VSRS Sodba in sklep II Ips 670/96

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže v delu, v katerem izpodbija tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku.
Zahteva za varstvo zakonitosti se v preostalem delu zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik do 65% oziroma do 13/20 lastnik trosobnega stanovanja v izmeri 88,4 m2, ki se nahaja v pritličju hiše K., K. S tem je delno ugodilo tožbenemu zahtevku (tožnik je z njim zahteval ugotovitev, da je izključni lastnik navedenega stanovanja), medtem ko je v preostalem delu tožbeni zahtevek hkrati zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno tožnikovo pritožbo (proti zavrnilnemu delu sodbe prve stopnje) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je po upravičeni vrhovni državni tožilki vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahtevo), s katero - izrečno v celoti - izpodbija sodbi prve in druge stopnje. Razlogi zahteve so razlogi iz 1. točke 1.

odstavka 404. člena v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) in 2. točke 1. odstavka 404. člena v zvezi s 356. členom ZPP ter 1. in 2. odstavkom 51. člena in 2.

odstavkom 59. člena ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. SRS 14/89, prečiščeno besedilo). Povzeti bodo v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Zahteva je bila v skladu s 1. odstavkom 390. člena v zvezi z 2.

odstavkom 408. člena ZPP vročena obema pravdnima strankama, ki pa se o njej nista izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna v delu, v katerem izpodbija tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku. V preostalem delu pa zahteva ni utemeljena.

1Razlogi sklepa o delnem zavrženju zahteve:

Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko upravičeni državni tožilec vloži v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe (1. odstavek 401. člena ZPP). Ta rok se glede odločbe, izdane na prvi stopnji, zoper katero ni bila vložena pritožba, šteje od dneva, od katerega odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo (2. točka 2. odstavka 401. člena ZPP). V primeru, ko sodba prve stopnje s pritožbo ni bila izpodbijana v celotnem obsegu, velja to pravilo o štetju roka za tisti del sodbe prve stopnje, ki ni bil izpodbijan s pritožbo.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna brez pritožbe v tistem delu, v katerem bi jo lahko izpodbijala toženka - to je v delu, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Tožnik je sicer svojo pritožbo opredelil splošno (tako da jo vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje) in s predlogom, da naj se sodba sodišča prve stopnje (brez omejitve na zavrnilni del)

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje svoje odločitve o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje (ob zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene) ni omejilo na zavrnilni del sodbe prve stopnje. Vendar taka delna nepreciznost pritožbe in izreka sodbe druge stopnje ničesar ne spremeni. Tistega dela sodbe prve stopnje, s katerim je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku, toženka ni izpodbijala, edino ona pa bi lahko imela pravni interes za izpodbijanje tega dela sodbe prve stopnje. Torej je v tem delu sodba prve stopnje postala pravnomočna brez pritožbe.

Toženki je bila sodba prve stopnje vročena dne 15.6.1995 (povratnica na l. št. 97 spisa). Torej je na dlani, da je zahteva, vložena dne 17.9.1996, bila glede tega dela sodbe prve stopnje vložena daleč po preteku treh mesecev, štetih od izteka petnajstdnevnega pritožbenega roka, ki ga je po 15.6.1996 za izpodbijanje tega dela sodbe imela na voljo toženka.

Doslej obrazloženo je narekovalo presojo, da je v navedenem obsegu zahteva prepozna in da jo je zato na podlagi določbe 392. člena v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP treba zavreči.

2Razlogi sodbe o delni zavrnitvi zahteve

2.1. O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodbama prve in druge stopnje, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa so njuni razlogi med seboj v nasprotju (sodba druge stopnje zato, ker se v celoti sklicuje na razloge sodbe prve stopnje). Oboje pomeni bistveno krštev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

O protislovnosti razlogov:

Drugega izmed pravkar naštetih očitkov utemeljuje zahteva z naslednjimi citati iz sodbe prve stopnje:

- Na četrti strani obrazložitve je zapisano: "razliko ... 100.000 dinarjev ... pa je vsekakor potrebno šteti kot tožnikova lastna sredstva za nakup stanovanja in sicer kot njegovo posebno premoženje, ki ga je imel pred sklenitvijo zakonske zveze in na račun njegovega večjega zaslužka že po tem, ko sta s toženko sklenila zakonsko zvezo."

- Na isti strani je tudi navedeno: "To doplačilo stanovanja v višini 100.000 din pa je mogoče šteti v korist tožnika tudi iz razloga, ker je imel tožnik do časa nakupa stanovanja, torej do leta 1974 sorazmerno visoke dohodke v primerjavi s toženko..."

- Na peti strani je nadalje obrazložitev: "glede na to, da znesek 100.000 dinarjev predstavlja 30% celotne vrednosti spornega stanovanja, je tako tožnikov delež na stanovanju večji od zakonske domneve in sicer za 15%, kar znaša skupaj 65% oz. 13/20 glede na celoto."

Razlogi sodbe si, po oceni zahteve, v tem delu nasprotujejo in sicer zato, ker sodišči znesek 100.000 dinarjev enkrat štejeta kot lastna sredstva tožnika, drugič pa kot njegov večji prispevek k skupnemu premoženju.

Vsi pravkar navedeni deli obrazložitve, citirani v zaporedju in kontekstu zahteve, so razlogi sodbe prve stopnje o tem, zakaj je tožnikov tožbeni zahtevek delno utemeljen in zakaj je torej treba tožniku priznati na spornem stanovanju lastninski delež 65% oziroma 13/20 celote - ne pa samo eno polovico, kakor bi narekovala zakonska domneva iz 2. odstavka 59. člena ZZZDR o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Torej so to razlogi, ki se nanašajo na tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki je postal pravnomočen brez pritožbe in glede katerega je zahteva prepozna pa jo je bilo zato treba zavreči. Niti posredno, torej na noben upošteven način, to niso razlogi sodbe prve stopnje - ki so bili prevzeti kot dejanska podlaga sodbe druge stopnje - za odločitev o tem, zakaj ni mogoče priznati tožniku še večjega (torej večjega kot 65% oziroma 13/20) lastninskega deleža na spornem stanovanju - samo ta odločitev pa je predmet meritornega preizkusa. Ko je tako, seveda ni mogoče obravnavati zatrjevanih nasprotij v obrazložitvi sodbe prve stopnje v smislu uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Druge izmed zatrjevanih kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP torej ni mogoče ugotoviti.

O pomanjkanju razlogov:

Na prvem mestu očitano procesno kršitev utemeljuje zahteva s tem, da sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o tehle odločilnih dejstvih:

1) kaj predstavlja posebno premoženje tožnika in zakaj;

2) kakšen je obseg skupnega premoženja oz. kaj predstavlja skupno premoženje;

3) kakšen je delež vsakega izmed zakoncev na skupnem premoženju in zakaj je sodišče štelo, da je delež vsakega od zakoncev tak.

Pristop zahteve k temu, kaj so odločilna dejstva s stališča materialnopravne podlage odločanja (v zahtevi uveljavljanih določb 1. in 2. odstavka 51. člena ter 2. odstavka 59. člena ZZZDR), je seveda pravilen. Še več, je takorekoč učbeniško nazoren. Vendar pa pri odgovoru na ta očitek seveda ni mogoče izhajati iz neke splošne, za teoretično razčlenitev uporabne posplošene podlage, ampak je potrebno izhajati iz konkretne vsebine te pravdne zadeve. Zato je za odgovor na sedaj obravnavani očitek procesne krštve nujno navesti konkretne, v zahtevi konkretizirane navezne razloge, ki temu očitku dajejo pravo vsebino. To so na eni strani že prej povzeti razlogi zahteve o tem, kako je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev o 65% tožnikovem lastninskem deležu na spornem stanovanju. Na drugi strani pa je potrebno pri odgovoru na ta del razlogov zahteve upoštevati nadaljnje razloge zahteve, namreč: "Ob pravilni uporabi 1. odstavka 51. člena ZZZDR bi morali sodišči ugotoviti, kolikšen znesek je predstavljalo posebno premoženje, ki ga je imel tožnik pred sklenitvijo zakonske zveze oz. kolikšen del stanovanja je tožnik kupil s svojim posebnim premoženjem, ki ga je imel ob sklenitvi zakonske zveze. Šele po tej ugotovitvi bi sodišči, ob pravilni uporabi 2. odstavka 51. člena ZZZDR, lahko ugotovili obseg skupnega premoženja, to je premoženja, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Šele za tem bi sodišči morali presojati velikost deleža vsakega od zakoncev na skupnem premoženju."

Upoštevanje take konkretne vsebine tega procesnega očitka pa narekuje odgovor, da ta očitek zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljen.

Odgovor na vprašanje, katera so odločilna dejstva, ki jih mora sodišče po materialnem pravu ugotoviti, da bi pravilno uporabilo to materialno pravo, je na eni strani odvisen od abstraktne vsebine materialnopravne norme, na drugi strani pa od procesnopravnih pravil, na katera so vezane tako pravdne stranke kakor sodišče.

Materialnopravna norma, na katero se v tej zvezi sklicuje zahteva, sta 1. in 2. odstavek 51. člena ZZZDR, ki določata: Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (1. odstavek). Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek). Procesnopravna pravila, ki jih je v tej zvezi treba upoštevati, pa so: V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna (!) dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (1. odstavek 7. člena ZPP). Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (2.

odstavek 7. člena ZPP). Sodišče sme ugotovi-ti tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale (samo tedaj!) če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (4. odstavek 7. člena ZPP).

Na prvem mestu velja pribiti, da (razvezani) zakonci lahko prosto razpolagajo s svojimi zahtevki glede skupnega premoženja, glede svojega deleža na njem in glede vprašanja, katero premoženje je posebno premoženje njihovega (bivšega) zakonskega partnerja. Torej nobena materialnopravna norma ni narekovala sodišču v tej pravdi, da bi ugotavljalo dejstva, ki jih nobena izmed strank ni navajala. Ves čas pravde - ki je, mimogrede, od vložitve tožbe 16.2.1987 do zaključka glavne obravave 12.4.1995 trajala osem let, v kateri sta bili pravdni stranki ves čas zastopani po odvetnikih in s katere trajanjem je bila povezana okoliščina, da so zadevo obravnavali zapored štirje sodniki - vseh osem let pravde je bilo torej med pravdnima strankama nesporno (v smislu, da so bodisi bile njune navedbe o tem skladne bodisi da točnosti navedb ene druga ni zanikala):

- da je bilo sporno stanovanje kupljeno v času trajanja njune zakonske zveze (točneje ugotovljeno v sodbi: poročila sta se leta 1972, stanovanje je bilo kupljeno po pogodbi z dne 10.9.1974, razvezala sta se leta 1984);

- da je bila pogodbena kupnina za stanovanje 336.000 din tedanje veljave in da je bil del te kupnine v znesku 236.000 din plačan s stanovanjskim posojilom, ki ga je tožnik dobil od svoje tedanje delovne organizacije U. K.;

- da ne eden ne drugi ne terja obravnavanja (v tej pravdi) še kakšnega premoženja, ki sta ga pridobila v času trajanja zakonske zveze.

K temu je treba dodati še dvoje. Na prvem mestu opozorilo na zakonsko domnevo iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR, namreč: pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka - pri čemer zakon daje zakoncema pravico, da lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Na drugem mestu pa je treba dodati opozorilo na to, da je izhodišče pravde tožnikovo stališče, da je pravno stanje ob začetku pravde takšno, da je on tisti, ki (sme in) mora s tožbo dokazovati, da sporno stanovanje ni skupno premoženje pravdnih strank po zakonsko domnevanih enakih deležih (navedba pod II. tožbe: zakonska domneva je, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, toda tožnik smatra, da je bil že ob nakupu stanovanja solastnik do 4/5) in da je zaradi posebnih okoliščin (požar, v katerem je bilo stanovanje uničeno, na novo zgradil pa ga je on sam z lastnimi sredstvi po razvezi) sploh edini lastnik (navedba pod III. tožbe in poznejše). Morda ni odveč (čeprav bi se vlagateljici zahteve utegnilo zdeti nepotrebno, saj je razpolagala s pravdnim spisom) v tej zvezi opozoriti na tožnikovo izpoved (na glavni obravnavi 15.3.1995, l. št. 87 in 88): "Stanovanje je bilo na moje ime kupljeno v letu 1974 ... je bilo sprva stanovanje napisano na moje ime, potem sem solastništvo prepisal na toženkino ime in sicer iz razloga, če bi kdaj najemala kredit, tako da bi oba imela možnost najetja kredita." Iz vsega nazadnje povedanega in iz tistega, kar je sicer razvidno iz pravdnega spisa - čeprav to zadnje (zaradi omejitve zahteve le na del zatrjevane dejanske in pravne podlage zavrnjenega dela tožbenega zahtevka) v nadaljevanu ne bo obravnavano - je povsem jasno, kaj je bil predmet spora v tej pravdi:

- ali sta (bila) lastninska deleža pravdnih strank na spornem stanovanju kot (edinem v tej pravdi obravnavanem) skupnem premoženju (ob razvezi njune zakonske zveze) enaka - ali pa je tožnikov delež večji;

- ali je sporno stanovanje zaradi posebnih (poznejših, iz časa po razvezi nastalih) okoliščin (požar, obnova stanovanja po njem)

postalo - in torej je sedaj v celoti last tožnika.

Pri vseh, v tem delu obrazložitve nanizanih izhodiščih pa se izkaže, da ima izpodbijana sodba (v tistem delu, ki ga zahteva za varstvo zakonitosti lahko izpodbija) potrebne razloge o vseh odločilnih dejstvih, za katera zahteva trdi, da jih nima:

1) ima (implicitno) ugotovitev (po procesnem pravilu 1. odstavka 2. člena ZPP), da je edino skupno premoženje pravdnih strank, o katerem je treba odločiti, sporno stanovanje in sicer (glede na obseg spora po procesnem pravilu 1. odstavka 7. člena ZPP) v tistem delu, ki je bil pridobljen z dohodki iz dela v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank;

2) ima ugotovitev, da je kot svoje posebno premoženje tožnik vložil v kupnino za sporno stanovanje znesek 100.000 din (ni odveč ponovno opozorilo: v tem delu gre tudi za podlago ugoditvenega dela pravnomočne sodbe prve stopnje, ki je zahteva ne more izpodbijati!) in da je to pomenilo 30% celotne kupnine (pripomniti je mogoče: matematično točno, saj je pri celotni kupnini 336.000 din takšna minimalna zaokrožitev odstotka na mestu);

3) ima ugotovitev, da je bil celotni preostanek kupnine, to je znesek 236.000 din plačan s (stanovanjskim) posojilom (danim tožniku od njegove delovne organizacije) - s podrobnostmi: ki se je začelo odplačevati leta 1975 (ko se je toženka ponovno zaposlila), in h katerega odplačevanju je v času trajanja zakonske zveze prispevala tudi toženka;

4) ima ugotovitev, da je delež tožnika zaradi vložka iz posebnega premoženja in iz naslova pridobitve skupnega premoženja 65%, medtem ko je delež toženke 35%.

Izpodbijana sodba sicer nima optimalno nazorne matematične izpeljave svoje ugotovitve lastninskih deležev pravdnih strank na spornem stanovanju (glej prej pod 4), ki delno pomeni že tudi uporabo materialnega prava. Vendar pa je računska miselna pot sodišča povsem jasna: Od celote (100%) je treba v korist tožnika (iz naslova posebnega premoženja) upoštevati 30%, na preostanku celote (70%) pa strankama priznati enaka (po zakonu domnevana in s strani tožnika neizpodbita) deleža (dvakrat po 35%), kar da rezultat: za tožnika (30% + 35% =) 65%, za toženko pa le 35% - ali v deležu za tožnika 13/20 (za toženko pa torej 7/20). Če ta miselna pot ni tako po stopnjah zapisana v obrazložitvi izpodbijane sodbe (niti tiste sodišča prve niti tiste sodišča druge stopnje), pa to še ne pomeni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP).

2.2. O očitani zmotni uporabi materialnega prava

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta napačno (zmotno) uporabili določbe 1. in 2. odstavka 51. člena in 2. odstavka 59. člena ZZZDR. Očitek na račun uporabe obeh odstavkov 51. člena ZZZDR je povezan z očitkom procesne kršitve in je bil prej citiran (pod 2.1., drugi del tamkajšnjih razlogov). Nanj je bilo zato tudi že odgovorjeno (zaključek točke 2.1. obrazložitve). Drugi očitek zmotne uporabe materialnega prava, to je določbe 2.

odstavka 59. člena ZZZDR pa zahteva utemeljuje z dvojnimi razlogi, ki jih kaže navesti v obrnjenem vrstnem redu.

Po mnenju zahteve bi sodišči "pri upoštevanju prispevka vsakega od zakoncev ... morali vsekakor upoštevati dejstvo, da je bil kredit odobren tožniku predvsem zaradi tega, ker je bil v delovnem razmerju pri podjetju U., delno pa tudi zaradi potreb njegove tročlanske družine. To sicer ni neposredni finančni prispevek tožnika, ampak predstavlja 'drugo obliko sodelovanja pri ohranitvi in povečanju skupnega premoženja'." Zahteva je s tem stališčem, sicer zelo lapidarno, v bistvu ponovila tožnikova stališča o pomenu okoliščine, da je bilo stanovanjsko posojilo dodeljeno njemu s strani njegove (tedanje) delovne organizacije oziroma podjetja (delodajalca) - tem stališčem je tožnik nazadnje v pritožbi zelo vehementno (in celo z ideološko obarvanimi ekskurzi na račun prejšnjega družbenega sistema in sodišč) posvetil celo stran oziroma več kakor četrtino pritožbe.

Citiranemu stališču zahteve ni mogoče pritrditi. Po določbi 2.

odstavka 59. člena ZZZDR sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pravni standard "sodelovanje pri ohranitvi in povečanju skupnega premoženja" iz navedene zakonske določbe razlaga sodna praksa in mu daje konkretno vsebino. Sodna praksa je pri uporabi tega pravnega standarda v vsej dolgoletni praksi zavračala v številnih pravdah ponavljano zahtevo, da bi naj se med "drugimi oblikami"

takega sodelovanja pri pridobivanju skupnega premoženja zakoncev upoštevala - kot sama na sebi pomembna - tudi okoliščina, kateremu izmed zakoncev je bilo dodeljeno posojilo za nakup predmeta skupnega premoženja (najpogosteje prav stanovanjsko posojilo za nakup stanovanja ali gradnjo stanovanjske hiše). Nobenega razloga ni videti, zakaj naj bi v tej pravdi ugotovljena dejstva pomenila neko povsem svojsko dejansko situacijo in zato terjala drugačen odgovor na to materialnopravno vprašanje - ne glede na to, da je v zahtevi ta okoliščina opredeljena kot druga oblika sodelovanja pri ohranitvi(!) in povečanju (edinega obravnavanega predmeta) skupnega premoženja.

Po mnenju zahteve sta obe sodišči zmotno uporabili določbo 2.

odstavka 59. člena ZZZDR tudi zato, ker sta "pri ocenjevanju, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju ...

ocenjevali prispevka zakoncev le do leta 1974, to je samo do nakupa stanovanja, nista pa ocenjevali okoliščin v času po nakupu stanovanja do razveze zakonske zveze. Obdobje od nakupa stanovanja do razveze zakonske zveze je za presojo višine deležev oz. prispevkov vsakega od zakoncev izredno pomembno. Tožnik je pridobil za nakup stanovanja kredit in ta kredit sta stranki odplačevali ves čas do razveze in še kasneje. Torej je šlo v času po nakupu stanovanja, pri odplačevanju kredita za ohranitev skupnega premoženja in je zato odločilnega pomena za ugotovitev, kakšen je bil delež posameznega zakonca pri ohranjanju tega premoženja. Kot posledica napačne uporabe citiranega zakonskega določila je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno."

Tudi ta očitek zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo (sodišče druge stopnje pa je tudi to ugotovitev sprejelo kot dejansko podlago svoje sodbe), da:

- je tožnik začel odplačevati kredit v letu 1975, v katerem se je toženka ponovno zaposlila - kar pomeni, da je tudi s svojim zaslužkom prispevala po svojih možnostih k pridobivanju skupnega premoženja (očitno je mišljeno prav odplačevanje posojila, saj je takoj zatem zapisano mnenje sodišča, da so stroški posojila le del stroškov in izdatkov, ki bremenijo gospodinjstvo zakoncev);

- se je pravdnima strankama v letu 1973 rodil sin;

- so za varstvo otroka in pomoč pri gospodinjstvu sicer imeli zaposleno gospodinjsko pomočnico, toda le v času, ko je bila toženka v službi, sicer pa je sama skrbela za otroka, medtem ko je bil tožnik po lastnih navedbah veliko na terenu, se ukvarjal s smučarijo in bil veliko odsoten zaradi službenih zadolžitev.

Gotovo je, da teh dejanskih ugotovitev (pravno pomembnih in zato v izpodbijani sodbi utemeljeno upoštevanih) vlagateljica zahteve ni prezrla. Zato je očitek, da sodišči nista ocenjevali okoliščin v času po nakupu stanovanja in do razveze (pač pa le do leta 1974)

zanesljivo očitek na račun tega, da sodbi prve in druge stopnje nimata dejanskih ugotovitev o tem, kolikšni so bili dohodki tožnika in toženke v letih 1975 do 1984 (za leta 1972 do 1974 te ugotovitve sodba prve stopnje ima). Vendar pa zahtevi ni mogoče pritrditi pri graji uporabe materialnega prava, ki jo iz tega izvaja. Pomembno je namreč (zahteva pa to prezre!), da je izhodišče za uporabo materialnega prava zakonska domneva enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju (1. odstavek 59. člena ZZZDR). Ta pa pomeni tudi domnevo enakih prispevkov k odplačevanju posojila za nakup stanovanja, ki je v skupnem premoženju.

Zahteva prav tako neutemeljeno prezre, da tožnik nikoli v vsej pravdi ni zatrjeval, naj bi bila v obdobju 1975 do 1984 (zanj zahteva izreka svojo grajo) med njegovimi in toženkinimi dohodki kakšna razlika, ki bi jo bilo potrebno upoštevati pri ugotavljanju njegovega lastninskega deleža na obravnavanem stanovanju. Nepomembno pri tem zadnjem je, da je sodišče prve stopnje tudi za to obdobje opravilo poizvedbe in zbralo poročila tedanjih delodajalcev pravdnih strank - ni pa dobljenih podatkov uporabilo pri svojih dejanskih ugotovitvah. (Seveda ni pomembno, ali so ga pri tem vodili razlogi natančne materialnopravne presoje po 2. odstavku 59. člena ZZZDR in procesne presoje, na primer po določbah 1. odstavka 3. člena ter 1., 2. in 4. odstavka 7. člena ZPP - ali pa kakšni drugi razlogi.) Pomembno je, da (pri trditveni podlagi tožnikovega zahtevka v tukaj meritorno obravnavanem delu) ni mogoče šteti teh dejstev za odločilna sporna dejstva in ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da so ostala neugotovljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Zahteva končno neutemeljeno prezre tudi to, da - pri izhodiščni domnevi enakih deležev in pri izostanku tožnikove trditvene podlage v smeri, ki jo zagovarja v tem delu zahteva - vprašanje grajane odsotnosti razlogov sodišča prve stopnje o tem, kakšni so bili dohodki pravdnih strank v obdobju po nakupu stanovanja in do razveze njunega zakona, pomeni vprašanje popolnosti dejanske podlage sodbe prve stopnje. Toda tožnik v tej smeri dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbi prve stopnje, s pritožbo ni izpodbijal niti z besedico. Odplačevanju posojila je sicer v pritožbi namenil štiri vrstice, ki pa se nanašajo le na to, da je odplačeval posojilo (tudi) še po razvezi zakonske zveze, česar da "sodišče sploh ne upošteva pri odmeri skupnega premoženja vsakega od zakoncev".

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da zahteva za varstvo zakonitosti v tistem delu, v katerem je sicer pravočasna in je zato treba o njej meritorno odločiti, ni utemeljena. Zato jo je bilo na podlagi določbe 393. člena v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP treba v tem delu zavrniti.