VSRS Sodba II Ips 619/95

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do toženca v višini 391.154,60 SIT, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v višini 391.154,60 SIT, ter da po medsebojnem pobotanju terjatev pravdni stranki ne dolgujeta druga drugi ničesar. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke in višji pobotni zahtevek tožene stranke je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 195.611,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke in nato odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 391.154,60 SIT in ji povrniti 100.429,00 SIT stroškov postopka. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 14.217,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da je bil neutemeljeno zavrnjen njen zahtevek za plačilo zneska 182.209,92 SIT, ki ga je vtoževala iz naslova plačila dednega deleža po materi pravdnih strank. Ni sporno, da je bilo na zapuščinski obravnavi dne 15.11.1978 med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo toženec podedoval celotno zapuščino, tožnici pa izplačal njen dedni delež v denarju. V sklepu o dedovanju je bilo izrecno zapisano, da se bosta pravdni stranki naknadno dogovorili, koliko bo toženec plačal tožnici in kdaj. Ob upoštevanju take vsebine dogovora zastaranje ni moglo začeti teči, saj ob sklenitvi dogovora še niso bili znani vsi elementi toženčeve obveznosti. Sicer pa predstavlja dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili na zapuščinski obravnavi dne 15.11.1978 sodno poravnavo, zato ob upoštevanju določbe 379. člena ZOR terjatev tožeče stranke ne more biti zastarana. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožeči stranki prisojenih še 182.209,92 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1994 dalje.

Tožena stranka pa je v reviziji mnenja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen pobotni ugovor. Toženec in njegova žena sta skrbela za starše pravdnih strank. Vrsto let sta jima nudila pomoč, ki je bila nujno potrebna. Takih dohodkov, kot jih ugotavlja v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče, kmetija ni dajala. Pomoč, ki sta jo toženec in žena nudila, daleč presega zahtevek tožnice. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno upoštevalo pobotni ugovor tožene stranke, pritožbeno sodišče pa je z njegovo zavrnitvijo zmotno uporabilo materialno pravo. Reviziji naj se ugodi, drugostopna sodba pa tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Podrejeno naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, revizija tožene stranke pa tožeči stranki. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Obe reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije , ki se o njiju ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijska trditev, da terjatev tožeče stranke za plačilo denarne protivrednosti deleža, ki ga je tožeča stranka podedovala po materi, ni zastarana, ni utemeljena. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da sta se pravdni stranki na zapuščinski obravnavi dne 15. 11. 1978 dogovorili, da se tožnica odpoveduje dednemu deležu v korist toženca, da je njen dedni delež znašal 1/4 in da je bila vrednost celotne zapuščine ocenjena na 5.000,00 tedanjih dinarjev. Nadalje sta sodišči še ugotovili, da se pravdni stranki glede časa izplačila na zapuščinski obravnavi (ali pa kdajkoli kasneje) nista ničesar dogovorili. Tožeča stranka je tedaj na zapuščinski obravnavi dne 15.11.1978 podala dedno izjavo, da se odpoveduje dediščini po materi v korist sodediča (tožene stranke), kar pomeni, da je podala izjavo, da svoj dedni delež odstopa toženi stranki kot sodediču (2. odstavek 136. člena zakona o dedovanju - ZD). Ta odstop dednega deleža naj bi bil odplačen, vendar pa se pravdni stranki glede roka, v katerem naj bi toženec svojo obveznost izpolnil, nista nikoli ničesar dogovorili. Zato dne 15.11.1978 sklenjenega dogovora ni mogoče opredeliti kot dedni dogovor, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi v smislu določb zakona o izvršilnem postopku - ZIP (19. in 20. člen) predstavljal primeren izvršilni naslov. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi dogovora z dne 15.11.1978, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem. Zato za to terjatev ni mogoče uporabiti določbe 379. člena ZOR o desetletnem zastaralnem roku.

Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, predvsem pa dejstva, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno uporabili določbo 314. člena ZOR in ob upoštevanju dejstva, da je imela tožeča stranka pravico terjati izpolnitev že naslednji dan po podani izjavi o odplačnem odstopu dednega deleža toženi stranki (tedaj že dne 16.11.1978), ob pravilni uporabi 361. in 371. člena ZOR tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi poteka petletnega zastaralnega roka kot neutemeljen zavrnili. Iz navedenih razlogov zato revizija tožeče stranke ni utemeljena.

Neutemeljena pa je tudi revizija tožene stranke, ki v pretežni meri izpodbija v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (predvsem ugotovitvi, da sta imela starša pravdnih strank dovolj sredstev za življenje, zaradi česar ju tožnica ni bila dolžna preživljati in da kmetija staršev pravdnih strank ni omogočala le njunega preživljanja ampak tudi preživljanje toženca in njegove družine), kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Ker sta imela starša pravdnih strank po ugotovitvah nižjih sodišč dovolj sredstev za življenje, ju pravdni stranki nista bili dolžni preživljati (1. odstavek 124. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pomoči, ki jo je toženec skupaj z ženo nudil staršema pravdnih strank, zato ni mogoče opredeliti kot izdatek, ki je toženi stranki (vsaj delno) nastal zaradi izpolnjevanja zakonskih obveznosti toženke (218. člen ZOR). Pomoč toženca in njegove žene staršema pravdnih strank, ki sta imela dovolj lastnih sredstev za preživljanje, je zato mogoče opredeliti le kot izpolnitev naravne in moralne obveznosti do staršev pravdnih strank. Pri izpolnitvi tovrstnih obveznosti pa ni mogoče zahtevati povrnitve tistega, kar je bilo dano ali storjeno (213. člen ZOR).

Po povedanem se je pokazalo, da niso podani revizijski razlogi, ki sta jih v revizijah uveljavljali pravdni stranki. Ob obravnavanju zadeve pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2.

odstavka 354. člena ZPP. Zato je obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo (393. člen ZPP).