VSRS Sodba I Ips 426/2006

Zahteva zagovornika obsojenega R.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni R.T. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu R.T. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ izrečena kazen dveh let in deset mesecev zapora, preklicani sta bili pogojni obsodbi Okrožnega in Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerima sta mu bili določeni kazni enega leta in dveh mesecev zapora oziroma štiri mesece zapora ter nato izrečena enotna kazen štiri leta in dva meseca zapora, v katero se všteje pripor, izrečen mu je bil tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja narkomanov po 2. in 1. odstavku 66. člena KZ ter odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Navaja, da nobeno od dejanj v sestavu nadaljevanega kaznivega dejanja ni bilo storjeno na posebno predrzen način v smislu 3. točke 1. odstavka 212. člena KZ, saj izvršitev tatvin ni bila posebno tvegana in od obsojenca ni terjala veliko truda oziroma odstranjevanja ovir. Dvig gotovine iz bankomata z ukradeno bančno kartico ni tatvina izvršena na vdoren način, pridobil pa je tudi manj, kot je bila polovica povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji. Sodbi sta sami s seboj v nasprotju, ker trdita, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, ob tem pa ugotavljata, da je bil bistveno zmanjšano prišteven. Glede dejanj, ki jih obsojenec ni priznal, je sodišče ugotovilo krivdo na podlagi nezakonitih prepoznav, uradnih zaznamkov, ki niso dokaz, neverodostojnih prič in neobrazloženega za obsojenca značilnega načina izvrševanja tatvin. Predlaga, da se obsojenca mileje kaznuje in da se varnostni ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru pritrjuje zahtevi, da tatvine niso bile storjene na posebno predrzen način, saj zgolj večje tveganje storilca, da bo pri dejanju zaloten ni kriterij posebne predrznosti. Ne strinja pa se s stališčem zahteve, da nepooblaščeni dvig gotovine iz bankomata z uporabo ukradene bančne kartice in pin kode ni vdoren način, saj je to nenavaden način in pomeni premagovanje večjih ovir. Uradni zaznamki o prepoznavah obsojenca na podlagi fotografij so dovoljen dokaz, oškodovanci pa so obsojenca prepoznali ne le na policiji ampak tudi na glavni obravnavi.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil zagovornik, ki ponavlja stališče, da nepooblaščeni dvig gotovine na bankomatu z ukradeno bančno kartico in nepooblaščeno seznanitvijo pin kode ne more biti vdoren način storitve tatvine, ker gre za običajen način dviga denarja, s tatvino je storilec le pridobil možnosti za dvig denarja. Pri dvigu gotovine ni nobenih težav in ovir, saj se v bankomat zgolj vstavi kartica in odtipka pin koda. Prepoznave niso bile opravljene v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP), prepoznava na glavni obravnavi pa nima nobene dokazne vrednosti, saj so priče obsojenca videle vklenjenega pred glavno obravnavo, na njej pa med paznikoma.

Zahteva zagovornika obsojenega R.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

S trditvama, da obsojenčeve tatvine niso bile storjene na vdoren ali posebno predrzen način zahteva uveljavlja kršitev določb 1. in 3. točke 1. odstavka 212. člena KZ na način, ki ga predvideva 4. točka 372. člena ZKP, ker naj bi po stališču zahteve obsojenčeva dejanja morala biti pravilno pravno opredeljena kot kazniva dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ.

Stališče zahteve pa ni pravilno. KZ ne opredeljuje podrobneje, kaj je vdor v tuj zaprt prostor ali posebno predrzen način, temveč je vsebina teh izrazov opredeljevala pravna doktrina s splošnejšimi okviri ter sodna praksa od primera do primera. Za vdor naj bi bilo značilno poseganje v tuj zaprt prostor brez posebne fizične sile ali poškodovanja stvari proti volji lastnika (oziroma drugega upravičenca) na nenavaden način, pri katerem je storilec neupravičeno premagal ovire, postavljene za preprečitev dostopa ali s premostitvijo določenih ovir, kar kaže na povečano voljo za izvršitev tatvine. Sodna praksa je kot vdor štela protipraven vstop v zaprt prostor z ukradenim, najdenim ali sicer neupravičeno pridobljenim vitrihom ali ključem, vstop v zaprt šotor, plezanje na balkon, odprtje zaklenjenega avtomobila skozi priprto ventilacijsko okno. Pri kaznivih dejanjih vdora v računalniški sistem po 242. členom KZ izraz vdor označuje nepooblaščen vstop v računalniški sistem, ki je zaščiten z geslom ali na podoben način. Iz povedanega izhaja, da neposredni način posega v zaprt prostor ni edino merilo za oceno, ali gre za vdor, ampak tudi, na kakšen način je storilec prišel do sredstva, ki mu je omogočil poseg v zaprt prostor, na primer do ključa, kartice in pin kode za bankomat, ki imata enako funkcijo kot ključ. Če način pridobitve takega sredstva kaže na večjo voljo in s tem na povečano nevarnost storilca kot pri storitvi navadne tatvine, bo tatvina, pri kateri se uporablja tako sredstvo za dostop v zaprt prostor, prerasla v kvalificirano obliko, torej v veliko tatvino po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v svoji odločbi z dne 31.5.2005, opr. št. I Ips 98/2004. Iz teh razlogov Vrhovno sodišče pritrjuje stališču izpodbijanih sodb, da protipravni vdori v bankomate z bančnimi karticami, ki jih je obsojenec pred tem oškodovancem ukradel in s pin kodami, do katerih je prišel nepooblaščeno in proti volji oškodovancev pod točko 1., 2., 3., 8., 9. in 14. izreka sodbe sodišča prve stopnje, pomenijo vdor v tuj zaprt prostor v smislu 1. točke 1. odstavka 212. člena KZ.

Zahteva zagovornika tudi nima prav, da tatvine, opisane pod točko 8., 11., 13., 15., 16., 18., 21., 24. niso bile storjene na posebno predrzen način. Za posebno predrznost se šteje tista, ki pri premagovanju ovir, vztrajnosti oziroma brezobzirnosti izrazito odstopa od drznosti pri izvrševanju običajne tatvine. Praviloma se tatvine ne izvršuje podnevi v navzočnosti oškodovancev ali drugih očividcev, zlasti če je tveganje, da bo storilec pri tem prijet, ne le prepoznan, veliko. Sodna praksa pri opredelitvi posebne predrznosti ni povsem enotna: tako je o kriteriju tveganja storilca, da bo pri dejanju zasačen, Vrhovno sodišče LRS leta 1956 zavzelo stališče, da ne zadošča za kvalifikacijo posebne predrznosti. Sodna praksa je v drugih primerih povsem očitno štela kot merilo, odločilno za presojo, da gre za posebno predrznost prav povečano tveganje storilca, da bo pri kaznivem dejanju zasačen ali vsaj prepoznan, na primer pri tatvini denarnice potniku, ki vstopa v avtobus; tatvine denarnice tako, da z britvico prereže hlačni žep; pri tatvini torbice, ki jo oškodovanki iztrga iz rok; ali vzame stvari iz sobe odprtega stanovanja ali hiše, medtem ko so stanovalci v drugih prostorih; če zaradi tatvine preišče oblačila oškodovanca, ki ga ponoči ustavi na ulici, ko storilec spečega oškodovanca na javnem kraju sezuje in sleče; če vzame stvari iz sobe, medtem ko oškodovanec v njej spi; če brezobzirno zlorabi oškodovančevo zaupanje; če oškodovancu vzame iz žepa denar, ko ta pijan spi v gostilni, v kateri je več ljudi.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču izpodbijanih sodb, da je obsojenec v navedenih primerih storil oziroma poskusil storiti tatvine na posebno predrzen način. Deloval je ob izjemno visoki stopnji tveganja, da bo med izvrševanjem kaznivega dejanja ali neposredno po njem prijet ali vsaj prepoznan kot storilec. Dejanje je storil podnevi, v obljudenih stanovanjih ali pisarnah v bližnji navzočnosti oškodovancev in drugih oseb, v nekaterih primerih se je z njimi celo pogovarjal, pri dejanju pod točko 11. izreka sodbe je bil zaloten, pa je kljub temu s tatvinami na enak način nadaljeval ter je bil kasneje zaloten še pri dejanjih pod točko 15., 16., 17., 20., 21. in 24.. S kaznivo dejavnostjo je nadaljeval še po tem, ko je bil dne 22.11.2004 pridržan na policiji zaradi suma, da je storil več kaznivih dejanj tatvine in velike tatvine. Vse te okoliščine upravičujejo sklep o storitvi tatvine na posebno predrzen način, ki izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tega kaznivega dejanja. Razlago za takšno izjemno predrznost je dala sodna izvedenka dr. A.V., ki ugotavlja, da je bilo pri obsojencu zaradi odvisnosti od heroina hlepenje po drogi tako močno, da je kazniva dejanja izvrševal impulzivno z namenom, da pridobi sredstva za drogo.

V pritožbi je vložnica zahteve uveljavljala kršitev KZ tudi s tem, da posamezni dvigi gotovine na bankomatih niso presegli polovico povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo in zato teh dejanj ni mogoče pravno opredeliti po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Sodišče druge stopnje je v 3. odstavku na 4. strani sodbe to pritožbeno navedbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da obsojencu pri teh gotovinskih dvigih ni šlo za pridobitev majhne premoženjske koristi, ampak je nameraval postopno dvigniti toliko, kolikor je bilo denarja na računu oškodovancev oziroma kolikor bi ga lahko dvignil, preden bi bile bančne kartice preklicane, ker zaradi omejitve gotovinskega dviga na bankomatu ni mogel dvigniti vsega denarja na računu. Posebni namen pridobitve majhne premoženjske koristi po 2. odstavku 211. člena KZ torej ni bil ugotovljen, zato so dejanja pravilno opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Vrhovno sodišče pritrjuje takemu stališču sodišča druge stopnje.

Vložnica je v pritožbi uveljavljala kot kršitev postopka domnevno nasprotje v izreku in obrazložitvi sodbe, ki naj bi bila v tem, da se obsojencu očita direktni naklep, ki ga bistveno zmanjšana prištevnost izključuje. Sodišče druge stopnje je to stališče vložnice kot zmotno zavrnilo v 2. odstavku na 5. strani svoje sodbe. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča in vložnico zahteve napotuje na ustrezno obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje.

Zahteva kot bistveno kršitev postopka uveljavlja, da prepoznave obsojenca kot storilca dejanj, ki jih ni priznal, ni bila opravljena po določbah 242. člena ZKP, ampak na policiji po fotografijah, zato se "postavlja utemeljen dvom v verodostojnost in prepričljivost takšne prepoznave". Vložnica s temi navedbami izpodbija vsakršno dokazno vrednost prepoznav v predkazenskem postopku, ne pa zakonitost prepoznav. Obsojenec ni priznal dejanj pod točko 6.,13.,14. in 16. izreka sodbe. Kot storilca dejanja pod točko 6. je obsojenca po fotografijah prepoznala V.B., glede dejanja pod točko 13. S.V., pod točko 14. I.M. in glede dejanja pod točko 16 V.R.. Prepoznave po fotografijah na podlagi 35. a člena Zakona o policiji niso dokaz v procesno formalnem smislu po 242. členu ZKP, ampak obvestila, ki jih dobi policija po 2. odstavku 148. členu ZKP zaradi ugotavljanja identitete neznanega storilca kaznivega dejanja. Na te prepoznave sodišče ne more neposredno opreti dejanskih ugotovitev, toda z zaslišanjem priče, ki je opravila prepoznavo po fotografijah, se sodišče seznani s potekom in rezultatom prepoznave in s tem postane zapisnik oziroma uradni zaznamek o prepoznavi sestavni del izpovedbe, na katero se sodba lahko opira. Iz sodbe sodišča prve stopnje je vidno, da so bile na glavni obravnavi zaslišane priče V.B., S.V., I.M. in V.R., ki so vsi med drugim izpovedali, da so na policiji opravili prepoznavo obsojenca po fotografijah. Zaradi tega so njihove prepoznave v predkazenskem postopku verodostojen in dovoljen dokaz na katerega se sodba lahko opira. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v svoji sodbi z dne 20.1.2005, opr. št. I Ips 34/2004.

Z navedbami, da priče, zaslišane o dejanjih, ki jih obsojenec ni priznal, niso verodostojne in o dokazni vrednosti obsojenčevega ustaljenega načina izvrševanja kaznivih dejanj (modus operandi) vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča o teh okoliščinah, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Ker zahteva zagovornika obsojenega R.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah 4. odstavka 95. člena sme sodišče oprostiti obdolženca plačila stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi tega ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsojenec nima sredstev za preživljanje, nima premoženja ali prihodkov, ki bi mu omogočali plačilo stroškov postopka, zato ga je oprostilo plačila stroškov postopka na prvi stopnji. Vrhovno sodišče nima na razpolago drugačnih podatkov o premoženjskih razmerah obsojenca, zato ga je oprostilo plačila povprečnine v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.