VSRS Sklep II Ips 14/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožnik je proti toženim strankam zahteval ugotovitev, da je pogodba št. 10/244 z dne 31.1.1994 neveljavna, da se razveljavi pogodba št. 11/94 z dne 11.7.1994 in da se izreče za neveljavno in razveljavi pogodba o nakupu in prodaji avtobusne postaje I. B. z dne 28.10.1994 ter da je vsa realizacija, ki izvira iz razveljavljenih pogodb, ustvarjena od 1.2.1994 do danes, prihodek stečajne mase stečajnega dolžnika - prve tožene stranke. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen ter tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Proti taki sodbi je vložil pritožbo Družbeni pravobranilec Republike Slovenije, pritožbo pa je vložila tudi tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je ob reševanju teh pritožb po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje - razen v izreku o pravdnih stroških - razveljavilo in tožbo tožeče stranke zavrglo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno, ali pa razveljavitev odločitev nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Rok iz prvega odstavka 136. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. list SFRJ, št. 84/89), v katerem lahko upniki in dolžnik zahtevajo ugotovitev neveljavnosti prodaje dolžnikovih stvari, je morda res objektiven in prekluziven, vendar pa je v izpodbijani sodni odločbi prezrto, da je zahtevo mogoče vložiti le ob pogoju, če so bile s prodajo oškodovane koristi upnikov. Tožnik kot upnik je torej moral ugotoviti, ali so s prodajo dolžnikovih stvari oškodovane njegove koristi, kar je lahko storil le z vpogledom v stečajni spis in tam nahajajoče se ustrezne pogodbe. Šele od tedaj dalje, ko je ugotovil oškodovanje, lahko teče navedeni objektivni in prekluzivni trimesečni rok za vložitev zahteve. Po stališču sodišča druge stopnje pa se upnika sili k tožbi, čeprav ta še ne ve, ali je sploh oškodovan. Zato in ker gre za izpodbijanje kupoprodajnih pogodb v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih, bi bilo mogoče glede zastaranja uporabiti le splošne predpise o zastaranju terjatev. Po mnenju revidenta je pritožbeno sodišče v isti zadevi uporabilo dvojna merila. Ko je reševalo tožnikovo pritožbo, s katero je izpodbijal dovolitev prodaje v stečajnem postopku, je njegovi pritožbi ugodilo in odločilo, da je treba njegovo zahtevo upoštevati kot tožbo v pravdnem postopku, v tem postopku pa je tožbo zaradi zamude prekluzivnega roka zavrglo. Sicer pa gre v tej pravdi za izpodbijanje kupoprodajnih pogodb, torej ustreznih listin, kar je vsebinsko nekaj drugega od predloga, da se izreče prodaja za neveljavno. Glede pogodbe z dne 31.1.1994 pa obvelja, da je tožnik že v stečajnem postopku izpodbijal sklep stečajnega senata, ko je ta dovolil prodajo dolžnikovega premoženja. Ker je izpodbijal ta sklep, je logično, da je izpodbijal tudi kupoprodajno pogodbo.

Dne 7.7.1998 (tožeča stranka je sklep sodišča druge stopnje z dne 15.10.1997 prejela 30.10.1997) pa je tožeča stranka vložila tudi dopolnitev revizije, v kateri je trdila, da je pogodba št. 11/94 z dne 11.7.1994 fiktivna, saj ni plačana kupnina, kupec pa predmeta pogodbe ni prevzel v last.

Peta tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Zahtevo na ugotovitev neveljavnosti prodaje dolžnikovih stvari (prvi odstavek 136. člena ZPPSL) je tožnik kot stečajni upnik proti prvim štirim toženim strankam kot stečajnim dolžnikom vložil dne 1.2.1995 v stečajnem postopku, ki je pri sodišču prve stopnje tekel proti toženim strankam kot dolžnikom pod opr. št. St 1/93. Nejasna in nesprejemljiva je revizijska trditev, ki s stališčem, da tožnik izpodbija veljavnost posameznih kupoprodajnih pogodb, vsebinsko - posebej s sklicevanjem na splošne zastaralne roke - preusmerja pravno podlago zahtevka v določbe zakona o obligacijskih razmerjih o neveljavnosti pogodb. Proti prvim štirim toženim strankam je bil uveden stečaj, tožnik pa je eden od stečajnih upnikov. V času uvedbe stečaja so o vnovčenju premoženja dolžnikov veljale določbe ZPPSL (131. do 136. člen), o poplačilu upnikov pa nadaljnje določbe od 137. člena dalje. V tem okviru in samo na tej podlagi z izrecnim sklicevanjem na oškodovanje svojih koristi je tožnik kot upnik proti dolžnikom dne 1.2.1995 vložil zahtevo na ugotovitev neveljavnosti prodaje stvari dolžnikov. Zato s preusmerjanjem pravne podlage revizija spreminja tudi trditveno podlago zahteve - to pa je glede na določbo 387. člena ZPP na revizijski stopnji nedopustno.

Pravna razlaga, sprejeta v izpodbijanem sklepu, je tako pravilna. Trimesečni rok za izpodbijanje prodaje dolžnikovih stvari, ki začne teči od dneva prodaje dalje, je objektivne in prekluzivne narave. Vsem osebam, ki lahko vložijo zahtevo za izpodbijanje, po izteku tega roka, ki ga ni mogoče podaljšati, preneha pravica do njene vložitve. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 369. člena ZPP), saj bi po določbi 282. člena ZPP v zvezi z določbo 12. člena ZPPSL moralo to storiti že sodišče prve stopnje. V tem okviru je revizijska teza o subjektivni naravi obravnavanega roka nesprejemljiva. Oškodovanje upnikovih koristi je sicer podlaga za presojo utemeljenosti zahteve na izpodbijanje, vendar je o oškodovanju mogoče razpravljati le, če je zahteva (tožba) vložena v zakonskem roku.

Zavrženje tožbe se nanaša tudi na prodajo, opravljeno dne 31.1.1994. Sodišče prve stopnje je štelo, da za ta del (ugotovitvene) tožbe tožnik nima pravnega interesa (187. člen ZPP), sodišče druge stopnje pa je tako razlago sprejelo. V tem obsegu je revizijsko sodišče vezano tudi na dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prodaja, ki je bila opravljena dne 31.1.1994, je bila dovoljena s sklepom stečajnega sodišča z dne 18.5.1994, ki ga je pritožbeno sodišče dne 23.6.1994 potrdilo. Tožnik kot stečajni upnik torej ne izkazuje interesa za tožbo v tem obsegu:

ne more je namreč vložiti le zaradi ugotavljanja spornih dejstev.

Dopolnitve revizije (s stališča trditev o fiktivnosti pogodbe z dne 11.7.1994) pa niti ni mogoče obravnavati, saj je bila vložena po preteku 30 dnevnega revizijskega roka.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, niti kršitev, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih vlagatelj odgovora na revizijo ni zaznamoval.