VSL sodba I Cp 1677/2004

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem
delu potrdi.
2. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 27.05.2004, opr.

št. P, toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino za prestane

psihične bolečine v višini 2.700.000,00 SIT (1. točka izreka) in

pravdne stroške v višini 94.051,00 SIT (3. točka izreka), vse v roku

15 dni ter, v primeru zamude, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Višji

tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del (1. in 3. točka izreka) toženka pravočasno vlaga

pritožbo, v kateri navaja, da je bila s kazensko sodbo v zadevi I K

res spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne

osebe po 1. odstavku 200. člena KZ, ne glede na to pa je treba v

konkretni zadevi vsekakor upoštevati, da se pravica do osebnih stikov

očeta z otrokom prepleta tudi z dolžnostmi, ki jih imajo starši do

svojega otroka ter koristmi otroka na drugi strani. Navaja, da ni

nasprotovala stikom med tožnikom in mladoletno hčerko, vztrajala pa

je pri tem, da stiki potekajo v njeni prisotnosti oziroma v

prisotnosti strokovne osebe, in sicer iz razlogov na strani tožnika.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje

šteje, da naj bi toženka tožniku stike onemogočala že od 24.06.1994,

ko je postala odločba CSD Ljubljana-Bežigrad z dne 07.04.1994

izvršljiva. Toženka je izpovedala, da je postalo življenje s tožnikom

nevzdržno po rojstvu hčerke D., ko je tožnik začel groziti, da ju bo

zapustil, ju maltretiral in ju zapiral v stanovanje. Nikamor nista

smeli iti, tudi k njima ni smel nihče, tožnik pa za hčerko ni kazal

nobenega interesa več. Vse navedeno izhaja iz obrazložitve sodbe

Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 12.05.1993. V času izdaje te

sodbe tožnik sploh ni imel stikov s hčerko, saj zanjo sploh ni kazal

interesa. Med pravdnima strankama ni šlo le za vprašanje stikov,

temveč je bil problem njegov odnos do hčerke. Zato je bilo že s prvo

odločbo CSD z dne 28.09.1993 odločeno, da stiki potekajo na otrokovem

domu ob prisotnosti strokovne delavke Centra za socialno delo. Če bi

bil tožnikov odnos normalen, sodelovanje tretje osebe ne bi bilo

potrebno. Iz obrazložitve odločbe CSD z dne 07.04.1994 izhaja, da je

strokovna komisija predlagala, da bi stiki potekali v prostorih

centra, vendar je CSD kasneje odločil drugače, ker je šlo očitno za

specifično zadevo. Nadalje navaja, da je 200. člen ZOR določal, da

sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, vendar mora glede na 2.

odstavek paziti ne le na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine,

temveč tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z

njeno naravo in družbenim namenom. V postopku pred sodiščem prve

stopnje je toženka ugovarjala, da ne gre za pravno priznano obliko

nepremoženjske škode, saj meni, da pravica do stikov, določena v 106.

členu ZZZDR, ni tista osebnostna pravica, ki jo je imel v mislih

zakonodajalec, ko je sprejemal ZOR. Ne glede na to pa bi bilo treba

upoštevati tudi pravila o deljeni odgovornosti, določena v 192. členu

ZOR. Sodišče prve stopnje sicer meni, da je ugovor o tožnikovi

soodgovornosti neutemeljen, ker naj bi CSD ugotovil, da naj

nenadzorovani stiki tožnika in hčerke le-tej ne bi škodovali oziroma

so ji bili v korist ter da je neutemeljeno toženkino sklicevanje na

tožnikovo soodgovornost, ker je komuniciral le prek ustanov. Vendar

pa sodišče ne oceni toženkinih navedb in izpovedi, da se je toženec

odselil, vložil tožbo za razvezo, glede stikov vložil zahtevo

neposredno na CSD, s toženko pa v tem času ni skušal navezati stikov

niti vprašati, kako je z D.. Tožnik se je ves čas zavedal le svojih

pravic, ne pa tudi dolžnosti, s čimer je sam povzročil nastalo

situacijo. Popolnoma neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da je

tožnik že s tožbo za razvezo pokazal interes, ko je zahteval, naj se

mu hčerka dodeli v varstvo in vzgojo. Tožnikov interes je izključno

premoženjski, kar izhaja iz same tožbe, kjer je zahteval preživnino

skoraj v višini svoje takratne plače. Nadalje navaja, da tožnik ni

izkazal vzročne zveze med neizvrševanjem stikov in nastalo škodo.

Tožnik ni dokazal, da bi sploh nastala kaka škoda oziroma, da je

utrpel tako stopnjo bolečine, da bi mu pripadla denarna odškodnina.

ZOR v 200. členu jasno poudarja, da morajo odškodnino opravičevati

okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin. Iz listinskih dokazov

v spisu in tožnikove izpovedi je mogoče zaključiti, da je tožnikov

interes izključno premoženjski. V nadaljevanju toženka navaja, da

tožnik ni uspel v pravdi, s katero je zahteval 55.050 DEM iz naslova

skupnega premoženja, in očitno želi tisto, s čimer ni uspel v tistem

postopku, doseči v tem postopku. Da je tožnikov interes res tak,

izhaja tudi iz njegove izpovedi, saj je rekel, da bi, če ne bi bil

tako preokupiran s hčerko, službo našel prej, in bi v naslednjih dveh

letih in pol zaslužil toliko, kolikor sedaj zahteva s tožbo. Nadalje

navaja, da tožnik ni predlagal izvedenca psihiatra, čeprav ga je

sodišče na to izrecno opozorilo, saj je vztrajal, da izvedenec ni

potreben, ker naj bi šlo za splošno znano dejstvo. Le izvedenec

psihiater pa bi lahko ocenil, ali je tožnik taka oseba, da bi

problemi s stiki med njimi in hčerko pri njem lahko povzročili

duševne bolečine. Iz mnenja svetovalnega centra z dne 07.06.1999

izhaja, da je tožnik osebnostno moten in nevrotsko orientiran ter da

razvija delno kverulantsko usmeritev. Sodišče prve stopnje je

nekritično sledilo tožnikovi izpovedbi, da je splošno znano glede

nasilne ločitve staršev od otroka, in sicer, da naj bi bilo to mučno

za enega in drugega ter naj bi bila to ena najhujših duševnih

mor.Vsekakor ne gre za splošno znano dejstvo v smislu 4. odstavka

214člena ZPP, ki ga ne bi bilo treba dokazovati. Duševne bolečine

niso splošno znano dejstvo, temveč jih je treba ugotavljati v vsakem

primeru posebej, različni ljudje pa določene situacije doživljajo

različno. Le izvedenec ustrezne stroke bi lahko pojasnil, ali je

tožnik glede na svojo osebnost sploh trpel kake bolečine oziroma ali

so bile take stopnje, da bi opravičevale prisojo odškodnine. Tožnikov

cilj je bil le doseči pravno varstvo glede stikov, vsebina pa mu ni

bila pomembna, kar kaže, da ne glede na sklenjeno poravnavo, stiki

potekajo le enkrat tedensko dve uri. Tožnik je izpovedal, da se stiki

končajo celo pol ure prej, da so se na predlog hčerke stiki skrčili

in da verjetno ne bo nikoli doživel, da bi mu hčerka rekla, da ga ima

rada, tudi če bosta vzpostavila dober odnos. Nesporno je, da stiki po

poravnavi potekajo od leta 1997 dalje, kljub temu pa tožniku v tem

času ni uspelo vzpostaviti dobrega odnosa s hčerko, celo nasprotno.

Toženka je v spis med postopkom pred sodiščem prve stopnje vložila

tudi kopiji dveh dopisov, v katerih je napisano, kolikokrat tožnik ni

prišel na stik. Če bi bili stiki med njim in hčerko kvalitetni in če

bi se tožnik aktivno pripravil na srečanje, se stiki verjetno ne bi

skrčili. Toženka še navaja, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi po

višini ni utemeljen. Sodišče mu je prisodilo 2.700.000,00 SIT, pri

čemer navaja, da je upoštevalo tudi sodno prakso v drugih primerih

kršitve osebnostnih pravic, ne pojasni pa, kateri so ti primeri in za

kakšne kršitve osebnostih pravic gre, zato sodba v tem delu nima

razlogov. Prisojena odškodnina je pretirana, saj se take odškodnine

prisojajo zaradi trajne izgube ljubljene osebe. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni,

da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

O temelju tožbenega zahtevka

Pravica staršev do stikov z otrokom ne izvira iz roditeljske pravice

in tudi ni njen preostanek, ampak je samostojni element starševstva

(Zupančič, prof. dr. K., Novak, dr. B., Predpisi o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih, Ljubljana 2004, str. 51). Starši imajo v skladu

s 54. členom Ustave Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 33/91, s

kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) pravico in dolžnost

vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, ta pravica in

dolžnost pa se jim lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih

zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pravica staršev do

stikov z otrokom je torej z ustavo zajamčena človekova pravica. Tudi

Evropska konvencija o človekovih pravicah v 1. odstavku 8. člena

jamči vsakomur pravico do družinskega življenja, Evropsko sodišče za

človekove pravice pa kot njen del nesporno priznava tudi pravico

staršev do stikov z otrokom (npr. Primer Zawadka proti Poljski, št.

48542/99, točka 50 obrazložitve; primer Hasse proti Nemčiji, št.

11057/02, točka 82 obrazložitve). Pravica je izpeljana tudi v

družinski zakonodaji, konkretno v 1. odstavku 106. člena Zakona o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76, s

kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), ki določa, da ima otrok

pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa pravico do stikov z

otrokom, pri čemer stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi.

V skladu z določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki

ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur.

list. RS, št. 83/2001) treba uporabiti v obravnavani zadevi, lahko

sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne

pravice prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine

primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to

opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode

ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in

namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki

niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pojem

"osebnostna pravica" iz 1. odstavka 200. člena ZOR je generalna

klavzula, pravni standard, dolžnost sodišča pa je, da oblikuje

vsebino tega pravnega standarda. Po prepričanju pritožbenega sodišča

ni nikakršnega dvoma, da predstavlja pravica staršev do stikov z

otrokom osebnostno pravico, saj gre za del ene temeljnih človekovih

pravic, pravice do družinskega življenja. Toženkina pritožbena

navedba, da zakonodajalec ob sprejemanju ZOR ni imel namena, da bi

tudi pravica staršev do stikov z otrokom predstavljala osebnostno

pravico v smislu 1. odstavka 200. člena ZOR, ni utemeljena, saj gre,

kot rečeno za del pravice do družinskega življenja in eno temeljnih

človekovih pravic, ki jo je opredeljevala tudi (v času sprejemanja

ZOR veljavna) Ustava Socialistične Republike Jugoslavije (Ur. list

SFRJ z dne 21.02.1974, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v

nadaljevanju USFRJ). V 1. odstavku 176. člena je USFRJ izrecno

jamčila nedotakljivost integritete človekove osebnosti, osebnega in

družinskega življenja in drugih pravic osebnosti. Poseg v pravico

starša do stikov z otrokom torej predstavlja pravno priznano škodo v

smislu 1. odstavka 200. člena ZOR.

V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZOR je dolžan tisti, ki

drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda

nastala brez njegove krivde. Pri dokazovanju (ne)krivde torej velja

pravilo obrnjenega dokaznega bremena (ta je v konkretnem primeru na

toženki), medtem ko mora oškodovanec (konkretno tožnik) dokazati

obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta, tj., da škoda izvira iz

nedopustnega dejanja, da je škoda sploh nastala (obstoj škode) ter da

obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem povzročitelja

(konkretno toženke) in nastalo škodo. Iz ugotovljenega dejanskega

stanja, v katerega pravilnost pritožbeno sodišče nima pomislekov,

izhaja, da so podane vse štiri predpostavke civilnega delikta. Podana

je toženkina odgovornost za nastalo škodo in protipravnost njenega

ravnanja, saj je bila toženka obsojena v kazenskem postopku zaradi

kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe. Toženka v pritožbi

navaja, da je stike onemogočala zaradi otrokove koristi, s čimer pa

se ne more razbremeniti svoje odgovornosti. V postopku, v katerem so

bili določeni stiki tožnika s hčerko, so pristojni organi (tudi

Vrhovno sodišče, ki je odločalo v zvezi s tožbo zoper Odločbo

Ministrstva za delo z dne 17.06.1994, št. in toženkin tožbeni

zahtevek zavrnilo) ugotovili, da ima tožnik pravico do stikov,

toženka pa mu te priznane pravice ne more in ne sme samovoljno

odrekati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se toženka v

tej pravdni ne more uspešno braniti z ugovori, da je za nastalo

situacijo kriv tožnik in ne ona, zato je njena odgovornost podana, v

nadaljevanju pa ocenjevalo morebiten soprispevek tožnika k nastali

situaciji in posledično škodi. Pri tem je prepričljivo ugotovilo, da

njegova soodgovornst ni podana, pritožbeno sodišče pa - v izogib

nepotrebnemu ponavljanju - v celoti pritrjuje razlogovanju

prvostopenjskega sodišča v tem delu. Toženka v pritožbi ponovno

ugovarja nastanku škode, češ da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi

njenega ravnanja nastala kakršna škoda. Ob tem navaja, da bi moral

tožnik, v podkrepitev svojih tožbenih navedb, predlagati postavitev

izvedenca psihiatra, ki bi ocenil, ali in kolikšno škodo je utrpel

tožnik. To navedbo pritožbeno sodišča zavrača. Zakon o pravdnem

postopku (Ur. list RS, št. 36/04 uradno prečiščeno besedilo, v

nadaljevanju ZPP) opredeljuje več dokaznih sredstev, ki pravdni

stranki omogočajo dokazovanje navedenih dejstev. Tako sodišče v

postopek pritegne izvedenca, če je za ugotovitev ali za razjasnitev

kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne

razpolaga. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da dejstvo, da tožnik ni

predlagal postavitve izvedenca, še ne pomeni, da obstoja škode ni

dokazal. Toženka nima prav, ko očita prvostopenjskemu sodišču, da je

tožnikove navedbe glede obstoja škode štelo za dejstva, ki jih v

skladu z določbo 214. člena ZPP ni treba dokazovati, saj sodišče ni

uporabilo te določbe, temveč iz obrazložitve izhaja, da se je

postavilo na stališče, da je obstoj nepremoženjske škode mogoče

izkazati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. Takemu stališču

pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in dodaja: za ugotovitev

obstoja nepremoženjske škode, stopnje bolečin in trajanja le-teh v

primerih posegov v osebnostne pravice, je primerneje (in v sodni

praksi tudi bolj običanjo) izvajanje dokazov z zaslišanjem stranke,

saj je za individualizacijo pomena prizadete dobrine ključno osebno

dojemanje oškodovanca. Navedeno pa ne pomeni, da ne bi mogla toženka

v podkrepitev svojih navedb (in s katerimi bi izpodbijala tožnikove

navedbe) predlagati izvedbe svojih dokazov (npr. postavitev izvedenca

psihiatra), česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je oblikovalo

prepričljivo dokazno oceno, v kateri tudi pojasni, zakaj je sledilo

tožnikovi, ne pa tudi toženkini izpovedi. Dejansko stanje v zvezi z

obstojem škode je po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno popolno

in pravilno, očitane postopkovne kršitve pa niso podane.

Prvostopenjsko sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo obstoj

vzročne zveze med ravnanjem toženke in škodo, ki jo je utrpel tožnik,

pritožbeno sodišče pa - v izogib nepotrebnemu ponavljanju in ob

dejstvu, da se toženka podrobneje v tem smeri ne pritožuje - v celoti

pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča.

Po doslej obrazloženem se izkaže, da so podane vse štiri predpostavke

za obstoj civilnega delikta, pri čemer predstavlja poseg v pravico

starša do stikov z otrokom obliko pravno priznane škode, zato je

pravilna odločitev prvostopenjskega, da je tožbeni zahtevek po

temelju utemeljen.

O višini tožbenega zahtevka

Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino v višini 4.000.000,00 SIT,

sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 2.700.000,00 SIT, v

preostalem (glede 1.300.000,00 SIT) pa je njegov tožbeni zahtevek

zavrnilo, le-ta pa je, ob dejstvu, da se je pritožila le toženka,

postal pravnomočen.

Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ugotovilo in

upoštevalo naslednja pravno-relevantna dejstva:

- toženka je tožniku onemogoča stike z mladoletno hčerko od

24.06.1994 dalje, ko je postala odločba CSD Ljubljana-Bežigrad z dne

07.04.1994 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo družino in socialne

zadeve z dne 17.06.1994 izvršljiva;

- toženka je tožniku onemogoča stike z mladoletno hčerko vse do

19.05.1997, ko je bila med tožnikom in toženko sklenjena poravnava,

po kateri stiki potekajo;

- toženka je tožniku pravico do stikov kratila tri leta;

- zaradi onemogočanja stikov je tožnik občutil posledice tudi potem,

ko so se stiki pričeli izvrševati, saj so bili njegovi odnosi s

hčerko moteni;

- hči je do očeta izražala odklanjanje in do njega tudi ni imela

respektirajočega odnosa.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti

intenzivnost in čas trajanja tožnikovih duševnih bolečin in pomen

prizadete dobrine, pa tudi širše družbene okvirje in namen odškodnine

(satisfakcija) ter tožniku priznalo odškodnino v višini 2.700.000,00

SIT. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina glede na

vse navedeno primerna in pravična. Obravnavani primer je prvi

tovrstni v sodni praksi, zato o sodni praksi na področju poseganja v

pravico do stikov ni mogoče govoriti, jo je pa mogoče primerjati s

posegi v druge osebnostne pravice. Ne tem mestu velja zavrniti

pritožbeni očitek, da je podana absolutno bistvena kršitev postopka

iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje

v razlogih obrazložitve sklicuje tudi na sodno prakso, pri tem pa ne

navede, na katere primere se sklicuje. Sodna praksa je namreč del

materialnega prava, zato zadošča, da se prvostopenjsko sodišče nanjo

sklicuje, naloga pritožbenega sodišča pa je, da preveri, ali je

materialno pravo (torej sodna praksa) pravilno uporabljeno, tj. ali

je odločitev skladna z veljavno sodno prakso. Ta je na področju

posega v osebnostne pravice najobsežnejša v primerih neupravičenega

pripora. Obravnavani primer s tovrstnimi primeri resda ni v celoti

primerljiv, ker gre pri neupravičenem priporu za kompleksnejši poseg

v osebnostne pravice posameznika, je pa primerljiv vsaj glede

trajanja posega in, če gre za tak primer, odtujitve od otrok, dokler

pripor traja. Če primerjamo veljavno sodno prakso s tega področja

(npr. sodbe Vrhovne sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips

392/95, opr. št. II Ips 399/2000 in opr. št. II Ips 193/2003) je

mogoče ugotoviti, da se tako visoke odškodnine, kot je tožniku

prisojena v obravnavanem primeru, prisojajo za bistveno krajše

obdobje trajanja posegov. Drugače povedano: preračunano na isto

trajanje posega, je tožniku prisojena približno trikrat nižja

odškodnina, kot jo sodišča prisojajo za kršitve osebnostnih pravic

zaradi neupravičenega pripora. Seveda pa trajanje posega ni edina

okoliščina, ki utemeljuje prisojeni odškodninski znesek. Iz

ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da je toženka

tožniku povzročila trajno in nepopravljivo škodo, saj je odnos med

hčerko in očetom moten, iz njene strani pa nerespektirajoč in

odklanjajoč (pri tem se sodišče prve stopnje opre na listino pod A9 v

spisu). Ob taki ugotovljeni škodi in trajanju posega v osebnostno

pravico tožnika, pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede

višine prisojene odškodnine. Toženka se v pritožbi sklicuje na sodno

prakso s področja nepremoženjske škode zaradi izgube bližnjega, kar

pa po oceni pritožbenega sodišča ni primerljivo, saj sodišča v teh

primerih zasledujejo povsem druge cilje, pri čemer tudi varovana

dobrina in namen odškodnine nista primerljiva. Neutemeljeno toženka v

pritožbi sodišču tudi očita, da ni upoštevalo, da tožnik s predmetno

tožbo zasleduje svoje materialne interese, saj je sodišče jasno

zapisalo, da je pomen prisojene odškodnine v satisfakciji, višja

odškodnina od prisojene pa ne bi bila skladna z njenim namenom, zato

je del tožnikovega tožbenega zahtevka tudi zavrnilo. Sodišče prve

stopnje je na tak način upoštevalo, da prisojena odškodnina ne gre na

roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Po obrazloženem se izkaže, da je toženkina pritožba v celoti

neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353.

člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu

potrdilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.