VSRS Sodba II Ips 267/2007

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 23.058,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 do plačila.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.684,54 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2004 do plačila.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 567,51 EUR stroškov izvedenine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 367,21 EUR od 10. 2. 2004 do plačila, od 125,18 EUR od 17. 9. 2004 in od 75,11 EUR od 3. 12. 2004 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 182,83 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 766,41 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

:

1Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 7.122.931 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2004 do plačila in ji povrniti 770.019 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 80.000 SIT od 10. 2. 2004 do plačila, od 30.000 SIT od 17. 9. 2004 do plačila, od ostalih pravdnih stroškov pa od 3. 12. 2004 do plačila. Glede zamudne tožene stranke s plačilom zavarovalnine je ocenilo, da je nastopila vsaj 15. 12. 1999, to je na dan, od katerega tožeča stranka vtožuje zamudne obresti. Glede višine zavarovalnine je sledilo cenitvi cenilca avtomobilske stroke.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 1.391.132 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2004. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje o višini obveznosti tožene stranke, ne pa tudi glede nastopa njene zamude. Strinjalo se je sicer, da je tožeča stranka toženi stranki predložila vse potrebne dokumente, da bi slednja lahko pričela z ugotavljanjem in ocenjevanjem škode, vendar je presodilo, da je bila dejanska višina škode ugotovljena šele v pravdnem postopku, ko je bila izdelana cenitev cenilca avtomobilske stroke (15. 10. 2004), zato zamudne obresti tečejo od tedaj dalje.

Navedbe revidenta 3. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne. Navaja, da je tožeča stranka v celoti izpolnila svojo dolžnost obveščanja tožene stranke o nastopu zavarovalnega primera. Sodišče druge stopnje je zmotno presodilo, da gre v obravnavanem primeru za odškodninsko terjatev, saj je treba izhajati iz zavarovalne pogodbe o kasko zavarovanju tožnikovega vozila. Upoštevati bi bilo treba, da je tožena stranka zavarovalna družba, ki mora pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prav nobenega opravičila ni za to, da v pogodbenem roku ni izdelala cenitve škode. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo tudi določbo 186. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je citirano pravilo mogoče uporabiti le v zvezi z vprašanjem zapadlosti odškodninske, ne pa pogodbene obveznosti.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija je delno utemeljena.

7Materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje ni pravilno. Tožeča stranka, ki je s toženo sklenila pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska, v tej pravdi uveljavlja svoje zavarovalne pravice iz te pogodbe, torej terjatev iz pogodbenega razmerja s toženo stranko na podlagi zavarovanja, ki je urejeno v XXVII. poglavju ZOR. Drugače povedano, med strankama gre za razmerje iz poslovne, ne pa neposlovne (nepogodbene) obveznosti. Tožeča stranka tožene stranke ne toži kot odškodninsko odgovorno osebo, temveč kot pogodbenika, ki naj izpolni svojo obveznost, sprejeto z zavarovalno pogodbo, ker je nastal zavarovalni primer (prvi odstavek 898. člena ZOR). Glede vprašanja teka obresti zato ne pridejo v poštev zakonske določbe o povzročitvi škode oziroma ožje - o povrnitvi škode (7. odsek 2. oddelka II. poglavja ZOR), o zapadlosti odškodninske obveznosti (186. člen ZOR) in tudi ne načelno pravno mnenje o začetku teka zamudnih obresti od denarne terjatve za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe (načelno pravno mnenje, Pravna mnenja I/2002, stran 11).

8Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo in kdaj začnejo teči zamudne obresti (277. člen ZOR), je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: 1) kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer; 2) koliko znaša zakonski ali s pogodbo dogovorjeni rok za izplačilo zavarovalnine; 3) ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas; 4) kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevajoč njeno profesionalno skrbnost (drugi odstavek 18. člena ZOR), ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.(1)

9Tožnik je kazensko ovadbo pristojnemu policijskemu organu na Dunaju podal 29. 10. 1999. Potrdilo o tem dejstvu je toženi stranki posredoval 10. 11. 1999, že prej pa ji je izročil ključe ukradenega vozila. Kdaj mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost - plačati zavarovalno vsoto, v načelu določa prvi odstavek 919. člena ZOR, ker pa sta pravdni stranki to vprašanje, v skladu z načelom dispozitivnosti (20. člen ZOR) s pogodbo uredili drugače, je za presojo nastopa zamude odločilen peti odstavek 15. člena Splošnih pogojev z zavarovanje avtomobilskega kaska tožene stranke AK-92/XI, ki določa, da je zavarovalnica pri zavarovalnem primeru tatvine in drugih oblik protipravnega odvzema zavarovane stvari dolžna plačati zavarovalnino po preteku 30 dni od dneva, ko je zavarovanec zavarovani primer prijavil pristojnemu organu za notranje zadeve. Nobenega dvoma ni, da bi lahko tožena stranka, izhajajoč iz standarda dobrega strokovnjaka, znesek svoje obveznosti po metodi, določeni v prvem odstavku 13. člena Splošnih pogojev, izračunala v kratkem času, sicer pa ni niti zatrjevala, da bi bil za to potreben določen dodaten čas. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, s katerim se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, da je tožnik že 10. 11. 1999 opravil vse potrebno, da je toženi stranki omogočil izvedbo izpolnitve, zato je tožena stranka v zamudi s plačilom zavarovalne vsote najkasneje s 15. 12. 1999.

10Zmotna uporaba materialnega prava je narekovala delno ugoditev reviziji s spremembo izpodbijane sodbe (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožbenemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 29. 11. 2004 oblikovala tako, da je vrednosti zavarovalnega vozila na dan 15. 10. 2004 v višini 4.211.045 SIT prištela kapitalizirane zamudne obresti od 15. 12. 1999 do 24. 2. 2004 in dobljeno glavnico zmanjšala za 24. 2. 2004 plačano akontacijo v višini 2.819.913 SIT, od 25. 2. 2004 pa uveljavljala procesne obresti, pa vendarle ni mogoče v celoti ugoditi. Upnik ima od dolžnikove zamude dalje od uveljavljane terjatve pravico zahtevati zamudne obresti. Po ZOR in Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 45/95 in 109/2001, v nadaljevanju ZPOMZO) so imele zamudne obresti trojno funkcijo: poleg klasične (plačilo za uporabo tujega denarja) še revalorizacijsko (temeljna obrestna mera) in kaznovalno (visoka stopnja "realne" obrestne mere - 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije).(2) Ker je bila vrednost zavarovane stvari - ukradenega avtomobila v skladu s prvim odstavkom 13. člena Splošnih pogojev ugotovljena na dan cenitve in s tem zagotovljena ohranitev realne vrednosti zavarovalnine do tega dne, bi priznavanje celotnega zneska zamudnih obresti od postavitve zahtevka dalje pomenilo podvajanje valorizacije. Ureditev zamudnih obresti po ZPOMZO, ki loči prave zamudne in valorizacijske obresti, omogoča, da se tožeči stranki od postavitve obrestnega zahtevka (15. 12. 1999) do 27. 6. 2003 prisodijo zamudne obresti kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. 28. 6. 2003 je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Uradni list RS, št. 56/03, v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi obrestmi, zato tožeči stranki od 28. 6. 2003 pripadajo zamudne obresti v višini, ki jih predpisuje ZPOMZO-1.

11Izračun obveznosti tožene stranke, ki temelji na gornjih izhodiščih, pokaže, da tožena stranka tožeči stranki dolguje 23.058,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2004. Realne obresti od 15. 12. 1999 do 27. 6. 2003 znašajo 3.304.932,25 SIT, seštevek glavnice in realnih obresti za to obdobje pa 7.515.977,25 SIT. Če k temu znesku prištejemo še obresti po predpisani obrestni meri od 28. 6. 2003 do 24. 2. 2004, dobimo znesek 8.345.652,25 SIT, ki ga je treba zmanjšati za tega dne plačano akontacijo 2.819.913 SIT. Razlika znaša 5.525.739,75 SIT oziroma 23.058,50 EUR. Izračuni obresti, izdelani v skladu s programom Vrhovnega sodišča, so priloga sodbe in njen sestavni del.

12Ker je revizijsko sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo izredno pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S tem je v celoti izčrpana pritožba tožeče stranke zoper stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje, zato o njej ni bilo treba posebej odločati.

13Revizijsko sodišče je tožeči stranki v zvezi s postopkom na prvi stopnji priznalo nagrado 4.260 točk, kar znaša 1.955,34 EUR, povečano za 20 % DDV, skupaj 2.346,40 EUR. K temu je treba prišteti še ostale potrebne stroške (za PTT, sodno takso in stroške prevoda) v znesku 602,14 EUR, skupaj 2.948,54 EUR. Toženi stranki je priznalo nagrado v višini 4.400 odvetniških točk oziroma 2.019,60 EUR, povečano za 20 % DDV, skupaj 2.423,52 EUR. K temu je treba prišteti še 123,60 EUR za sodno takso, kar znaša 2.547,12 EUR.

14Če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v postopku uspela s 77 %, tožena pa s 23 %, kar pomeni, da znašajo priznani stroški tožeče stranke, upoštevajoč uspeh v postopku, 2.270,37 EUR, tožene pa 585,83 EUR. Po pobotanju tožena stranka tožeči stranki dolguje 1.684,54 EUR pravdnih stroškov.

15Revizijsko sodišče v odločitev o povračilu izvedenine in začetku teka obresti od pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje ni smelo poseči, ker bi bilo to v škodo stranke, ki je vložila revizijo (359. v zvezi s 383. členom ZPP).

16Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 794,91 EUR, 23 % tega zneska, kolikor znaša njen uspeh v pritožbenem postopku, pa 182,83 EUR. Morebitna utemeljenost trditev tožeče stranke v pritožbi zoper stroškovni del sodbe ne more vplivati na odločitev o pritožbenih stroških, saj so pravdni stroški sami po sebi postranska terjatev, zato sprememba odločitve v tem delu ne more imeti za posledico relevantne spremembe v razmerju uspeha pravdnih strank.

17Revizijski stroški tožeče stranke znašajo 1.064,46 EUR, 72 % tega zneska, kolikor znaša uspeh tožeče stranke v revizijskem postopku, pa 766,41 EUR. Obsegajo nagrado za sestavo revizije, poročilo stranki, materialne stroške in sodno takso.

---.---Op. št. (1): Tako sodba in sklep II Ips 712/2003 z dne 3. 3. 2005. Op. št. (2): Balažic, Obresti v gospodarskih sporih, Pravosodni bilten, št. 2002/2, stran 22.