VSL sklep II Cp 355/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin ugovor pristojnosti sodišča Republike Slovenije.

Toženka v pritožbi zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02; v nadaljevanju ZPP) in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru sodne pristojnosti ugodi, tožbo tožnika pa zavrže. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da toženka v odgovoru na tožbo ni ugovarjala stvarni pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) in s tem tudi stvarni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, vendar pa je v času vloženega odgovora na tožbo tožba zajemala šest tožnikov, pri čemer je za pet tožnikov nedvomno stvarno pristojno tudi sodišče v RS. Toženka je svojo privolitev v sojenje tudi v tej pravdni zadevi podala izključno iz razloga ekonomičnosti postopka. Glede na to, da je po podanem odgovoru na tožbo sodišče sklenilo, da se do tedaj enotna pravdna zadeva razdruži na šest samostojnih pravdnih zadev, na kar toženka ni imela vpliva, saj zoper ta sklep ni pritožbe, pa je na strani toženke odpadel razlog ekonomičnosti vodenja postopka pred sodiščem v RS, zato je skladno z določilom 53. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS, št. 56/99; v nadaljevanju ZMZPP) na prvi glavni obravnavi izrecno oporekala stvarni pristojnosti sodišč v RS, saj je toženka tuja pravna oseba, škodni dogodek pa se je pripetil v Republiki Hrvaški. Glede na to bi sodišče ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi procesnega in materialnega prava moralo spoznati, da ne obstaja pristojnost sodišč v RS za reševanje te pravdne zadeve in tožbo zavreči. Pristojnost sodišča v RS ne obstaja niti na podlagi določbe 55. člena ZMZPP. Škodljive posledice, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje v izpodbijanem sklepu, torej izguba na osebnem dohodku in stroški zdravljenja, nimajo teže po določilih zgoraj navedenega člena.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor toženke, podan na prvem naroku za glavno obravnavo, da "sodišče v RS ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi, saj je povzročitelj prometne nesreče tujec oziroma oseba, ki ni državljan RS, prometna nesreča pa se je zgodila v Republiki Hrvaški" (zapisnik z glavne obravnave z dne 6. novembra 2002, list.št. 36 spisa), po svoji vsebini ni ugovor stvarne pristojnosti, kot se je izrazila toženka na obravnavi in kot je to tudi večkrat zapisano v pritožbi, temveč ugovor pristojnosti slovenskega sodišča. Za odločanje o tem, ali je slovensko sodišče pristojno odločati v tem sporu, je potrebno uporabiti določbe ZMZPP. Nanje namreč napotuje ZPP z določbo, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo (27. člen ZPP).

Po določbi prvega odstavka 53. člena ZMZPP lahko pristojnost slovenskega sodišča temelji tudi na privolitvi tožene stranke, vendar le ob pogojih, določenih v prvem odstavku 53. člena v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 52. člena ZMZPP, da je vsaj ena izmed strank državljan(ka) RS ali pravna oseba s sedežem v RS in da ne gre za zadevo iz 68. do 77. člena ZMZPP (torej za zakonski spor ali spor iz razmerij med starši in otroki). Glede na to, da je spor med tožnikom in toženko odškodninske narave in da je po podatkih spisa tožnik državljan RS (priloga A66), v obravnavanem primeru torej pristojnost slovenskega sodišča lahko temelji na privolitvi tožene stranke. Po določilu drugega odstavka 53. člena ZMZPP se za privolitev tožene stranke šteje že primer, ko se tožena stranka v odgovoru na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka s tem privolila v pristojnost slovenskega sodišča.

S tem, ali je pristojnost slovenskega sodišča podana tudi na podlagi prvega odstavka 55. člena ZMZPP, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj to spričo gornje odločitve ni bilo potrebno. Na odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča tudi ne more vplivati po podanem odgovoru na tožbo tožene stranke sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, da se bodo posamezni zahtevki iz prvotne tožbe obravnavali ločeno. Toženka zaradi te odločitve sodišča prve stopnje ne more biti v boljšem položaju, kot če do razdružitve pravd ne bi prišlo. V odgovoru na tožbo je imela toženka možnost ugovarjati pristojnosti slovenskega sodišča za vsakega izmed tožnikov in njihovih zahtevkov posebej, pa te možnosti, kot je bilo že ugotovljeno, ni izkoristila. Zakaj tega ni storila, za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča ne more biti relevantno (pripomniti velja, da je tudi v času vložitve tožbe in odgovora na tožbo veljavni Zakon o ureditvi kolizije zakona s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, situacijo urejal enako - 50. čl. omenjenega zakona).

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je torej v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilen. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (drugih pa pritožnica v pritožbi ni obrazložila). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Stroške pritožbenega postopka krije pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.