VSM Sklep I Ip 880/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

"Ugovoru dolžnikov z dne 14. 4. 2017 se ugodi, sklep o izvršbi I 151/2017 z dne 20. 3. 2017 se razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

Upnica je dolžna v roku 8 dni od vročitve sklepa povrniti dolžnikom izvršilne stroške v znesku 455,81 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. Upnica je dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti dolžnikom pritožbene stroške v znesku 810,81 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod I delno ustavilo izvršbo dovoljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti I 151/2017 z dne 20. 3. 2017, in sicer za glavnico v znesku 473,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 dalje do plačila, ter za obresti obračunane do 31. 1. 2017 v znesku 448,05 EUR, pod II je kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnikov z dne 14. 4. 2017 zoper sklep o izvršbi z dne 20. 3. 2017, pod III pa odločilo, da so dolžniki dolžni upnici v roku 8 dni od vročitve tega sklepa nerazdelno povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 549,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka dalje, do plačila.

2Zoper takšno odločitev se pritožujejo dolžniki iz vseh pritožbenih razlogov. Vztrajajo pri svojih ugovornih navedbah. Ponovno menijo, da kot dediči in sedaj kot dolžniki ne odgovarjajo za ves v izterjavo dan dolg, saj nanje ni prešla takšna odgovornost, prav tako pa za zapustničine dolgove ne odgovarjajo v višini, kot to zahteva upnica. Po njihovem ne drži, da bi sodišče v zapuščinskem postopku vrednost zapuščine ocenjevalo po prostem preudarku, temveč na podlagi podatkov GURS, zato ni utemeljena navedba sodišča, da ugotovitev vrednosti v zapuščinskem postopku ni zadostna. Sodišče je vrednost zapuščine ugotovilo v sodni odločbi, ki je pravnomočna, zato je vsakršen nasprotni zaključek sodišča prve stopnje neutemeljen in napačen. Nadalje opozarjajo, da so ugovarjali terjatvi, ki z zapustnice ni mogla preiti na njih kot dediče, o čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Določene obveznosti so namreč takšne, da predstavljajo zapustničin davčni ali drugačen prekršek, ki na dediče ne more preiti. Med te obveznosti spadajo tudi k dolgu pripisani stroški (neizkazani stroški za pot pooblaščene osebe). Po njihovem je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor v smeri, da se davčna izvršba na njihovo nepremičnino premoženje ne bi smela opraviti, saj se ta lahko opravi le, če dolgovanega ni mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih ali iz njegovega premičnega premoženja. Obrazložitev sodišča ne more vzdržati pravne presoje, saj so dolžniki v predmetnem postopku drugi dolžniki, kot je bila pokojna dolžnica, in ti odgovarjajo za njene dolgove z vsem svojim premoženjem. Takojšnja izvršba na njihove nepremičnine je zato absolutno nedovoljena. V tej zvezi ni mogoče spregledati odločb E.s. za človekove pravice, ki je v postopku zoper R.S. odločilo, da v takem primeru sodišče izvršbe na nepremičnine dolžnikov ne bi smelo dovoliti. Nasprotujejo tudi zaključkom sodišča glede zastaranja in zadržanja zastaranja. Opozarjajo, da dediči vstopijo na zapustnikovo mesto in da zapuščina preide na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti, zato ne more priti do zadržanja zastaranja do pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Prepričani so, da je v izterjavo dan dolg zastaran. V pritožbenem predlogu se zavzemajo za ustavitev izvršbe, upnica pa jim je dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašajo pritožbene stroške.

3Upnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim izvajanjem in se zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri predlogu za izvršbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je s smiselno uporabo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predmetna izvršba dovoljena na podlagi listine, ki je izvršilni naslov po 9. točki 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2); da dolžniki oziroma dediči niso izkazali, koliko premoženja so podedovali po umrli davčni dolžnici, ocenjena vrednost v zapuščinskem postopku pa ne zadostuje, zato njihov ugovor o omejeni odgovornosti po zapustnici po 142. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni utemeljen; da so bili proti pokojni dolžnici že izvedeni postopki davčne izvršbe, ki niso bili uspešni, zato predmetni izvršilni (sodni) postopek pomeni le nadaljevanje postopka davčne izvršbe; da dolžniki kot univerzalni pravni nasledniki prevzamejo vse pravice in obveznosti dolžnika v procesnem smislu, zato je utemeljeno nadaljevanje izvršbe na nepremičnine dolžnikov; da je bil ugovor obrestovanja obresti pavšalen in z ničemer izkazan; da so dolžniki dolžni plačati vse stroške davčne izvršbe, med slednje pa spadajo tudi stroški za pot davčnega izterjevalca; ter da izterjevana terjatev ni zastarala v delu, v katerem upnica ni umaknila predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč delni umik izvršilnega predloga izvršbo v tem delu ustavilo (I. točka izreka), v preostalem pa ugovor dolžnikov kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo o stroških ugovornega postopka (III. točka izreka).

Povzetim razlogom in zaključku sodišča prve stopnje glede na listine v spisu ter določbe ZDavP-2, ki bodo podrobneje obrazložene v nadaljevanju, ni pritrditi.

7Davčno izvršbo opravlja Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). Izvršbo terjatev, ki so sicer v pristojnosti FURS, iz dolžnikovih nepremičnin, deleža v družbi in premoženjskih pravic pa opravlja sodišče po določbah ZIZ (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Dolžniki so že v ugovoru in enako sedaj v pritožbi opozarjali na prvi dostavek 208. člena ZDavP-2, po katerem se izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja. V tej zvezi so navajali, da so drugi dolžniki kot je bila pokojna dolžnica, zato je izvršba na njihove nepremičnine, brez poprejšnje izvršbe na njihova denarna sredstva, prejemke in premičnine, nedovoljena.

8Iz listin v spisu izhaja, da je v konkretni zadevi FURS predlog za izvršbo, ki je temeljil na seznamu izvršilnih naslovov št. DT 4935-123/2017-1 10-720-02 z dne 31. 1. 2017 v zvezi s pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Murski Soboti po pokojni davčni dolžnici D 554/2015 z dne 11. 7. 2016, preko Državnega pravobranilstva RS, Zunanjega oddelka v Murski Soboti, posredoval sodišču in predlagal takojšen poseg na nepremičnine dolžnikov, kot dedičev po pokojni davčni dolžnici. Navedeno je sicer v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDavP-2, po katerem univerzalni pravni nasledniki v celoti prevzamejo davčne obveznosti iz naslova davkov pravnega prednika, ter drugim odstavkom 24. člena ZIZ, ki omogoča, da se izvršba opravi tudi proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik. Vendar upnica v predlogu ni navajala, niti izkazovala, da je bila davčna izvršba zoper dediče na njihove prejemke, sredstva na računih, terjatve ali na njihove premičnine, pred tem neuspešna, kot to določa prvi odstavek 208. člena ZDavP-2. Nasprotno, navajala in izkazovala je, da je vodila davčno izvršbo le zoper pokojno dolžnico (pravno prednico dolžnikov), ki pa ni bila uspešna. Ob takem procesnem stanju, ko je bila za izterjavo davčnega dolga v teku le davčna izvršba zoper pravno prednico dolžnikov, ni mogoče slediti razlogom sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru le za nadaljevanje postopka davčne izvršbe in da dediči kot univerzalni pravni nasledniki prevzamejo vse pravice in obveznosti dolžnika v procesnem smislu, zato neuspešnost izvršbe na premičnine pravne prednice omogoča takojšnjo opravo (nadaljevanje) izvršbe na nepremičnine dedičev po 208. členu ZDavP-2. Sodni izvršilni postopek vsebinsko sicer pomeni nadaljevanje postopka davčne izvršbe, saj je neuspešnost slednjega pogoj za izvršbo na nepremičnine, ki se vodi v sodnem postopku, vendar ne gre spregledati, da se v predmetni zadevi sodni izvršilni postopek vodi zoper dediče oziroma na njihove nepremičnine, brez da bi se pred tem zoper njih vodil postopek davčne izvršbe. Dediči se sicer ne morejo upreti procesnemu nasledstvu in morajo pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopijo vanjo,¹ kar smiselno enako velja za izvršilni in upravni postopek (glej 50. člen Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s 153. členom istega zakona ter 2. členom ZDavP-2), vendar jih samo zaradi tega, ker so se v postopek izterjave davkov vključili kasneje (po smrti dolžnice in še preden se je zoper pokojno dolžnico začela sodna izvršba davčnih obveznosti na njene nepremičnine), ni mogoče dati manj pravic, kot jih sicer zavezancem za davke daje ZDavP-2, ter jih s tem neenakopravno obravnavati. Ker dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem, tako podedovanim kot osebnim (142. člen ZD) in ker ZDavP-2 v prvem odstavku 208. člena jasno določa, da se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, takšnega postopka pa davčni organ, kot je bilo ugotovljeno in pojasnjeno zgoraj, zoper dolžnike kot dediče ni poskušal izpeljati, še niso izpolnjeni pogoji za sodno izvršbo davčnih obveznosti na nepremičnine dolžnikov po citiranem členu. Sodna izvršba davčnih obveznosti, potem ko se je predhodna davčna izvršba izkazala za neuspešno, je namreč skrajni ukrep glede na posledice za dolžnike. Za ozko razlago sodišča prve stopnje in takojšen poseg na nepremičnine dolžnikov po oceni pritožbenega sodišča ni najti utemeljitve.

9Ker za dolžnike ni izkazano, da je bila izterjava davkov iz njihovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njihovega premičnega premoženja neuspešna, niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 208. člena ZDavP-2 za dovolitev sodne izterjave davčnih obveznosti. Sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi zanj (še) ni bilo pristojno, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi dolžnikov in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnikov ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških ugovornega postopka iz III. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker so dolžniki z ugovorom uspeli v celoti (upoštevajoč, da je upnica v odgovoru na ugovor predlog delno umaknila - I. točka izreka izpodbijanega sklepa), je dolžnikom po drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) priznati nagrado za ugovor v priglašeni višini 720 točk (tar. št. 27 Odvetniške tarife), materialne stroške v priglašeni višini 15,4 točke (11. člen Odvetniške tarife), vse povečano za 22 % DDV in sodno takso za ugovor v višini 44,00 EUR, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znese 455,81 EUR, ni pa jim priznati priglašenih stroškov za posvet, ker je ta storitev že zajeta v tarifni številki za ugovor (tar. št. 39). Priznane stroške mora upnica povrniti dolžnikom v 8 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče je dolžnikom priznalo nagrado za postopek s pritožbo v višini 1200 točk (tar. št. 27 Odvetniške tarife), materialne stroške v višini 24,7 točk (11. člen Odvetniške tarife v zvezi z 9. členom), vse povečano za 22 % DDV, ter sodno takso za pritožbo v višini 125,00 EUR, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znese 810,81 EUR, ni pa jim priznalo priglašenih stroškov za posvet, ker je ta storitev že zajeta v tarifni številki za pritožbo (tar. št. 39). Upnica mora dolžnikom priznane stroške pritožbenega postopka povrniti v 8 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O stroških odgovora na pritožbo upnice ni bilo odločeno, ker jih ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Glej L. Ude [et al], Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana, 2005, str. 314;