VSRS Sodba in sklep I Ips 275/2004

1.Zahteva zagovornika obsojenega Z.E. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni Z.E. je dolžan plačati povprečnino 250.000,00 SIT.

2. Zahtevi obsojenega M.Z. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavržeta.

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru sta bila obsojena M.Z. in Z.E. spoznana za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ, za katero sta jima bili izrečeni kazni: Z. štiri leta zapora, E. pa eno leto zapora. Obsojenemu M.Z. je bila izrečena tudi stranska kazen izgon tujca iz države za čas petih let. Obsojenca sta bila dolžna povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino, obsojeni Z. 150.000,00 SIT, obsojeni E. pa 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo vse pritožbe zoper navedeno prvostopenjsko sodbo, med drugimi tudi pritožbe zagovornikov obsojenih M.Z. in Z.E. ter njegove žene in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojencema je naložilo plačilo povprečnine, obsojenemu Z. 150.000,00 SIT, obsojenemu E. pa 100.000,00 SIT.

Zoper navedeni sodbi so vložili zahteve za varstvo zakonitosti:

- obsojeni M.Z. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP ter "kršitve odločbe Ustavnega sodišča 92/96 in Konvencije evropskih pravic - točka 6 in 3. člen" s predlogom, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje;

- zagovornik obsojenega M.Z., odvetnik K.V.S. iz enakih razlogov in z enakim predlogom kot obsojenec ter

- zagovornik obsojenega Z.E., odvetnik G.G., zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, "torej iz razloga po 2. in 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP" s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti ugotavlja, da so neutemeljene in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi, ki sta ju vložila zagovornika obsojenega Z.E. in M.Z. zavrne kot neutemeljeni, zahtevo obsojenega M.Z. pa zavrže kot prepozno. Navaja, da je obsojeni M.Z. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil po izteku trimesečnega zakonskega roka, torej prepozno. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega M.Z. navaja, da funkcija zagovornika po uradni dolžnosti preneha s pravnomočnostjo sodbe in da zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži le ob predložitvi pooblastila obsojenca. Ugotavlja, da so neutemeljeni tudi pomisleki zagovornika obsojenega Z.E. v pravilnost ugotovitve izpodbijane sodbe, da zagovornik ni pravočasno uveljavljal kršitev v zvezi z izločitvijo razpravljajoče sodnice prvostopenjskega sodišča, saj je zagovornik po poteku pritožbenega roka posredoval dopolnitev pritožbe, v kateri je uveljavljal pritožbeni razlog, ki ga pritožba sicer ni vsebovala.

K 1. točki

Zagovornik v zahtevi navaja, da je predsednica senata šele po razglasitvi sodbe, torej po tem, ko je o stvari že odločila, izdala sklep o izločitvi listin (83. člen ZKP - obvestila, ki so jih obdolženci dali policiji in so bila povzeta v ovadbi), s katerimi pa razpravljajoči sodnik ne sme biti seznanjen. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, U-I 92/96 iz katere povzema predvsem dva poudarka, in sicer o psihološki okuženosti sodnika, ki je seznanjen z nedovoljenimi dokazi in da v takšnem primeru ni mogoče govoriti o nepristranskem sojenju. Po navedbah vložnika zahteve naj bi bilo s tem kršenih "več določb ZKP in Ustave Republike Slovenije", pri čemer zagovornik posebej izpostavlja tudi kršitev 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče naj ne bi bilo sestavljeno v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku.

Ne glede na tako posplošeno in deloma tudi napačno sklicevanje na kršitve zakona, je iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti jasno, da zagovornik uveljavlja kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP, saj zatrjuje okoliščine, ki naj bi vplivale na sodnikovo nepristranskost.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z dne 19.2.2004, opr. št. I Ips 333/2003, ki se nanaša na vsebinsko enako procesno situacijo kot v obravnavanem primeru, sprejelo stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila. Po določbi 2. odstavka 41. člena ZKP, ki je veljal v času izpodbijanih procesnih dejanj, je morala stranka izločitev iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP zahtevati, brž ko je izvedela za razlog izločitve, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave; z novelo ZKP-E, ki je začela veljati 13.7.2003 (Ur. l. RS, št. 56/2003), in ki sledi omenjeni ustavni odločbi, pa je smela stranka tudi izločitev iz te točke uveljavljati do konca glavne obravnave. V omenjeni odločbi je Vrhovno sodišče med drugim poudarilo, da stranka tega odklonilnega razloga ne more prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede na to, kdaj je izvedela za okoliščino, ki bi utegnila vzbuditi dvom v sodnikovo nepristranskost, še toliko manj pa sme to storiti v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem prevnem sredstvu.

V konkretnem primeru je obramba imela možnost zahtevati izločitev predsednice senata vse od uvedbe kazenskega postopka dalje, saj so se kasneje izločena obvestila nahajala ves čas v kazenskem spisu kot del kazenske ovadbe, vendar pa je obramba to storila prvič šele v dopolnitvi svoje pritožbe na seji pritožbenega senata in po poteku pritožbenega roka, zaradi česar sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb utemeljeno ni upoštevalo.

Ker po navedenem zagovornik izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP ni uveljavljal v zakonskem roku, čeprav bi to lahko storil, je Vrhovno sodišče skladno z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine, ki jo mora plačati obsojeni Z.E., je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih pred nižjima sodiščema.

K 2. točki

Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila obsojeni M.Z. in njegov zagovornik je moralo Vrhovno sodišče zavreči, prvo kot prepozno, drugo pa kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).

Iz določbe 3. odstavka 421. člena ZKP med drugim izhaja, da sme obdolženec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je prejel pravnomočno sodno odločbo. Obsojeni Z. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil 30.1.2004, sodbo sodišča druge stopnje je prejel 15.10.2003; od takrat dalje je začel teči trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki je potekel 16.1.2004. Tako je glede na datum vložitve zahteve treba ugotoviti, da je bila vložena prepozno, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Vrhovno sodišče je moralo zavreči tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega M.Z. Iz spisa izhaja, da je zagovornik to funkcijo opravljal kot zagovornik po uradni dolžnosti; v tem svojstvu je dne 4.11.2003 tudi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kar izhaja iz vložene zahteve. Ker funkcija zagovornika po uradni dolžnosti preneha s pravnomočnostjo sodbe, razen v primerih, navedenih v 4. odstavku 70. člena ZKP (v konkretni zadevi za takšen primer ne gre), je sodišče zagovornika z dopisom z dne 15.12.2003 pozvalo, naj v roku petnajst dni predloži pooblastilo, sklicujoč se pri tem na določbe 70. člena ZKP, kar je tudi v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up 1521/01 z dne 19.2.2004, po kateri sme sodišče takšno vlogo zavreči šele po pozivu zagovorniku, da predloži pooblastilo. Ker zagovornik pooblastila v roku ni predložil, mu je funkcija zagovornika prenehala, ne glede na to, da sodišče ni izdalo sklepa o njegovi razrešitvi po pravnomočnosti sodbe, ki je zgolj deklarativne narave (72. člen ZKP). Ker sme po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti poleg ostalih navedenih procesnih subjektov le zagovornik, je treba ugotoviti, da je v tem primeru zahtevo za varstvo zakonitosti vložila oseba, ki te pravice nima. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil odvetnik, ki ni zagovornik, zavrglo (2. odstavek 422. člena v zvezi z 2. odstavkom 423. člena ZKP).