393. člen KZ
Za presojo zakonitosti na podlagi izrednih pravnih sredstev, vloženih zoper pravnomočne sodbe, izrečene pred uveljavitvijo tega zakonika, se uporabljajo določbe, ki so veljale oziroma so se uporabljale do uveljavitve tega zakonika, če zakon ne določa drugače.
- VSRS Sodba I Ips 34/96Vrhovno sodišče RS · 1998
Zatrjevanje, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejemali dokaze in izpovedbe le v tistih delih, kjer se pritrjuje navedbam obtožnice, ne pa tudi v delih, v katerih bi bili v obsojenčevo korist, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče je sprejelo zagovor obtožencev (sedaj obsojencev), da so bili vinjeni, vendar pa ob tem ni nastal sum, da bi vinjenost lahko pomembno vplivala na njihovo prištevnost. Pri tem je sodišče upoštevalo predvsem obnašanje storilcev pred, med in po dejanju. Omenjeno vprašanje suma je dejansko vprašanje, pravilnosti ugotovitev s tem v zvezi glede na določbo 2.odst. 420.čl. ZKP ni moč preizkušati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano odločbo (sodbo) razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Obvezna uporaba milejšega zakona velja le za storilca, ki se mu (še) sodi, nima pa sprememba kazenskega zakona nobenega vpliva na pravnomočno izrečene sodne odločbe, razen
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 3. 7. 1998Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba I Ips 34/96Vrhovno sodišče RS · 3. 7. 1998
Zatrjevanje, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejemali dokaze in izpovedbe le v tistih delih, kjer se pritrjuje navedbam obtožnice, ne pa tudi v delih, v katerih bi bili v obsojenčevo korist, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče je sprejelo zagovor obtožencev (sedaj obsojencev), da so bili vinjeni, vendar pa ob tem ni nastal sum, da bi vinjenost lahko pomembno vplivala na njihovo prištevnost. Pri tem je sodišče upoštevalo predvsem obnašanje storilcev pred, med in po dejanju. Omenjeno vprašanje suma je dejansko vprašanje, pravilnosti ugotovitev s tem v zvezi glede na določbo 2.odst. 420.čl. ZKP ni moč preizkušati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano odločbo (sodbo) razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Obvezna uporaba milejšega zakona velja le za storilca, ki se mu (še) sodi, nima pa sprememba kazenskega zakona nobenega vpliva na pravnomočno izrečene sodne odločbe, razen