VSRS Sodba I Ips 34/96

Zahteva obs. J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

S sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 21.7.1994, je bil J.J. s soobsojenima E.D. in Š.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ-77 v zvezi s členom 19 in 22 KZJ. J.J. je bila za navedeno dejanje določena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora in nato ob upoštevanju pravnomočne kazni po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 6.7.1993 izrečena enotna kazen 4 leta in 8 mesecev zapora. Pritožbo J.J. zoper navedeno sodbo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 10.11.1994 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. J. je dne 17.1.1996 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vse bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 370 Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kršitve postopka po 7., 8., 9., 11. in 12. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitvi iz 4. in 5. odstavka 372. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izreka kazni.

Vložnik nadalje v zahtevi zatrjuje, da se je sodišče samo spustilo v ocenjevanje njegove sposobnosti razumevanja in obvladovanja ravnanja v času storitve kaznivega dejanja namesto da bi odredilo izvedenstvo, podana je tudi kršitev obrambe, ker ni imel zagovornika. Kršitev kazenskega zakona je podana v tem, ker ni bilo upoštevano, da je kazen za dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, po sedanjem zakonu bistveno milejša od prejšnjega. Pri preklicu pogojnega odpusta sodišče ni upoštevalo nobenih olajševalnih okoliščin. Podana je kršitev 330. člena ZKP, ker se dejansko stanje ni ugotavljalo tako, kot to določa zakon. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče pri obravnavanju zahteve upošteva določilo 427. člena ZKP in zahtevi ugodi tako, da razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali pa spremeni kazensko sankcijo in mu izreče bistveno milejšo kazen.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Zavrnitev predloga za zaslišanje izvedenca psihiatra glede količine zaužitega alkohola ne predstavlja kršitve postopka, saj je sodišče predlog zavrnilo v skladu z določbami zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve zatrjevanja o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe, da sodba nima razlogov, da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so razlogi nejasni in v precejšnji meri v nasprotju s seboj, da je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ni konkretiziral tako, da bi navedel, med katerimi dejstvi naj bi bilo podano nasprotje oziroma glede katerih dejstev sodba nima razlogov. Kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik uveljavlja le z navajanjem zakonske opredelitve te kršitve, zato utemeljenosti zahteve v tem delu ni bilo moč preizkušati.

Zatrjevanje, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejemali dokaze in izpovedbe le v tistih delih, kjer se pritrjuje navedbam obtožnice, ne pa tudi v delih, v katerih bi bili v obsojenčevo korist, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ni moč pritrditi očitku zahteve, da se je sodišče samo spustilo v ocenjevanje prištevnosti, ne da bi v zvezi s tem vprašanjem odredilo izvedenstvo. Po določbi 1. odstavka 265. člena ZKP se izvedenstvo psihiatrične stroke odredi, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana. Sodišče je sprejelo zagovor obtožencev (sedaj obsojencev), da so bili vinjeni, vendar pa ob tem ni nastal sum, da bi vinjenost lahko pomembno vplivala na njihovo prištevnost. Pri tem je sodišče upoštevalo predvsem obnašanje storilcev pred, med in po dejanju. Omenjeno vprašanje suma je dejansko vprašanje, pravilnosti ugotovitev s tem v zvezi glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni moč preizkušati v postopku zahtevo za varstvo zakonitosti.

Po določbah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki je veljal do 1.1.1995, je moral imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja, za katero se je smelo po zakonu izreči 10 let zapora ali kakšna hujša kazen (3. odstavek 70. člena ZKP-77). Za dejanje po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ-77 je bila predpisana kazen do 8 let zapora in torej za takšno dejanje po navedeni določbi formalna obramba ni bila obvezna. Po določbi 1.

odstavka 71. člena ZKP-77 je bilo možno obdolžencu, ki po svojih gmotnih razmerah ni mogel plačati stroškov za obrambo, postaviti zagovornika, vendar le na njegovo zahtevo. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi J.v teku postopka podal takšno zahtevo. Glede na navedeno uveljavljana kršitev pravic obrambe, ker obsojeni ni imel zagovornika, ni podana.

Dejanje, zaradi katerega je bil obsojen J.J., je bilo storjeno 25.6.1994 in je bil zato zanj uporabljen kazenski zakon, ki je veljal v času storitve, to je kazenski zakon Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90) ter Kazenski zakon SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 38/90), kar je v skladu z določbo 4. člena KZJ, kot tudi določbo 3. člena sedaj veljavnega Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list 63/94 z dne 13.10.1994). Slednji zakon je v obravnavanem primeru res milejši, saj je za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena določa kazen zapora do pet let (prejšnji zakon do osem let), vendar pa je ta zakon začel veljati šele po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Obvezna uporaba milejšega zakona velja le za storilca, ki se mu (še) sodi, nima pa sprememba kazenskega zakona nobenega vpliva na pravnomočno izrečene sodne odločbe, razen v kolikor novi zakon sam glede tega izrecno ne določa česa drugega. V prehodnih in končnih določbah sedaj veljavnega zakona je v 393. členu posebej določeno, da se za presojo zakonitosti na podlagi izrednih pravnih sredstev, vloženih zoper pravnomočne sodbe, izrečene pred uveljavitvijo tega zakonika, uporabljajo določbe, ki so veljale oziroma so se uporabljale do uveljavitve tega zakonika, če zakon ne določa drugače. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Obsojencu je bil pogojni odpust preklican v skladu z določbo 35.

člena KZ-77, ki je v 1. odstavku določal, da sodišče prekliče pogojni odpust, če stori obsojenec med tem, ko je na pogojnem odpustu, eno ali več kaznivih dejanj, za katero je izreklo nepogojno kazen zapora nad eno leto. Ob upoštevanju, da je sodišče J.-ju za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, presoja okoliščin, na katere se sklicuje obsojenec, na preklic pogojnega odpusta ne more imeti vpliva.

Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem se napada ustreznost izrečene kazenske sankcije oziroma predlaga uporabo 52. člena KZJ, ni posebej preizkušalo.

Po določbi 427. člena ZKP lahko Vrhovno sodišče samo (po uradni dolžnosti), razveljavi odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Zakon o kazenskem postopku pa ne predvideva, da bi lahko stranke same vložile zahtevo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) ali predlagale Vrhovnemu sodišču, da uporabi določbo 427. člena ZKP. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano odločbo (sodbo) razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obs. J.J. v svoji zahtevi oziroma da je zahteva deloma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.