VSRS Sodba VIII Ips 14/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je tožniku za novo nastalo škodo zaradi posledic delovne nezgode, ki jo je utrpel dne 23.8.1982, dolžna plačati 1,100.000,00 SIT s pripadki. Njegov višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Revizijo vlaga tožeča stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbi v celoti ugodi in prisodi tožniku celotno zahtevano odškodnino za bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja. Iz naslova prestanih dodatnih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti pripada tožniku - po njegovih navedbah - celotna odškodnina, saj ima oškodovanec pri vsakem koraku - zaradi nepravilnega obremenjevanja in hudih artrotičnih sprememb - stalne bolečinske dražljaje v skočnem sklepu. Pri odškodnini za prestane duševne bolečine zaradi dodatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni upoštevalo tožnikove mladosti ter možnosti, izhajajoči iz izvedeniškega mnenja, operativne zatrditve levega gležnja. Tožnik močno trpi zaradi dodatne skaženosti, čeprav je v svojem zaslišanju to zanikal. Iz ekspertize prim. dr. H.S. izhaja, da očitno nepravilna hoja oškodovanca presega estetsko manjvrednost in predstavlja izrazito kozmetsko manjvrednost; zato bi moralo sodišče to objektivno oceno strokovnjaka pri odmeri odškodnine za to obliko škode upoštevati. Tožnik prosi tudi za oprostitev plačila takse za revizijo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90, ZPP - ki se glede na določilo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, 1/91-I, 45/1/94 smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP niso podane. Druge se upoštevajo le, če so izrečno uveljavljene. Tožnik ne uveljavlja nobene.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revident očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo 200. člena ZOR in trdi, da je odmerjena odškodnina za novo nastalo škodo prenizka. Uvodoma je potrebno ugotoviti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na opis tožnikovega dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja levega gležnja, na njegovo zaslišanje in navedbe o skaženosti ter duševnih bolečinah v zvezi s tem.

Zato je izhodišče preizkusa pravilne uporabe 200. člena ZOR že ugotovljeno dejansko stanje: tožniku, roj. 1954, se je v posledici delovne nezgode, ki jo je utrpel dne 23.8.1982, zdravstveno stanje levega gležnja poslabšalo (okorelost gleženjskih vilic, prezgodnji nastanek artrotičnih sprememb). Dodatne trajne posledice, ki se kažejo v stalno iztegnjenem položaju levega gležnja 20 stopinj in omejenosti stranskih gibov, onemogočajo tožniku daljšo hojo in stojo. Njegova delovna aktivnost je sicer okrnjena, saj ne zmore opravljati težjih poljskih del oziroma dvigovanje težjih bremen, vendar se stopnja prizadetosti od odmere odškodnine za to obliko škode (odločba Sodišča združenega dela SRS Sp 649/86) ni bistveno spremenila (od 20 % - 30 %).

Zaradi dodatno nastalih artrotičnih sprememb in nepravilnega obremenjevanja stopala trpi tožnik pri vsakem koraku dodatne bolečine v zgornjem skočnem sklepu. Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je v 2. odstavku 200. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev negmotne škode v naravi pojmovno ni mogoča, je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje (satisfakcija) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano in postavljeno v okvire (medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa). Upoštevaje ta merila, revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina za tožnikove dodatne telesne bolečine (400.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (700.000,00 SIT) primerna in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za novo nastalo škodo.

Tudi kar zadeva očitek revidenta, da sodišči nista priznali tožniku dodatne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, reviziji ni mogoče pritrditi. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča druge stopnje, ki je odgovorilo na pritožbene navedbe. Potrebno pa je še dodati, da temelj za priznanje odškodnine za skaženost ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremembe v oškodovančevi zunanjosti, njihova opaznost in vidnost vzbujajo v okolju pomilovanje ali siceršnjo pozornost, pač pa se upoštevajo tudi objektivna merila, ki so v vplivanju vseh elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje, oziroma njegovo psihično počutje sploh.

Tako se pri preizkusu odmerjene odškodnine zaradi uveljavljenih oblik negmotne novo nastale škode izkaže, da odmerjene odškodnine ustrezajo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pojem "pravična denarna odškodnina" iz 200. člena ZOR je namreč pravni standard; zato pomeni ocena sodišča glede višine denarnega nadomestila za nepremoženjsko škodo uporabo materialnega prava. Pri pravnih standardih v dispoziciji pravne norme ni opredeljen določen pojem z natančno vsebino, določen je le okvir pojma, natančnejša določitev vsebine pa je prepuščena sodišču. Sodišču je dano pooblastilo, da ovrednoti pravni standard "pravične odškodnine" tako, da glede na konkreten primer določi ustrezno višino denarne odškodnine za določen življenjski dogodek. Pooblastilo za uporabo pravnega standarda pa ne zajema pooblastila sodišča k prostemu preudarku, katerega uporaba je izjemoma pridržana v smislu določila 223. člena ZPP le za tiste primere, ko višine nepremoženjske škode ni mogoče ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami (zdravljenje oškodovanca npr. v inozemstvu). Pravni standard in prosti preudarek sta torej dva različna pojma in njuna uporaba ima zaradi njune različne narave različne pravne posledice.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila takse, revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).