VSL sklep II Cp 125/99

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim naj bi se ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica enosobnega stanovanja št. 4 v pritličju stanovanjskega bloka E. v izmeri 31.91 m2 in da je tožena stranka dolžna izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo tožnica po otvoritvi E lista za ta stanovanjski blok lahko vknjižila kot lastnica. Nadalje je zavrnjen zahtevek, da mora drugi toženec J. M. v roku 30 dni izprazniti enosobno stanovanje št. 4 na E. in ga praznega izročiti v posest Skupnosti stanovalcev. Razlog za zavrnitev zahtevka je pomanjkljiva navedba v tožbi za tožečo stranko, saj bi morala tožeča stranka podati tudi seznam Skupnosti lastnikov, ki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice. Nadalje je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker toženi stranki nista več lastnici spornega stanovanja in tudi stanovanja nimata v posesti. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da predstavlja sporno stanovanje hišniško stanovanje, s tem pa ni dokazala, da bi na tem stanovanju pridobila lastninsko pravico in je tudi zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče pravilno ugotavlja, da je v smislu 22. člena SZ Skupnost stanovalcev prenehala obstajati ter je tožeča stranka pravilno navedla kot pravnega naslednika Skupnost lastnikov objekta. Nepravilno pa je stališče sodišča, da je pomanjkljiva navedba v tožbi ta, da bi morala podati tudi seznam Skupnosti lastnikov, ki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice. Tako stališče je nepravilno, saj je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.4.1998 dejansko spremenila naziv tožeče stranke, katero je že kot upravnik v mejah svojih pooblastil zastopal pred sodiščem P., ki je vsekakor pooblaščen v imenu sedaj Skupnosti lastnikov stanovanjskega objekta za vodenje postopka pri sodišču. Tožba je bila torej pravilno podana v tistem času s strani Skupnosti stanovalcev, v pogodbi o upravljanju z družbo P. pa je naveden seznam in deleži vseh lastnikov, ki so se strinjali s tem upravnikom in mu tako dali pooblastilo za vložitev oziroma vodenje tega postopka. Sodišče ima torej v spisu vso zahtevano dokumentacijo v smislu Stanovanjskega zakona in ne bi smelo biti v tem postopku vprašanja in nejasnosti glede aktivne legitimacije. Nadalje sodišče ugotavlja, da je drugotožena stranka v letu 1995 svoje sporno stanovanje prodala drugim osebam in da toženi stranki nista več lastnici spornega stanovanja in tega tudi nimata v posesti. Očitno je sodišče spregledalo, da gre za ugotavljanje lastninske pravice na strani tožeče stranke napram tožencema, kar istočasno pomeni tudi ugotavljanje ničnosti pogodbe o nakupu oziroma prodaji spornega stanovanja z dne 16.12.1991, to pa je podlaga vsem kasnejšim eventualnim prenosom lastništva, kar torej za seboj potegne razveljavitev vseh kasnejših prenosov na tretje osebe. Tudi če bi sodišče smatralo, da novi lastniki morajo nastopati v tej pravdi, bi to lahko storilo po preglodu tožeče stranke za obvestitev drugega o pravdi z dne 3.9.1998, s tem pa omogočiti novim lastnikom sodelovanje v postopku. Tožeča stranka pa v času vložitve tožbe in do podaje predloga za obvestitev drugega o pravdni ni vedela in ni mogla vedeti za spremembo lastništva na spornem stanovanju. Predvsem pa je sodišče zmotno ugotavljalo podlago tožbenega zahtevka oziroma je smatralo temelj zahtevka v nepriznavanju imetništva stanovanjske pravice drugega toženca iz razloga, da gre za hišniško stanovanje. Le-to se namreč po 117. členu SZ ne more privatizirati in je torej predmet obveznosti nedopusten, pogodba pa nična. Tožeča stranka je dejansko kot podlago za ugotovitev lastninske pravice tožnice uveljavljala lastništvo spornega stanovanja in nakup le-tega od nelastnika, ne pa kot nepriznavanje stanovanjske pravice drugotoženca, kar je že bilo reševano pred leti, seveda pa je sporno stanovanje povsem nesporno hišniško stanovanje, česar tudi tožena stranka nikoli ni zanikala. Nerazumljivo je stališče prvega sodišča glede dokazne ocene lastništva spornega stanovanja, oziroma vprašanja, kdo je v letu 1964 kupil to stanovanje. Povsem jasno je, da je šlo za stanovanje št. 4 v objektu 5c, to stanovanje se tudi ves čas omenja kot hišniško stanovanje, edino v kompleksu 5 do 5c, v tega pa je bil brez kakršnekoli stanovanjske odločbe že pred drugotožencem nastanjen prejšnji hišnik in kurjač, za njim je prišel drugotoženec in prevzel stanovanje kurjača - hišnika in sicer tako, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi v stanovanjskem podjetju Ljubljana, kjer je bil od 1.1.1968 na delovnem mestu kurjač - hišnik. To je razvidno iz potrdila z dne 12.6.1995, ki je v spisu. Da gre ravno za to stanovanje, ni dvomiti, o tem stanovanju so že pred tem postopkom tekli drugi postopki, kjer se je to ugotovilo, jasno pa je, da v celotnem kompleksu ne obstaja niti eno sporno stanovanje, ki bi lahko bilo hišniško. Prva toženka, ki je odkupila vrsto stanovanj v tem objektu, ima zgolj pogodbo o nakupu več stanovanj, ki niso natančno opredeljena, niti eno pa ne ustreza izmeri spornega stanovanja. Tudi v naravi se to stanovanje razlikuje od ostalih in ne more biti dvoma o tem, da je to sporno stanovanje bilo last tonžikov za potrebe hišnika. Sodišče bi moralo slediti navedbam tožeče stranke ter glede na poprejšnje lastninsko stanje tožbi ugoditi neglede na spremembo na strani tožene stranke vsaj v ugotovitvenem delu, za katerega je pravni interes izkazan. V odgovoru na pritožbo druga tožena stranka navaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. V svoji vlogi opozarja, da je Skupnost stanovalcev pravne naslednike druge tožene stranke štela kot lastnike stanovanja, saj je z njimi sklenila pogodbo o upravljanju, kjer sta pod zap. št. 96 kot lastnika napisana M. - Pa., to je nova lastnika stanovanja. Da ju ostali lastniki stanovanjskega objekta štejejo kot lastnika, izhaja tudi iz ravnanja lastnikov stanovanjskega objekta, ki so dejansko pripravili pogodbo in pravne naslednike druge tožene stranke obravnavali kot lastnike stanovanja in jim preko firme za upravljanje P. kot solastnikom poslali položnice za plačilo obnove elektro instalacij dne 7.12.1998 in že v letu 1997 je takratna družba za upravljanje O. pobirala tudi stroške za vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka ne ponuja nobenega dokaza glede zatrjevanega lastništva, nobenega dokaza, da gre dejansko za hišniško stanovanje, zlasti pa glede dokazov, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi, nima nobenega stališča. Pritožba je utemeljena. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke je pritožbeno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj ni izkazano, da je kot tožeča stranka nastopal nekdo, ki je lahko pravdna stranka. Sodišče mora namreč med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in mora v nasprotnem ravnati po določbah 83. člena ZPP. Prva tožena stranka je ves čas postopka oporekala tožeči stranki pravdno sposobnost, prvostopno sodišče pa v izpodbijani sodbi tega vprašanja ni rešilo, ampak je zmotno in z napačnimi razlogi zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožbo je dne 27.3.1996 vložila Skupnost stanovalcev Einspilerjeva 5 do 5c, Ljubljana, ki je po presoji prvostopnega sodišča glede na določbo 2. odstavka 145. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS št. 18/91, 21/94, 23/96) še obstajala, ker tedaj še ni bila veljavno sklenjena pogodba o upravljanju večstanovanjske hiše iz 22. člena SZ (pogodba o upravljanju z dne 6.6.1995 po mnenju prvega sodišča ni bila veljavno sklenjena). Na podlagi pogodbe o upravljanju z upravnikom P. z dne 5.5.1997 je tožeča stranka kot pravnega naslednika prvotne tožeče stranke navedla Skupnost lastnikov stanovanjskega objekta E. 5 do 5c, prvostopno sodišče pa je kot razlog za zavrnitev zahtevka navedlo pomanjkljivo navedbo v tožbi za tožečo stranko, saj bi morala tožeča stranka podati tudi seznam Skupnosti lastnikov, ki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice. Tožeča stranka v pritožbi temu oporeka z netočnimi razlogi, da sedanjo tožečo stranko zastopa upravnik P., ki je pooblaščen v imenu Skupnosti lastnikov za vodenje postopka pri sodišču. V pogodbi o upravljanju z družbo P. pa so navedeni seznam in deleži vseh lastnikov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi razlogi prvostopnega sodišča veljali v primeru, če bi bili kot tožeča stranka navedeni lastniki stanovanj ali lastniki stavbe ali lastniki stanovanjskega objekta E. 5 do 5c, saj ti ne bi bili dovolj opredeljeni kot fizične in pravne osebe iz 1. odstavka 77. člena ZPP. Kot tožeča stranka lahko nastopajo samo konkretne fizične osebe z imeni in priimki ali konkretne pravne osebe s firmami oziroma ustreznimi oznakami. Vendar pa v obravnavani zadevi sedaj nastopa kot tožeča stranka Skupnost lastnikov stanovanjskega objekta E. 5 do 5c, to je posebna organizacijska oblika lastnikov stanovanj v večstanovanjski hiši. Lastniki lahko po določbi 4. odstavka 22. člena SZ svoje interese v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše rešujejo v obliki Skupnosti lastnikov. Skupnost lastnikov v večstanovanjski hiši je lahko pravna oseba (5. odstavek 22. člena SZ), seveda v kolikor se kot taka ustanovi in vpiše v sodni register. Neregistrirana skupnost lastnikov ni pravna oseba, Stanovanjski zakon pa ji tudi ne podeljuje pravdne sposobnosti v smislu 2. odstavka 77. člena ZPP. Skupnost lastnikov, ki ni pravna oseba, torej ne more biti pravdna stranka. Za tožečo stranko prva tožena stranka zatrjuje, da ni bila registrirana kot pravna oseba, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Ali je tožeča stranka pravna oseba, je torej sporno in za sedaj ni izkazano, da bi lahko bila pravdna stranka. Zato je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe po uradni dolžnosti ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. odstavek 369. člena ZPP). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, ali se opisana pomanjkljivost lahko odpravi. Glede na ugotovljeno kršitev pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale pritožbene trditve, pripominja pa, da bo mogoče dodatne navedbe iz pritožbe ter odgovora na pritožbo upoštevati v ponovljenem postopku, če bodo morda pomanjkljivosti iz 1. odstavka 83. člena ZPP odpravljene. Čeprav tožeča stranka poudarja kot podlago za tožbo lastništvo spornega stanovanja in nakup tega od nelastnika, pa je seveda za ugotavljanje lastništva bistveno vprašanje, ali je sporno stanovanje hišniško, s čimer se je v pretežni meri pravilno ukvarjalo prvostopno sodišče. V zvezi z utemeljenostjo tožbenih zahtevkov pa je seveda odločilno tudi vprašanje pasivne legitimacije, v zvezi s katero ne bo mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, češ da ugotovitev ničnosti pogodbe o nakupu spornega stanovanja z dne 16.12.1991 za seboj potegne razveljavitev vseh kasnejših prenosov na tretje osebe. Pravnomočna sodba vendar praviloma učinkuje le med pravdnimi strankami. Zaradi razveljavitve sodbe je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).