VSRS Sodba I Ips 248/96

Zahteva zagovornika obs. M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne..., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne..., je bil M.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in mu je bila zanj izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Pritožbo njegovega zagovornika je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne..., zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega R. je dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) s predlogom, da vrhovno sodišče obe navedeni sodbi razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje drugemu stvarno pristojnemu prvostopnemu sodišču in hkrati predlaga, da se v primeru razveljavitve sodbe prekine prestajanje kazni zapora ter odpravi pripor. Uveljavljane razloge in predlog vložnik utemeljuje s sledečim: Podana je kršitev določb kazenskega postopka (16. člen ZKP), ker je bila pritožbena seja opravljena v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika (prvi odstavek 381. člena in drugi odstavek 371. člena ZKP).

Zagovornik obsojenca zato ni mogel opozoriti oziroma zahtevati, da se na javni pritožbeni seji prebere zapisnik o zasegu predmetov (listovna št. 19), ki ga tudi prilaga zahtevi, ob tem pa pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov glede vprašanja, kdaj je bilo storjeno kaznivo dejanje, to je, ali 18. ali... Podana kršitev določb zakona o kazenskem postopku, ker je kot podlaga za sodbo upoštevana izjava soobdolženega S., dana v kazenski preiskavi, navedene izjave S.

sodišče ni pretehtalo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP. Izjava obsojenega S., podana v preiskavi, ne more biti prepričljiva oziroma verodostojna, ni se moč strinjati z oceno sodišča druge stopnje "da med ljudmi, ki so se s trgovino z mamili ukvarjali, obstaja neka lažna solidarnost". Ni dokazov, da je obsojeni R.

potrdil ali priznal, da je kakorkoli sodeloval z soobsojenim S. pri izvrševanju kaznivega dejanja. Sodišče je nepravilno ocenilo posamezne dokaze oziroma jih ni pravilno ovrednotilo - izpovedba priče T.. Izrek sodbe je v nasprotju s "podatki iz spisa" in je zato podana bistvena kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe - kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je kot dokaz upoštevalo izpovedbi policistov D.J. in V.H, ki sta privilegirani priči po določbi 235. in 236. člena ZKP in zato njunih izjav sodišče ne bi smelo upoštevati. Ni moč pritrditi sodbi Višjega sodišča v Kopru v zvezi s stroški kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, najprej opozoril, da je vložena zahteva, ki je slabo razumljiva, v bistvu pritožba na sodišče tretje stopnje, saj je večina navedb namenjena napadanju dejanskega stanja, medtem ko kršitve zakona, za katere se iz zahteve da razbrati, da jih vložnik uveljavlja, niso podane. Tako ni moč govoriti o kršitvi v zvezi s sejo senata na drugi stopnji, saj obsojenec z ničemer ni nakazal, da bi se želel seje udeležiti, njegov zagovornik pa je vabilo prejel pravočasno, a se seje ni udeležil. Ni podano nasprotje v sodbi v zvezi z ugotovitvijo, da je bilo dejanje pod točko 1/B izreka izpodbijane sodbe storjeno... in potrdilom o zasegu predmetov, iz katerega je razvidno, da je bilo to opravilo izvršeno.... Odločbe o stroških na način in z argumenti, kakršne navaja vložnik zahteve, v tem izrednem pravnem sredstvu ni dopustno napadati. Vrhovni državni tožilec na takšni podlagi podaja mnenje, da je zahteva neutemeljena in jo je treba zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

O pritožbeni seji Višjega sodišča v Kopru, ki je bila razpisana za dan... in tega dne tudi opravljena, sta bila obsojeni M.R. in njegov zagovornik obveščena...in je bil tako varovan 8 dnevni rok iz tretjega odstavka 288. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. in 382. člena ZKP. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obsojeni Radič, ki je bil takrat v priporu, kakorkoli izrazil, da se želi udeležiti seje senata (drugi odstavek 378. člena ZKP). Iz navedenega sledi, da so bili podani pogoji, da se seja opravi, čeprav nanjo nista prišla obsojeni R. in njegov zagovornik (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Iz zapisnika o zasegu predmetov z dne... (listovna št. 19) je razvidno, da je bilo navedenega dne ob 00.35 R.S. zasežena prozorna PVC vrečka, ovita z belim lepilnim trakom, v kateri je bila neznana prašnata svetlo rjava snov. Datum tega zasega ni v nasprotju z ugotovitvijo sodbe, da je bilo kaznivo dejanje storjeno.... Čas 00.35 le potrjuje, da je bil zaseg opravljen praktično takoj po izvršitvi dejanja. Iz podatkov spisa namreč sledi, da je bila R.S. prostost odvzeta.... V tej zvezi čas zasega niti ne predstavlja odločilnega dejstva, zato odsotnost razlogov oziroma zatrjevana nasprotja glede omenjenega zapisnika ne morejo predstavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik zahteve ne pojasni oziroma obrazloži, čemu naj bi priči policista D.J. in V.H. ne smela pričati (235. člen ZKP) oziroma bi morala biti oproščena dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP). Iz zahteve niti iz podatkov spisa ni razvidno, da sodišče ne bi smelo opreti svoje sodbe na izpovedbi obeh policistov iz razlogov po navedenih zakonskih določbah, zato s tem v zvezi ni podana kršitev postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana, ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da ni dokazano s potrebno zanesljivostjo, da je R. prodal T. 50 g snovi z vsebnostjo heroina, kot je to zatrjevala obtožba, ampak le približno 48 g takšne snovi in je takšno ugotovitev vneslo v opis dejanja v izreku sodbe, čeprav obtožba ni bila spremenjena. Takšna ugotovitev sodišča ne predstavlja navedene kršitve, še vedno je namreč podana identiteta med obtožbo in sodbo (prvi odstavek 354. člena ZKP). Sprememba pa je tudi v korist obtoženca (sedaj obsojenca), saj ima za posledico, da je bil obsojen za prodajo manjše količine mamila, kot mu je to očitala obtožba in je tako položaj zanj ugodnejši. Zahteva obsojenega R. je v tem delu torej podana v škodo obsojenca.Vložnik zahteve pri tem, ko izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka glede obsojenega R., ne pove v čem naj bi bila kršena določba 6. točke 92. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. V kolikor meni, da so zmotno ugotovljene premoženjske in družinske razmere obsojenca, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih je bilo kot takšne moč prepoznati oziroma opredeliti iz vsebine vložene zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ostale ugovore, pojasnjevanja in navajanja zahteve je vrhovno sodišče ocenilo kot izpodbijanje pravilnosti utemeljenega dejanskega stanja oziroma pravilnosti ocene dokazov, iz tega razloga pa, kot je bilo že navedeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, oziroma da je zahteva za varstvo zakonitosti v ostalem delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v skladu z določilom 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo.