5.11.1992 v kraju B... pred gostilno B..., ko je kot pešec prečkal cesto, pri tem pa ga je z avtomobilom zadel toženkin zavarovanec. Ugotovljene okoliščine prometne nezgode, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, so naslednje: Tožnik je pričel s prečkanjem ceste ponoči, na neosvetljenem delu (trditve, da je na tem delu ceste prehod za pešce, ni), ko je bilo vozilo toženkinega zavarovanca oddaljeno od 103 do 123 m in že v tožnikovem vidnem polju, še posebno luči. Prvi del ceste je tožnik prehodil, preostanek pretekel. Točke trčenja ni bilo možno natančno ugotoviti (ali 1,9 m ali 0,3 m od desnega roba vozišča gledano v smeri vožnje avtomobila). Voznik avtomobila je pred trčenjem vozil s hitrostjo najmanj 88 do 100 km/h, hitrost na tem delu ceste je omejena 80 km/h. Voznik avtomobila je tožnika opazil na razdalji 30 do 40 m pred nezgodo (ko je bil ta že na sredini cestišča). Če bi imel voznik avtomobila prižgane bleščeče luči, bi lahko tožnika opazil na razdalji od 60 do 70 m. Pot ustavljanja pri 80 km/h je 63 m. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo: 1. da je škoda tožniku nastala pri uporabi motornega vozila, ki se po ustaljeni sodni praksi šteje za nevarno stvar in da je tožena stranka za to odškodninsko odgovorna na podlagi določila 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, na podlagi objektivne odgovornosti in 2. da je tožnik s svojim načinom prečkanja ceste (ponoči, na neosvetljenem delu ceste, ko je videl oziroma bi moral videti vozilo zavarovanca tožene stranke, ki se je približevalo z njegove desne strani), kršil določilo prvega odstavka 107. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - ZTVCP (Ur. l. SFRJ, št. 50/88), ki določa, da mora pešec prečkati vozišče pazljivo in po najkrajši poti, preden stopi na vozišče, pa se prepričati, da lahko to varno stori, in da je tožnik s takšnim svojim ravnanjem prispeval k nastanku prometne nezgode v obsegu 30 % (tretji odstavek 177. člena ZOR). Pritožba neutemeljeno graja takšen zaključek sodišča prve stopnje. Pritožbeni navedbi, da je tožnik pred prečkanjem pogledal na levo in desno in ker ni bilo nikogar, pričel s prečkanjem ceste in da je vozilo toženkinega zavarovanca zagledal na razdalji 150 do 200 m, ko je bil nekako na sredi vozišča, ni možno slediti, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil bližajoči se avtomobil tožniku že viden, predvsem pa njegove luči, ko je začel prečkati cesto. Pritožba ne ponuja nobenega prepričljivega argumenta, ki bi izpodbil takšno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v tem delu temelji na izvedeniškem mnenju izvedenca cestno-prometne stroke, ta pa na časovno potni analizi, napravljeni na podlagi podatkov iz zapisnika o prometni nezgodi in skice prometne nezgode, sestavljene s strani Postaje prometne policije Ljubljana, št. 13-11-203/92 z dne 6.11.1992. Na ostale pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovljeno 30 % tožnikovo soodgovornost za nastanek prometne nezgode, je odgovoriti, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine primera prometne nezgode, ki so vplivale, da je do prometne nezgode prišlo in sicer: na strani tožnika, da je pričel s prečkanjem ceste, ko je videl oziroma moral videti, da se mu z njegove desne strani približuje vozilo zavarovanca; da voznik vozila tožnika, ko je ta pričel prečkati cesto, ni mogel videti, da bi ga pa lahko opazil prej kot ga je, če bi imel prižgane svetleče luči in z zaviranjem preprečil prometno nezgodo, če bi ga opazil prej kot ga je in če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti. Prevelika hitrost vožnje zavarovanca tožene stranke je v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo, ni pa edini in izključni vzrok nastanka prometne nezgode. Iz navedenih razlogov ni slediti pritožbeni navedbi, da tožnik k nastanku prometne nezgode ni prispeval oziroma, da je njegov prispevek zanemarljiv, ampak pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnikov prispevek k nastanku prometne nezgode v višini 30 %. K višini prisojene imaterialne škode: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo intenziteto in trajanje tožnikovih pretrpljenih in bodočih gotovo nastalih telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ter intenziteto in trajanje pretrpljenega strahu. V tem delu se, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ugotovitve, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR v zvezi z 203. členom ZOR), ko je tožniku za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja priznalo 3,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4,000.000,00 SIT in za pretrpljeni strah 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 1,500.000,00 SIT denarne odškodnine. Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je v drugem odstavku 200. člena ZOR, za bodočo nepremoženjsko škodo pa tudi v 203. členu ZOR. Po določbi drugega odstavka 200. člena ZOR mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Namen in pomen odškodnine za nepremoženjsko škodo, določen v zakonu, je, da se oškodovancu zagotovi pravična denarna satisfakcija, ki mora biti individualizirana na tak način, da se pri tem upošteva obseg in pomen prizadete dobrine za oškodovanca. Pravni standard pravične denarne odškodnine pa narekuje tudi, da mora biti prisojena denarna odškodnina primerljiva z drugimi podobnimi škodami, kar se ugotavlja na podlagi medsebojnega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Pri določitvi višine odškodnine za imaterialno škodo je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno upoštevalo vse kriterije za določitev višine imaterialne škode, navedene zgoraj. Predvsem je pritožniku pojasniti, da gre v njegovem primeru za hudo večjo škodo, ne pa za katastrofalno škodo (kot take so v sodni praksi obravnavani primeri, ko oškodovanec ostane paraplegik, tetraplegik, duševni bolnik, popolna izguba fizične sposobnosti itd.), kot bi to izhajalo iz višine zahtevane denarne odškodnine za pretrpljeno imaterialno škodo (33,000.000,00 SIT). Iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin je tožniku prisojena odškodnina v znesku 3,500.000,00 SIT. Pri tem je upoštevano, da je bil tožnik več kot 23 mesecev na zdravljenju, da je v času zdravljenja utrpel intenzivne in dolgotrajne telesne bolečine, da bo imel telesne bolečine tudi v bodočnosti, da je imel veliko in zelo obremenjujočih težkih nevšečnosti (natančen popis pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe), upoštevalo pa je tudi, da je bilo v tem času okrnjeno tožnikovo družinsko in zakonsko življenje. Skratka, škoda iz tega naslova je velika, temu primerna pa je tudi višina prisojene denarne odškodnine. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja aktivnosti, je tožniku prisojena odškodnina v znesku 4,000.000,00 SIT, ki je zmanjšana po prostem preudarku za znesek 600.000,00 SIT na račun invalidnine, do katere bi bil tožnik upravičen, če bi jo zahteval, na podlagi prve alinee prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in 54/98), zaradi njegove 30 % telesne okvare. Pri tem je sodišče prve stopnje (natančen povzetek telesnih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v prometni nezgodi, obseg in intenzivnost trajanih posledic in opis njegove zmanjšane življenjske aktivnosti, je razviden iz obrazložitve izpodbijane sodbe), ocenilo, da tožnik zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je trajna, trpi in bo trpel duševne bolečine srednje stopnje. Pritožbeno sodišče sprejema vse ugotovitve in oceno sodišča prve stopnje kot pravilne, višino prisojene odškodnine pa kot primerno satisfakcijo tožniku za njegovo prikrajšanje iz tega naslova. Ni slediti pritožbeni navedbi, da je prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka. Res je, da mora tožnik sedaj v opravljanje poklicnega dela vlagati veliko večje napore, da mu je verjeti, da je pri delu manj uspešen, da občuti prikrajšanje, ker se ne more več ukvarjati s športom v obsegu, kot se je pred nezgodo, da je prikrajšan pri aktivni udeležbi športne vzgoje svojih otrok, skratka, da zmanjšano življenjsko aktivnost močno občuti tako pri delu kot v zasebnem življenju. Pri določanju višine odškodnine pa ni možno spregledati tožnikove izjave, da dela 16 ur na dan in podatka, da je zaradi posledic nezgode pri njem podana (le) 30 % telesna okvara, kar delno relativizira njegovo zmanjšano sposobnost. S tem se noče in tudi ne more zanikati obseg tožnikove prizadetosti, sta pa ti dejstvi pomembni za končno oceno tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, da ne bi prišlo do neupravičenih pretiravanj. Iz navedenih razlogov je sprejeti oceno sodišča prve stopnje, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti srednje stopnje, ne pa večjih, temu primerna pa je tudi odmerjena višina odškodnine iz tega naslova. Pritožba neutemeljeno graja odločitev, da se od prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odšteje nadomestilo za telesno okvaro, do katere bi bil tožnik upravičen na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, če bi jo zahteval. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna, in sicer, da se nadomestilo za telesno okvaro, do katerega bi bil oškodovanec upravičen, če bi ga zahteval, odšteva od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, po prostem preudarku (glej poročilo VSS 2/86, stran 15). Prosti preudarek, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ocenilo, da se od priznane odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odšteje 600.000,00 SIT na račun nadomestila za telesno okvaro, do katerega bi bil tožnik upravičen, če bi ga zahteval, je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno utemeljilo. Pri dosoji odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik trpel strah zaradi zdravljenja 13 mesecev, prvih 5 mesecev po poškodbi intenziven strah, nato pa je strah postopoma pojenjal. Zatrjevanega strahu zaradi suma nastopa maščobne embolije ni upoštevalo, ker je bil sum kmalu ovržen. Strah pred okužbo z virusom HIV ni upoštevalo, ker je štelo, da ta ni utemeljen, ker se prisotnost virusa v krvi za transfuzijo preverja pri nas že od leta 1986 dalje. Ni slediti pritožbeni navedbi, da je tožnik utrpel maščobno embolijo, ker iz izvedenskega mnenja sledi, da so bili samo podani klinični znaki maščobne embolije, ki pa nato ni bila potrjena. Prisojena odškodnina v znesku 600.000,00 SIT je primerna satisfakcija tožniku za upravičeno pretrpljeni strah za izid zdravljenja. Do večje odškodnine iz tega naslova tožnik ni upravičen, ker ni izkazano, da bi bilo tožnikovo duševno ravnovesje zaradi strahu porušeno v takšnem obsegu, da bi rabil oziroma iskal temu primerno zdravniško pomoč. Pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg skaženosti (brazgotine, zadebeljenost leve goleni, rahlo šepavost oziroma nenaravno guganje pri hoji), jo pravilno ocenilo med rahlo in srednjo stopnjo, upoštevajoč vidnost skaženosti, tožnikov spol in starost in ob upoštevanju vseh neprijetnosti, ki jih tožnik trpi zaradi tega ter pravilno ocenilo, da mu iz tega naslova pripada denarna odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT. Slediti je pritožbi, da je ugotovljena skaženost za tožnika obremenjujoča, da je zaradi tega omejen pri nošenju kratkih hlač, pri kopanju pa izpostavljen neprijetnim pogledom in spogledovanju opazovalcev. Tudi prisojeno odškodnino iz tega naslova pa je umestiti v razpon škod med manjše, srednje in hujše ter odškodninami zanje, kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo. Pri tožniku ne gre za skaženost najhujše stopnje (na stalno vidnih izpostavljenih delih telesa in v najhujši obliki). K prisojeni višini materialne škode: Pritožba neutemeljeno izpodbija zavrnitev plačila materialne škode iz naslova neposlovanja oziroma zamujenega zagona družbe P d.o.o., katere solastnik je tožnik. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz tega naslova, so jasni in prepričljivi (v času prometne nezgode družba ni poslovala, tožnik ni bil direktor družbe, tožnikova odsotnost ni mogla vplivati na večji ali manjši dohodek družbe - ni vzročne zveze). Tožnikova žena je sicer izpovedala, da se je tožnikova odsotnost izrazila tudi na poslovanju podjetja P d.o.o., vendar pa na podlagi takšne splošne izpovedi ni možno šteti za dokazano, da bi bil dobiček družbe P d.o.o. v letih 1993 in 1994 večji, kot je bil. Odločilno pri tem je, da tožnik ni bil direktor družbe. Tožnik torej ni bil odgovoren za vodenje poslov družbe (prvi odstavek 449. člena Zakona o gospodarskih družbah) in zato njegova odsotnost ni mogla vplivati na uspešnost poslovanja družbe. Pritožba pa utemeljeno graja način in višino prisojene odškodnine za izgubljeni zaslužek tožnika, ki bi ga ta ustvaril z delom pri svoji dejavnosti strojne montaže in elektroinštalacije, ki ga opravlja kot samostojni podjetnik. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca G. E., ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, izhaja, da je tožnik v času od 5.11.1992 do 31.3.1994, ko je bil nesposoben za delo, izgubil dobiček v znesku 4,400.556,00 SIT oziroma 39.566,00 DEM. Gre za čisto denarno terjatev (tako kot pri izgubi plače). Tožnikov zahtevek je podan v tolarjih, izračun škode v tolarjih na dan 31.12.1996. Škoda ni nastala v tuji valuti (DEM) in zato ni nobene podlage, da bi se za izračun škode uporabil način s preračunavanjem tuje valute v slovenske tolarje. Neprimernost takšnega načina izhaja iz rezultata, ki ga je dobilo sodišče prve stopnje in sicer, da je višina prisojene materialne škode manjša, kot jo je izvedenec ugotovil po stanju na dan 31.12.1996. Tožnik je bil na izgubi za znesek 4,400.556,00 SIT že dne 31.12.1996, zato mu od tega zneska gredo zamudne obresti od 1.1.1997 dalje do plačila (186. člen ZOR v zvezi z 277. členom ZOR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožniku priznalo škodo iz tega naslova še v znesku 296.367,20 SIT (škoda je 4,400.556,00 SIT, ob upoštevanju 30 % sokrivde, je upravičen do povrnitve 3,080.389,20 SIT, z izpodbijano sodbo mu je bilo prisojeno iz tega naslova 2,784.022,00 SIT, razlika znaša 296.367,20 SIT) ter zakonske zamudne obresti od zneska 296.367,20 SIT za čas od 1.1.1997 dalje do plačila in od zneska 2,784.022,00 SIT od 1.1.1997 do 10.11.1999 (4. točka 355. člena ZPP), v ostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu (353. člen ZPP). Zaradi dela, s katerim je pritožnik s pritožbo uspel, niso nastali posebni pritožbeni stroški, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).