140. člen ZPIZ

Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 99/2007 že zavzelo stališče, da lahko tožnica dokazuje višino plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine, za sporno obdobje tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavk, če teh podatkov ni v matični evidenci zavarovancev. Sodišče prve stopnje bi moralo višino dohodka ugotavljati ne samo z zaslišanjem prič, temveč predvsem z izvedencem finančne stroke. Le na ta način bi lahko zadostilo kriteriju verjetnosti, ki je potreben, da se kljub pomanjkljivim podatkom v matični evidenci ugotovi višina dohodka v spornem obdobju.

Ker tožena stranka ni zagotovila tožeči stranki, ki je bila invalidka III. kategorije, drugega ustreznega dela oziroma je prenehanje delovnega razmerja utemeljila prav na dejstvu, da tožeči stranki drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, je bilo takšno prenehanje delovnega razmerja v nasprotju z določbami o varstvu zaposlitve delovnih invalidov.

Za presojo o tem, kdo je dolžan plačevati nadomestilo plače za čas čakanja delovnemu invalidu, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo oziroma zaposlitev, je odločilno, ali gre za delodajalca z manj kot petimi zaposlenimi. Pri tem se upošteva čas ob nastanku invalidnosti (II. ali III. kategorije).

Določba 139. člena ZPIZ o tem, da so delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu, lahko predstavlja obveznost delodajalcev le v primeru obstoja delovnega razmerja invalidov. Izraz "obdržati na delu" predpostavlja obstoj delovnega razmerja. Drugačno tolmačenje bi bilo neutemeljeno in bi pomenilo zavzemanje za to, da bi moral delodajalec ponovno zaposliti delavca - invalida, ki mu je že prenehalo delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi.

Sodišče v sporu iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more odločati o pravici do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti niti kot o predhodnem vprašanju, saj je uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti posebej urejeno v 45. členu ZZZPB. Zgolj priznanje in izplačevanje nadomestila plače invalidu II. ali III. kategorije za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev v smislu določb 2. odstavka 143. člena ZPIZ/92 ni pravno priznana podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in priznanje pokojninske dobe.

Ker je tožnik ves čas izrecno uveljavljal odškodnino iz naslova psihičnih bolečin in posega v osebnostne pravice, ne pa plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v smislu določb za toženko veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti, sodišče njegovega zahtevka utemeljeno ni obravnavalo v smislu navedenih določb kolektivne pogodbe.

Tožena stranka ni ravnala protipravno že s tem, ko je tožniku - invalidu III. kategorije z delovnimi omejitvami, poiskala ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu, ker sama s takšnim delovnim mestom ni razpolagala. Takšno ravnanje je imelo podlago v 140. členu ZPIZ. Zgolj z vidika odgovornosti za izbiro nesolidnega delodajalca, h kateremu je bil tožnik razporejen, bi se lahko ugotavljala odškodninska odgovornost tožene stranke, kolikor bi zaradi tega tožnik utrpel tudi nepremoženjsko škodo, ki bi opravičevala plačilo posebne denarne odškodnine.

Zdravnik član invalidske komisije ali zdravnik izvedenec zavoda, ki mu je bila na podlagi 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zaupana izdelava mnenja je uradna oseba iz 3. točke drugega odstavka 126. člena KZ.

Zaradi prenehanja potreb po tožnikovem delu je tožniku ne glede na njegovo invalidnost delovno razmerje zakonito prenehalo, ker mu je tožena stranka zagotovila ustrezno delo pri drugem delodajalcu.

Razporeditev delavca je zakonita, če je bil v drugi organizaciji razporejen na ustrezno delovno mesto.

Ker je tožena stranka v skladu z določbo 140. člena ZPIZ ter na podlagi določb 48. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 18. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo revidentu kot delovnemu invalidu zagotovila opravljanje drugega ustreznega dela pri drugem delodajalcu, je imela pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja, saj brez tega revident delovnega razmerja pri drugem delodajalcu ne bi mogel skleniti.

1. Po 1. odst. 48. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ima delavec invalid pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen ter pravico do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninskem ininvalidskem zavarovanju. Dolžnost delodajalca o razporeditvi delavca invalida ureja 18. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. 2. Od nastanka invalidnosti dalje, ko tožnica ni smela več opravljati svojega dela, tudi ni imela več pravice do 100 % nadomestila plače, temveč le do 80 % nadomestila. Pri tem paje potrebno še upoštevati, da je tožena stranka zasebna delodajalcka in je zato potrebno ugotoviti, koliko je imela zaposlenih delavcev. V primeru, da je imela zaposlenih manj kot 5 delavcev, pride zanjo v poštev določba 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 - 7/96), po katerem pravice delovnemu invalidu II. in III.kategorije zagotavljata zavod za zaposlovanje in zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Če se delovni invalid v roku 30 dni od dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu ne prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ni upravičen do denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Če je sodišče prve stopnje tekom postopka izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo toženi stranki izplačevanje mesečne akontacije 100.000,00 SIT do pravnomočne odločitve o glavni stvari, ne more brez nasprotnega dajatvenega zahtevka tožene stranke, ko odloča o glavni stvari, odločiti, da je dolžan tožnik (neupravičeno) izplačane zneske akontacije vrniti.

Med trajanjem prekvalifikacije so delavcu invalidu pravice iz delovnega razmerja mirovale, zato je delodajalec dolžan po končani prekvalifikaciji vzeti delavca nazaj na delo. Zaključek delovne knjižice je bil potreben le zato, ker mu je v času prekvalifikacije nadomestilo plače in tudi vse prispevke in davke plačevala takratna Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Le delodajalec, ki zaposluje manj kot pet delavcev, ni dolžan delavcu invalidu ponovno vzpostaviti delovnega razmerja po končani prekvalifikaciji, saj je 2. odstavek 140. člena ZPIZ (1992) določil izjemo od načela trajnosti zaposlitve delovnega invalida. Ta določba razbremenjuje obveznosti do delovnih invalidov tistega delodajalca, ki zaposluje manj kot pet delavcev, če za invalida ni dela, na katero bi ga bilo mogoče razporediti.

Prenehanje dejavnosti zasebnega delodajalca ne pomeni avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja, saj je zasebni delodajalec lahko zavezan delavcu tudi še naprej v svojstvu fizične osebe, če je nezakonito izvedel postopek prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko izpodbijane odločbe o prehodu delavca - invalida k drugemu delodajalcu ni presojalo na podlagi določb 140. čl. ZPIZ, ki določa, da mora delodajalec v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo (torej delovnemu invalidu II. in III. kategorije) zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca zanj nima dela. Zmotno je štelo, da bi tožena stranka morala izvesti postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev.

V primeru, ko delodajalec za delavko-invalidko nima drugega ustreznega dela, na katero bi razporedil delavko v skladu z odločbo ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti in zagotovitvi drugega ustreznega dela, ji mora v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu (1. odst. 140. čl. ZPIZ), ne more pa zaradi tega z začasno odredbo zahtevati zadržanje izvršitve odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.