VSL sklep II Cp 1618/2004

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del (to je 1., 3. in 4. odst. izreka)
sodbe se razveljavi ter zadeva v tem obsegu, razen glede dosojenih
obresti od odškodnine od 1.1.2002 do izdaje sodbe sodišča prve
stopnje, vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka

dolžna tožnikoma plačati vsakemu po 3.000.000,00 SIT odškodnine z

obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno

obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do 29.1.2004, od 30.1.2004 dalje do

plačila pa v višini zakonske zamudne obrestne mere. Kar sta tožnika

zahtevala več, je zavrnilo. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti

stroške postopka v višini 967.463,10 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 29.1.2004 dalje do plačila in sama kriti svoje pravdne

stroške.

Toženka se pritožuje smiselno zoper ugodilni del sodbe sodišča prve

stopnje. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst.

338člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št.

36/2004 - 2. uradno prečiščeno besedilo) in pritožbenemu sodišču

predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da obresti,

ki jih je sodišče priznalo na podlagi načelnega pravnega mnenja

Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, niso bile predmet tožbenega

zahtevka. Zato je treba v tem delu sodbo razveljaviti. Glede

odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti

bližnjega navaja, da iz sodbe ni razvidno, kateri trenutek sodišče

šteje za trenutek pretrganja zastaranja, zaradi česar je podana

absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP. Tudi se ni opredelilo do njenih navedb, da je

bilo zastaranje pretrgano šele 29.5.2002, ko sta tožnika svoj

zahtevek specificirala. Trenutek pretrganja zastaranja bi moralo

sodišče presojati tudi v okviru 112. člena ZPP. Stvarno pristojno

sodišče je tožbo tožnikov prejelo šele avgusta 1998. Glede začetka

teka zastaralnega roka je treba kot trenutek nastanka škode

upoštevati obdobje, ko se je nematerialna škoda pri oškodovancema

stabilizirala, in ne trenutek od zadnjih škodnih posledic naprej.

Slednje bi pomenilo, da zahtevki, kot je tožnikov, ne bi nikoli

zastarali. Čas stabilizacije nematerialne škode tožnikov pa sodišče

ni ugotavljalo. Na zastaranje po mnenju pritožnice ne vplivajo

navedbe o poslabšanju zdravstvenega stanja očeta tožnikov ali o

razvezi njunih staršev. Argument, da zahtevek tožnikov ni zastaral,

ker sta bila tožnika v času izdaje sodbe Delovnega in socialnega

sodišča še mladoletna, je v nasprotju z veljavno sodno prakso.

Pokojni oče tožnikov je vseskozi sodeloval v postopku pred Delovnim

in socialnim sodiščem, kar pomeni, da je zastaralni rok začel teči,

ko je kot zakoniti zastopnik tožnikov izvedel za storilca in obseg

škode. To je bilo najkasneje 11.2.1994, ko je bila izdana odločba

Sodišče združenega dela RS, ali že pred tem leta 1993 z izdajo

ekspertiznih mnenj pred tem sodiščem. V vsakem primeru pa je zahtevek

tožnikov zastaral. Glede višine dosojene odškodnine pritožnica

poudarja, da sodišče ne bi smelo upoštevati tegob, ki sta jih tožnika

doživljala zaradi razveze njunih staršev ali finančnih tegob družine.

Kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, pa

pritožnica navaja, da sodišče sploh ni odločilo o ugovoru zastaranja.

Ugovarja tudi ugotovitvi vzročne zveze med njenim ravnanjem in smrtjo

očeta tožnikov. Z odločbo Delovnega in socialnega sodišča je bila

ugotovljena le vzročna zveza med ravnanjem toženke in poklicno

boleznijo očeta tožnikov. Zato obstaja nasprotje med tistim, kar se

navaja v razlogih sodbe, in vsebino listin. Po njenem mnenju njeno

ravnanje ni v pravnorelevantni vzročni zvezi s smrtjo očeta tožnikov.

Nenazadnje pritožnica meni, da tožnika ne moreta kumulirati zahtevka

iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti ali

duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega. Poudarja tudi, da višina

dosojene odškodnine ni upravičena. Sodišče bi moralo obravnavati

vsakega tožnika posebej, ne pa družno, kot da sta utrpela enake

duševne bolečine.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odst. 344. člena ZPP vročena

tožnikoma, ki pa odgovora nanjo nista podala.

Pritožba je utemeljena.

Za nematerialne škode velja pravilo, da zastaranje začne teči od

trenutka, ko je obseg nematerialne škode znan ali bi moral biti znan

oškodovancu ob predpostavki, da mu je znan tudi povzročitelj (1.

odst. 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list

SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi

1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001).

Upoštevati je treba, da mora vsakdo pri uveljavljanju pravic ravnati

skrbno kot dober gospodar (1. odst. 18. člena ZOR) in tako mora, če

naj ne tvega ugovora zastaranja, zvedeti za obseg svoje škode, čim se

ta stabilizira.

Tožnika v tej zadevi vtožujeta odškodnino iz naslova duševnih bolečin

zaradi posebno hude invalidnosti in smrti njunega očeta. Ker sta bila

ob vložitvi tožbe komaj že polnoletna, se je odprlo vprašanje, kdaj

začne teči relativni zastaralni rok za nematerialno škodo

mladoletnega otroka. Iz konteksta naše celotne družinske zakonodaje

sledi, da imajo starši do otrok številne dolžnosti, kar zrcalno

gledano pomeni, da imajo otroci pravice do staršev. Med temi gre

otrokom tudi pravica do varovanja njihovih premoženjskih interesov.

To varstvo morajo zagotoviti starši. Iz te pravice otroka izvira tudi

dolžnost staršev, da zvedo za celoten obseg škode, ki jo je oziroma

jo bo trpel njihov otrok. In od trenutka, ko so zvedeli zanjo oziroma

imeli možnost zanjo zvedeti, teče zastaralni rok. Vsako drugačno

razlaganje instituta zastaranja v zvezi z zastopanjem pravic in

koristi otrok, bi povzročilo pravno negotovost.

Ugotovitev o tem, kdaj sta starša tožnikov izvedela oziroma imela

možnost izvedeti za celoten obseg duševnih bolečin tožnikov (zaradi

očetove smrti seveda le mama, razen če nista bila takrat že

polnoletna) in povzročitelja škode, sodba sodišča prve stopnje nima,

ker izhaja iz napačno materialnopravnih stališč. Sodišče prve stopnje

v izpodbijani sodbi brez razlogov ugotavlja, da tožnika nista imela

dolžnosti skrbeti za svoje pravice in premoženjskopravne koristi, ko

sta bila še mladoletna. Kot je bilo že poudarjeno, to ni bila njuna

dolžnost, ampak dolžnost njunih zakonitih zastopnikov - staršev

(prim. tudi nasprotne argumente iz 385. člena ZOR). V konkretnem

primeru se morda zdi, da temu ni tako, ker sta morala tožnika že kot

otroka skrbeti za bolnega očeta. Vendar v spisu ni najti navedb, da

bi bil njun oče zaradi poklicne bolezni odvezan svojih starševskih

dolžnosti, sploh pa se kaj takega ne zatrjuje za mamo tožnikov. V tem

smislu bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati toženkin

ugovor zastaranja. Še več, o ugovoru zastaranja zahtevka za povrnitev

škode iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, ki ga je

toženka postavila na naroku dne 6.6.2002, se sodišče prve stopnje v

izpodbijani sodbi sploh še ni ukvarjalo, kar je absolutna bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena

ZPP.

Nadalje ni mogoče prezreti delno utemeljenih pritožbenih navedb

toženke v zvezi s pretrganjem relativnega zastaralnega roka. Iz

obrazložitve (na 6. str.) izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da sta

tožnika tožbo, ki se obravnava v tem postopku, vložila 23.10.1997 in

da je bilo torej takrat tudi pretrgano zastaranje njunega zahtevka

(388. člen ZOR). Temu pritožbeno sodišče ne more slediti. Po določilu

6odst. 112. člena ZPP, ki se v skladu s 7. odst. istega člena

uporablja tudi za roke zastaranja terjatev, tožbe, ki sta jo tožnika

vložila pred nepristojnim Delovnim in socialnim sodiščem, ni možno

šteti za vloženo na ta dan, ampak šele na dan 19.6.1998, ko jo je

prejelo za odločanje o njej pristojno sodišče. Vložitev tožbe pred

Delovnim in socialnim sodiščem namreč ni mogoče pripisati nevednosti

vložnikov, ker sta imela kvalificiranega zastopnika, prav tako pa

njuno ravnanje v letu 1997 ni mogoče opredeliti kot očitne pomote,

saj sta pri Delovnem in socialnem sodišču tako rekoč vztrajala do

konca, to je, dokler se to sodišče ni izreklo za nepristojno in

zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču. Na drugi strani so

neutemeljene pritožbene trditve toženke, da je do pretrganja

zastaranja prišlo šele s specifikacijo tožbenega zahtevka s

pripravljalno vlogo tožnikov dne 29.5.2002. To je mogoče trditi le

glede tistega dela zahtevka, ki je bil povečan oziroma postavljen

poleg že obstoječega.

V izpodbijani sodbi je napačno tudi stališče o tem, kdaj je nastala

nematerialna škoda tožnikov. To vprašanje je pomembno v zvezi z

absolutnim zastaralnim rokom njunega odškodninskega zahtevka (glej 2.

odst. 376. člena ZOR). Absolutni zastaralni rok v danem primeru ni

začel teči od nastanka zadnjih škodnih posledic, kot se navaja v

izpodbijani sodbi, saj duševne bolečine zaradi posebno hude

invalidnosti in smrti bližnjega niso nastale s ponavljajočimi

škodnimi dejanji, ki bi povzročile trganje zastaralnega roka. V

obravnavanem primeru je nematerialna škoda nastala takrat, ko je bilo

mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki sta jo

oškodovanca trpela. To je bilo mogoče po dokončni stabilizaciji

duševnih bolečin, kar je zagotovo vezano tudi na dokončno

stabilizacijo posebno hude invalidnosti oziroma na smrt očeta

tožnikov.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi

toženke in izpodbijano sodbo v njenem ugodilnem delu razveljavilo (1.

odst. 354. člena ZPP). Zaradi v tej fazi še nejasnega odgovora na

vprašanje zastaranja odškodninskih zahtevkov tožnikov, se s

pritožbenimi navedbami, ki zadevajo temelj in višino odškodninskega

zahtevka, pritožbeno sodišče zaenkrat ni ukvarjalo.

Na koncu je treba vendarle poudariti, da ni pravilno stališče

toženke, da ni dovoljena kumulacija zahtevka za plačilo škode iz

naslova duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti in zahtevka

za plačilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega.

Gre za dve samostojni pravno priznani škodi, ki se ne prepletata.

Šele po prvi je nastala druga. Zato je kumulacija dovoljena.

In končno je pritožbeno sodišče ugotavljalo še to, ali je sodišče

prve stopnje res v delu odločitve o obrestih od prisojene

nematerialne škode odločilo preko tožbenega zahtevka tožnikov in

ugotovilo, da so v zvezi s tem pritožbene trditve pritožnice

utemeljene. Tožnika med postopkom na prvi stopnji nista uveljavljala

zahtevka za plačilo obresti, kot jih sodišče lahko prizna v skladu z

načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002

(objavljenim v publikaciji pravna mnenja VS RS št. I/2002, str. 11)

do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ampak le od takrat naprej. Zato

ta del sodbe pritožbeno sodišče ne pošilja sodišču prve stopnje v

novo sojenje (357. člen ZPP). To je bilo potrebno storiti le z

ostalim izpodbijanim in razveljavljenim delom sodbe, kot je razvidno

iz izreka tega sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.

odst. 165. člena ZPP.