898. člen ZOR

Realizacija rizika pri obveznem avtomobilskem zavarovanju pomeni, da je lastnik vozila (oziroma oseba, ki po njegovi volji uporablja vozilo) odgovoren za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, ki je bila z uporabo vozila povzročena tretjim osebam. Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožniku, tožena stranka pa s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Zato mora tožnik dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer.

Po prvem odstavku 898. člena mora biti dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer) bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Glede na to, da tožnica ni dokazala, da bi šlo za nenaden dogodek, zavarovalni primer ni nastopil in zato zavarovalnica zavarovanki ni dolžna izplačati odškodnine. Tožnica bi morala najprej dokazati, da je prišlo do nenadnega izliva vode iz cevi, potem pa bi bila tožena stranka prosta odgovornosti, če bi dokazala, da se je voda izlila brez njene krivde. Ni pa tožena stranka dolžna dokazovati razloga, zakaj je tožnici nastala škoda, torej dopustnega ravnanja kot vzroka za nastanek škode.

Šlo je za namerno povzročitev nezgode s strani zavarovalca, kar nezgodi jemlje naravo zavarovalnega primera.

1. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o zastaranju obresti. Ugotovilo je, da so obresti za čas od 22.5.2000 do 13.8.2000 (izvršilni predlog je bil vložen 14.8.2000) zastarale, česar pri izračunu višine obveznosti tožene stranke ni upoštevalo. Po določbi 376. člena OZ obresti nehajo teči, kadar višina zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico in ni pomembno, ali je del teh obresti že zastaral. Zastaranje namreč ne pomeni, da terjatve ni več, ampak le, da je terjatev neiztožljiva. 2. Materialno procesno vodstvo sodišča se je izčrpalo z opozorilom, da za pobotni ugovor toženec ni podal niti ustreznih dejanskih navedb niti dokaznih predlogov. Toženec je ves čas imel pomoč odvetnika, zato za dosego standarda ustrezne skrbnosti sodišča zadošča skopo opozorilo na pomanjkljivosti, brez podrobnejše utemeljitve. Nadaljnji oziroma vsebinsko bolj poglobljeni napotki bi že posegali v položaj nasprotne stranke v postopku.

Presoja toženkine (ne)upravičenosti odkloniti izplačilo zavarovalne vsote, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje opravili le znotraj okvira določb 908. in 909. člena ZOR, je pomanjkljiva, saj izhaja iz podmene o neoporečnosti zavarovalnega primera - torej smrti pravne prednice tožnikov kot za obe pogodbeni stranki ob sklenitvi življenjskega zavarovanja negotovega dogodka v pomenu določbe prvega dostavka 898. člena ZOR. Ko je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe zavarovalni primer že nastal, oziroma če je ob sklenitvi že bil v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, je namreč po določbi drugega odstavka 898. člena istega zakona zavarovalna pogodba nična.

Dolžnost zavarovalnice izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto nastopi, če nastane zavarovalni primer (prvi odstavek 919. člena ZOR). Vendar pa nastanek vsake škode ne pomeni tudi nastanka zavarovalnega primera.

Ker je bila vrednost zavarovane stvari - ukradenega avtomobila ugotovljena na dan cenitve in s tem zagotovljena ohranitev realne vrednosti zavarovalnine do tega dne, bi priznavanje celotnega zneska zamudnih obresti od postavitve zahtevka dalje pomenilo podvajanje valorizacije. Ureditev zamudnih obresti po ZPOMZO, ki loči prave zamudne in valorizacijske obresti, omogoča, da se tožeči stranki od postavitve obrestnega zahtevka do 27. 6. 2003 prisodijo zamudne obresti kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. 28. 6. 2003 je začel veljati ZPOMZO, ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi obrestmi, zato tožeči stranki od 28. 6. 2003 pripadajo zamudne obresti v višini, ki jih predpisuje ZPOMZO-1.

Revident ima prav, ko uveljavlja, da mnenja L. B. sodišče ne bi smelo izvesti kot dokaz. Čeprav je to mnenje odraz avtorjevega strokovnega znanja in na njem temelječega prepričanja o okoliščinah nastanka škode v konkretnem primeru, ni mogoče mimo dejstva, da ga je angažirala (tožena) stranka sama in izven postopka, v katerem je bilo odločeno o tožnikovem zahtevku. Po določbah prvega odstavka 244. člena ZPP namreč izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče, ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP). S tem je zagotovljeno, da imata obe stranki možnost sodelovanja in obravnavanja dokaza. Izven postopka izdelano mnenje tako ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, ki urejajo dokazovanje. In ker ne more biti dokaz, tudi ne more biti listinski dokaz (nižji sodišči nista šteli, da bi šlo za listino v smislu 244. člena ZPP, kot je mogoče razumeti revizijske trditve). Če bi bila takšna "transformacija" dovoljena, ne bi bil dosežen en od temeljnih ciljev zakonitosti sojenja: poštenost sojenja, ki ga zagotavljata ustavna pravica do izjave in, kot njen procesni odraz, kontradiktornost postopka. Izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje la

Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje spregledali dokazno pravilo iz 1. odstavka 224. člena ZPP in sta napačno šteli, da dokazno breme nosi toženka, to ni vplivalo na samo zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišči o pravno relevantnem dejstvu oziroma o obstoju nezgode namreč nista sklepali na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), temveč je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je to ugotovitev sprejelo, da je v navedenem primeru smrt posledica nezgode, ne pa samomora.

Klavzula torej razširja kritje zavarovanja na zgoraj navedene primere in ga torej ne omejuje zgolj na primere, navedene v 6. členu Pogojev, ki glede na Klavzulo za obravnavani primer niti niso odločilni. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da zavarovatelj ne more izgubiti pravice iz zavarovanja v primeru, ko je storil vse, kar je bil dolžan po Pogojih, a zavarovalni primer iz 6. člena Pogojev ni nastopil v roku enega leta od zapadlosti kredita neodvisno od njega (ker sodišče še ni začelo stečajnega postopka; ni ustavilo izvršbe), ker bi bilo navedeno v nasprotju z namenom zavarovalne pogodbe. Sodišče namreč skladno z določbo 2. odstavka 143. člena ZOR lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej.

Pogodba o zavarovanju kreditov je pogodba o zavarovanju terjatve, za katero se po določbi 2. odstavka 899. člena ZOR določbe XXVII. poglavja ZOR o zavarovanju ne uporabljajo. Tako se ne uporablja določba 918. člena ZOR o ničnosti pogodbenih določil o izgubi pravic. Finačnih organizacij (zavarovalnic in bank), ki po medsebojnih pogajanjih in v okviru pogodbene svobode avtonomno urejajo medsebojna razmerja, z 918. členom ZOR ni treba ščititi. Določba 2. odstavka 295. člena ZOR, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasne zastava kot akcesorna obveznost, velja tudi za hipoteko. Za prenehanje zastavne pravice so upoštevni vsi načini prenehanja terjatev, razen zastaranja. Če je bila ustanovljena hipoteka za zavarovanje bodočo pogojne terjatve in je zanesljivo, da ta terjatev zaradi neizpolnitve pogoja ni in ne bo nastala, gre za identično situacijo, kot da bi terjatev prenehala. Zaradi "nenastanka" terjatve je zastavni dolžnik pridobil pravico zahtevati prenehanje oziroma izbris hipoteke.

Tudi pogodba o kasku zavarovanju, sklenjena za nedoločen čas, lahko preneha sporazumno. V takšnem primeru je neutemeljeno sklicevanje na določbe splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki urejajo enostransko odpoved pogodbe in tudi sklicevanje na zakonske določbe, ki urejajo posledice neplačila zavarovalne premije.

V obravnavanem primeru je pomembno, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ali je zavarovalni primer že nastal do 12:30 7.1.2000, ko je bila sklenjena sporna zavarovalna pogodba.

Poklicna bolezen ni nesreča v smislu 1. odstavka 898. člena ZOR in 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (O-80/I) in zato zavarovalnica za to škodo ne jamči. Ugotovljena poklicna bolezen ni posledica nekega škodljivega dogodka, marveč dalj časa trajajočega škodljivega vpliva delovnega procesa, ki ima sicer lahko za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca, zavarovalnica pa za škodo ne jamči, ker ta nevarnost ni zavarovana.

Zakon načelno dopušča tudi sklepanje zavarovalnih pogodb "za nazaj", zato je takšna antidatirana pogodba veljavna, razen v primeru iz 3. odst. 898. čl. ZOR. Ni odločilen datum sklenitve pogodbe, temveč čas trajanja zavarovanja, kot je določen v pogodbi. Respiro rok ni določen v nobenem veljavnem zakonu, vendar je ta institut urejen v splošnih pogojih zavarovalnic, torej gre za avtonomno pravo teh pravnih subjektov. Glede na jasno določilo citiranih splošnih pogojev tožene stranke, da se zavarovanje (pri pogodbah, sklenjenih za eno ali več let) avtomatično podaljša za 30 dni, če zavarovalnici vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja ni vročena zavarovančeva izjava, da na podaljšanje ne pristane, gre v teh primerih za pogodbo, sklenjeno za dobo enega leta in 30 dni, pri čemer je zavarovanje za zadnjih 30 dni sklenjeno pod razveznim pogojem, da zavarovanec ne sporoči svoje odklonitve. Nikakršen drug pogoj ni potreben za veljavnost zavarovanja v respiro roku.

Ko je tožeča stranka plačala zavarovalno premijo, je škoda že nastala. Tožeča stranka je zanjo vedela, ob predložitvi dokaza o plačilu pa je toženi stranki to zamolčala. Prikrila je torej okolnost, zaradi katere bi bila zavarovalna pogodba nična (drugi odstavek 898. člena ZOR). Zato zavarovalnega kritja tožene zavarovalnice ni.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Nedopustna je retroaktivna veljavnost dodatka k zavarovalni polici (avtomobilsko zavarovanje AO-plus, sklenjeno za elektroviličar, s katerim se je delavec poškodoval), sklenjenega po nastopu zavarovalnega primera, s katerim je bilo določeno, da že sklenjeno AO-plus zavarovanje za določene vrste vozil preneha veljati za leto dni nazaj. Zato sklenitev takega aneksa ne vpliva na obveznost zavarovalnice do delavca, ki uveljavlja odškodnino zaradi nesreče pri delu (od delodajalca in zavarovalnice).

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Zavarovalna pogodba je po večinskem mnenju teorije tvegana (aleatorna) pogodba. Zanjo je bistveno, da je negotova uresničitev zavarovalnega primera. Če ni negotovosti ob sklepanju zavarovalne pogodbe, je ta celo nična (2. in 3. odstavek 898. člena ZOR). Zato je pri konkretnih zavarovalnih pogodbah sklicevanje na načelo pravičnosti neutemeljeno.