VSM sodba I Kp 828/2005

Pritožba zagovornice obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi
sodba sodišča prve stopnje.
Obd. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer
povprečnino v višini 150.000,00 (sto petdeset tisoč 00/100) SIT.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za

krivega storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 267. člena

Kazenskega zakonika (KZ) ter mu na podlagi 50. člena KZ izreklo

pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo tri meseca zapora s

preizkusno dobo treh let. Obdolženemu je bila izrečena še stranska -

denarna kazen v višini 300.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku treh

mesecev od pravnomočnosti sodbe. Končno, obdolženemu je bilo v

posledici obsodilne sodbe na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona

o kazenskem postopku (ZKP) naloženo plačilo stroškov kazenskega

postopka, ki zajemajo stroške v zvezi s prihodom prič in povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica, zaradi

bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega

odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko 371. člena ZKP in zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega

odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. členom istega zakona.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da le-to napadeno sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zakaj je sodišče prve stopnje obdolženega štelo za uradno osebo je

obrazloženo na peti strani napadene sodbe. Obrazložitev je

elementarna, vendar še zmeraj zadostna, saj v svojem bistvu pove, da

gre pri obdolženemu za uradno osebo iz 3. točke drugega odstavka 126.

KZ. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja. Obdolženi v

obravnavanem primeru ni nastopal kot zdravnik posameznik temveč kot

član invalidske komisije oziroma kot izvedenec zavoda, ki mu je bilo

na podlagi 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (ZPIZ) zaupana podaja mnenja o tem, ali je bila

upravičencu potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh

ali pa le večine življenjskih potreb. V primerjavi s svojimi

stanovskimi kolegi in nasproti tistim, ki jih je podano mnenje

zadevalo je obdolženi nedvomno nastopal kot uradna oseba. Njegovega

dela zato ni mogoče razumeti kot "golega" strokovnega opravila,

temveč kot uradno dejanje, ki ga je obdolženi opravil znotraj

uresničevanja uradnih pravic.

Nasprotja, ki jih pritožnica uveljavlja kot kršitev določb kazenskega

postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se v resnici

nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožnica prav

tako uveljavlja. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino listin

oziroma vsebino izpovedb prič v razlogih sodbe korektno povzelo,

medtem ko gre pri "nasprotjih", na katere opozarja pritožnica za

protislovja - razhajanja v dokazih, katerih del je sodišče prve

stopnje zaznalo in se do njih ustrezno opredelilo. Pritožbeno sodišče

sicer ne more zanikati določenih razlik, ki izhajajo iz pritožničine

primerjave izpovedb prič, vendar hkrati ugotavlja, da se razlike ne

nanašajo na odločilna dejstva, sploh pa se po medsebojni povezavi in

po povezavi z ostalimi dokazi izkažejo za manj pomembne, kar vse

pomeni, da jih sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno obrazložiti.

Skratka, uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka, na katero

pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (1. točka prvega

odstavka 383. člena ZKP) v nobenem izmed navedenih primerov ni podana

in zato pritožničini pritožbi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in

pravilno. Izvedeni dokazi so, kljub obdolženčevemu zanikanju in

nekaterim zgoraj omenjenim razhajanjem potrdili zatrjevana odločilna

dejstva, zaradi česar je sodišče prve stopnje obdolženega upravičeno

obsodilo. Pritožbeno sodišče zato povzema tehtno obrazloženo dokazno

oceno sodišča prve stopnje, k pritožbenim navedbam pa dodaja:

Pritožnica zaide v nasprotja, ko na eni strani zatrjuje, da je

obdolženi odločil, da je bil potreben pomoči in postrežbe za čas od

18.10.2002 izključno na podlagi določil ZPIZ-a in medicinskih

indikacij, saj pred tem datumom imenovani zaradi hospitalizacij do

dodatka za pomoč in postrežbo ni bil upravičen, razen tega pa je bil

navedeni datum na nek način potrjen z ugotovitvijo zdravnika -

internista. Zakonski zadržek iz šestega odstavka 169. člena ZPIZ, ki

ga pritožnica napačno tolmači in medicinske indikacije sta dve

različni stvari. Prvo je pravno vprašanje, drugo je dejansko

vprašanje. Če je zakonski zadržek podan, potem upravičencu, kljub

nastali potrebi po pomoči in postrežbi (dejansko vprašanje) dodatek

ne gre. Ugotavljanje navedene potrebe pred 18.10.2002 se v primeru

pritožničinega tolmačenja navedenega zakonskega določila izkaže za

odvečno, medicinsko indiciran nastop potrebe z dne 18.10.2002 pa, ob

predhodno zbranih podatkih za izrazito dvomljivega.

Po šestem odstavku 169. člena ZPIZ se dodatek za pomoč in postrežbo

ne izplača upravičencu za obdobje, ki ga je preživel v bolnišnici ali

v kakšnem drugem stacionarnem zavodu, in sicer za čas nad 6 mesecev

takšne oskrbe. Ker hospitalizacija v nobenem primeru ni presegla

zakonsko določene meje, je jasno, da je bil isti upoštevaje prvi

odstavek 169. člena ZPIZ upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo

že pred 18.10.2002, s tem da je morala biti predhodno ugotovljena

potreba po takšni pomoči in postrežbi in pa seveda datum njenega

nastanka. Po istem zakonskem določilu je namreč višina dodatka za

pomoč in postrežbo premosorazmerna s potekom časa od nastale potrebe

in o tem je obdolženi s svojimi ugotovitvami - mnenjem praktično

odločal. Ko je to enkrat znano se obdolženčevo ravnanje, kot ga je s

pomočjo navedenih prič ugotovilo sodišče prve stopnje izkaže za

logično in do neke mere celo za pričakovano, pritožničine ugotovitve

o maščevalnih nagibih prič pa za neutemeljene, zaradi česar je bilo

treba njeno pritožbo tudi v tem delu zavrniti.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,

ki je podana v obdolženčevo korist po 386. členu ZKP obsega tudi

pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče

napadeno sodbo preizkusilo še v tem delu. Preizkus je pokazal, da ni

prav nobenih razlogov, da bi bila obdolženemu izrečena milejša

kazenska sankcija oziroma, da sodišče prve stopnje k izrečeni pogojni

obsodbi ne bi smelo izreči še navedene stranske kazni. Višina obeh ni

čezmerna, tako da izrečeni kazenski sankciji v njeni celoti tudi po

presoji pritožbenega sodišča ustrezata teži kaznivega dejanja in

obdolženčevi krivdi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče po preostalem preizkusu iz

383člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po

uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo,

tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku

95člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP, povprečnina pa je bila

odmerjena upoštevaje merila iz tretjega odstavka 92. člena istega

zakona.