VSRS Sodba VIII Ips 67/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek N.H., da se ji odobri zdravljenje v naravnem zdravilišču iz naslova obveznega zavarovanja. Ugotovilo je, da pri tožnici zaradi slabo urejene epilepsije obstaja kontraindikacija do zdraviliškega zdravljenja (3. točka 46. člena pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja - Uradni list RS, št. 79/94). Za odobritev spremstva med bivanjem v zdravilišču pa po presoji sodišča ni podana ne dejanska ne pravna podlaga. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka. V obrazložitvi revizije navaja, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred drugostopnim sodiščem, saj ni bila vabljena na pritožbeno sejo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št.

4/77-27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi v reviziji smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Po določbi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP). Načelo ustnosti je varovano v okviru omenjenega določila o obligatorni ustni obravnavi sodišča prve stopnje. Pred sodiščem druge stopnje pa je po določbi 1. odstavka 362. člena ZPP ustna obravnava le izjema (2. odstavek), postopek je praviloma pismen, saj se pritožba obravnava le na interni seji. Če se zadeva obravnava na pritožbeni seji, učinkuje načelo neposrednosti tako, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskih ugotovitev. Ker je zaradi načela neposrednosti tudi sodišče druge stopnje vezano na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi neposrednega obravnavanja in dokazovanja, sme sodišče druge stopnje na pritožbeni seji in brez obravnave (med drugim) zavrniti s sodbo pritožbo kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (366. člen ZPP).

V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje potem, ko je je na interni seji ugotovilo, da je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje, ki v postopku ni kršilo določb ZPP popolno in pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo, ravnalo skladno določilu 1. odstavka 362.

člena v zvezi s 366. členom ZPP. Zato revizijska graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena. Samo v primeru, če bi iz razlogov po 2. odstavku 362. člena ZPP sodišče druge stopnje razpisalo obravnavo in nanjo ne bi vabilo tožeče stranke oziroma njenega pooblaščenca, bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odvzem možnosti obravnavanja (7. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče v zadevi, ki je predmet obravnave v tem postopku, tudi presojalo pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče pri materialno pravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov (ki niso bili uveljavljani) in po uradni dolžnosti upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, temelječi na izvidih in mnenju zdravniških komisij prve in druge stopnje OE Ljubljana, da zdravstveno stanje zavarovanke (epilepsija) predstavlja kontraindikacijo za zdraviliško zdravljenje, je bila tožnici pravica do napotitve v naravno zdravilišče iz naslova obveznega zavarovanja utemeljeno odklonjena. Po določbi 46. člena pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94)

se šteje, da zdraviliško zdravljenje ni strokovno utemeljeno in zato ni pravica iz obveznega zavarovanja, kadar je v času predvidenega zdraviliškega zdravljenja pri zavarovani osebi prisotna med drugim - slabo urejena epilepsija (3. točka). V tem določilu je vsebovana dejanska domneva, ki dopušča toženi stranki, da ob ugotovitvi obstoja kontraindicirane bolezni, to dejstvo vzame za podlago svoji odločitvi brez izvedbe nadaljnjih dokazov. Določba 64. člena omenjenih pravil pa ne daje pravne podlage za kritje stroškov storitev iz obveznega zavarovanja za spremljevalca. To pravico ima po 2. odstavku 64.

člena izjemoma le slepa zavarovana oseba.

Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje (drugačna mnenja zdravnikov), procesno pravno nedopustne (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato tudi po presoji revizijskega sodišča za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialno pravna podlaga. Ker revizijska trditev, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravnega postopka ni utemeljena, in ker je bilo materilano pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).