VSRS Sodba I Up 487/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1488/98-8 z dne 8.3.2000.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.7.1998. S to odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka pritožbi ugodila in odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 20.2.1998. Pod točko 2 izreka je odločila, da se upravičencema M.D. in S.D. vrne poslovni prostor v izmeri 92,27 m2 v pritličju hiše T. 4, v L., ki stoji na parc. št. 5, z.k. vložka št. 81 k.o. T., v obliki odškodnine v znesku 112.171,00 DEM vsakemu do 1/2, v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, izplačljivo v tolarski protivrednosti. Pod točko 3 izreka je odločeno, da je dolžan zavezanec Slovenski odškodninski sklad, d.d., L., izročiti obveznice iz 2. točke izreka te odločbe v 3 mesecih od pravnomočnosti odločbe upravičencu M.D. v višini 56.085,50 DEM in skrbnici za posebne primere premoženja upravičenca S.D. I.D. v višini 56.085,50 DEM. Pod 4. točko izreka odločbe pa je odločeno, da se postavi skrbnica za posebne primere I.D. iz L., ki bo upravljala s premoženjem pok. upravičenca S.D., dokler ga ne bodo prevzeli njegovi dediči. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema navedbe tožene stranke, ki jim pritrjuje. Navaja, da tožniki v konkretnem primeru niso predlagali izdaje začasne odredbe o prepovedi lastninskega preoblikovanja zavezanca do 7.6.1993, torej v roku, ki ga določa Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93, v nadaljevanju ZLPP). Zato se je zavezanec lahko preoblikoval v skladu z 2. odstavkom 15. člena tega zakona. V tem primeru pa pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Po presoji sodišča prve stopnje tožniki nimajo prav, ko navajajo, da tožena stranka preozko tolmači 88. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po katerem se zavezanec za vračilo podržavljene stvari ne bi smel lastninsko preoblikovati že zaradi tega, ker to preprečuje ta določba ZDen. Tisti vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, ki ni zavaroval svojega zahtevka po ZLPP, se ne more uspešno sklicevati na določbo 88. člena ZDen. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da ne morejo soglašati z dejstvom, da je bilo do 7.6.1993 lastninjenje zavezanca že sprovedeno. Hkrati je nesporno, da je glede na višino kupnine, ki jo je poravnal zavezanec za ta lokal, to je približno 505,00 DEM, predmetno podržavljeno premoženje prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih poslov in bi se lahko uporabila določba 89. člena ZDen. Tožniki so ves čas opozarjali, da je preuranjena izdaja izpodbijane odločbe, ker je odvisna tudi od njihove zahteve z dne 15.7.1996 za odpravo odločbe oziroma lastninskega soglasja, vložene pri agenciji. Navedena zahteva se pod opr. št. LP ... sedaj rešuje pri Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj Republike Slovenije, ter definitivno pomeni predhodno vprašanje v smislu 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Dejstvo, da upravni organ pravilno vloženega denacionalizacijskega zahtevka ni rešil v zakonitem roku, to je do 1.4.1993 oziroma pred uveljavitvijo ZLPP, po mnenju tožnikov ne more biti v njihovo škodo. Po drugi strani, če nepremičnine, ki je med sredstvi zavezanca, ni mogoče vrniti v last in posest, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija, ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Začasna odredba, ki je bila predlagana s strani tožnikov, ni bila vezana na rok. Prav zaradi dejstva, ker je oblika denacionalizacije odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja, so tožniki iz previdnosti ves čas uveljavljali vse zakonite načine vračanja podržavljenega premoženja. Določba 42. člena ZDen se nanaša na vse vrste premoženja, katerega vračanje ureja ZDen, in ne le na podjetja, kot to zmotno meni tožena stranka, oziroma očitno tudi sodišče prve stopnje. Glede na citirani člen je mogoča tudi poravnava. Do denacionalizacijskega zahtevka, ki se je nanašal na poslovni prostor podjetja L.D., ki ga zaseda sedaj zavezanec, se naslovno sodišče sploh ni opredelilo, tožena stranka pa ignorira odločbo, izdano s strani Vlade Republike Slovenije dne 27. julija 1948, kjer je izrecno navedeno, da gre za poslovni prostor zgoraj navedene firme. Konkretni prostori so bili skupaj s samim podjetjem odvzeti že leta 1948. Glede tega je dejansko stanje ostalo še nerazjasnjeno. Izdaja odločbe je bila preuranjena, saj gre še za celo vrsto predhodnih vprašanj, od katerih je odvisna končna rešitev, kar je spregledalo tudi sodišče prve stopnje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in Slovenski odškodninski sklad Republike Slovenije na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi ni sporno, da tožniki niso vložili pri pristojnem upravnem organu predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11.

člena ZLPP, to je do 7.6.1993. Če upravičenci v tem roku, ki je materialni prekluzivni rok, niso vložili predloga za izdajo začasne odredbe, se je lahko podjetje lastninsko preoblikovalo v skladu z zakonom, upravičenec pa je upravičen le do odškodnine v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije (2. odstavek 15. člena ZLPP). Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da iz splošnih določb 42. člena ZDen izhaja, da so izpolnjeni pogoji za plačilo odškodnine v obliki, kot jo uveljavljajo tožniki. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se tožniki, ki niso zavarovali premoženja po ZLPP, ne morejo uspešno sklicevati na določbo 88. člena ZDen. Zaradi opustitve zavarovanja po ZLPP za odločitev v zadevi tudi ni pomembno, kdaj se je zavezanec lastninsko preoblikoval in tudi ne, ali je prišlo do nacionalizacije predmetne nepremičnine v letu 1948 ali v letu 1959. Bistveno je, da je bil poslovni prostor med sredstvi zavezanca, ki se je lastninil po ZLPP. Tudi pritožbeni ugovor, da gre v tem primeru za prehod iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih poslov in za uporabo 89. člena ZDen, ni utemeljen. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, št. N 438/82, z dne 9.11.1984, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, in ki je v predloženih spisih, izhaja, da je bila prenesena le pravica uporabe na predmetnem poslovnem prostoru in sicer s pravnomočno odločbo upravnega organa po določbah takrat veljavnega zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Odškodnina za ta prenos in ne kupnina, kot napačno navajajo tožniki, je bila določena na podlagi določb takrat veljavnega zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Vse to pomeni, da ne gre za situacijo, ki jo ureja 89. člen ZDen. Tudi samo zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, ki je urejeno s posebnimi določbami ZLPP, ni predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP/86, kot to zmotno menijo tožniki. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.