VSRS Sklep IV Ips 120/2008

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 21.3.2008 in plačilni nalog Policijske postaje Črnomelj se razveljavita in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

A.

1B.O. je bil s plačilnim nalogom Policijske postaje Črnomelj spoznan za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA). Izrečena mu je bila globa 1.043.23 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec preko svojega zagovornika vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 21.3.2008 zavrnjena kot neutemeljena.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in predpisa, ki določa prekršek (1. alineja 62. člena ZP-1 v zvezi s 1. točko 156. člena ZP-1 in 3. točko prvega odstavka ter drugim odstavkom 16. člena ZOPA), zaradi kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena ZP-1, ker storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, ker izrek odločbe o prekršku ni razumljiv, je sam s seboj v nasprotju in ker odločba nima vseh predpisanih sestavin, kakor tudi zaradi obstoja precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1).

3Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v podobnem primeru odločilo že s sodbo IV Ips 35/2006 z dne 8.7.2008, kjer je presodilo, da ni podana kršitev materialnih določb zakona (1. alineja 62. člena v zvezi s prvo točko 156. člena ZP-1), kljub temu, da pravna opredelitev prekrška v plačilnem nalogu ne zajema določbe 14. člena ZP-1, ki v povezavi z določbami (zlasti 4. člena) Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) predstavlja podlago odgovornosti samostojnega podjetnika za prekrške druge osebe, zlasti zaposlenega, če so znaki očitanega prekrška in odgovornost storilca kot samostojnega podjetnika dovolj razumljivo in popolno konkretizirani v opisu dejanskega stanja, priloženem zahtevi za sodno varstvo.

5Prekrške, določene v prvem odstavku 16. člena ZOPA, lahko stori le pravna oseba ali (na podlagi drugega odstavka 16. člena ZOPA) podjetnik posameznik v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.

6V pravni opredelitvi prekrška v izpodbijanem plačilnem nalogu Policijske postaje Črnomelj, sicer ni navedena določba 14. člena ZP-1, vendar pa so znaki očitanega prekrška in odgovornost storilca kot samostojnega podjetnika dovolj jasno konkretizirani v kratkem opisu dejanja v plačilnem nalogu ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Iz navedenih listin namreč izhaja, da so policisti opravljali kontrolo v gostinskem lokalu S., kjer so za mizo opazili tri osebe, od katerih sta dve, ki sta dajali vtis vinjenih oseb (nerazločna govorica, zadah po alkoholu) uživali alkoholno pijačo. Navedeni osebi sta policistoma povedali, da sta vinjeni in da jima je natakarica postregla z enim litrom belega vina, kar je slednja potrdila in dodala, da se ji gosta nista zdela vinjena. Iz plačilnega naloga in sodbe je nadalje razvidno, da je bil z lastnikom lokala B.O. opravljen razgovor, v katerem mu je bil predočen prekršek po drugem odstavku 16. člena ZOPA. Iz navedenega jasno izhaja, da se B.O. kot samostojnemu podjetniku očita opustitev nadzorstva nad zakonitostjo prodaje alkoholnih pijač (4. točka 4. člena ZOPOKD), zato očitek kršitve materialnih določb zakona (1. alineja 62. člena v zvezi s 1. točko 156. člena ZP-1) ni utemeljen.

7Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da pojem "postreči" ne ustreza pojmu prodaje, ki je zakonski znak prekrška po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZOPA, saj ni nobenega dvoma, da predstavlja beseda "postreči" v kontekstu te zadeve prodajo alkoholne pijače v gostinskem lokalu. Glede na navedeno so neutemeljene tudi trditve zahteve, da je izrek odločbe nerazumljiv oziroma sam s seboj v nasprotju (kršitev 2. alineje 62. člena ZP-1). Plačilni nalog pa ima poleg tega tudi vse sestavine, ki jih predpisuje drugi odstavek 57. člena ZP-1, torej tako kraj in čas prekrška kot tudi pravno opredelitev.

8Zahteva uveljavlja k ršitev iz 2. alineje 62. člena v zvezi z določbami 57. člena ZP-1, ki zagotavljajo storilcu pravico do izjave v postopku. Storilcu morajo biti tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega sodnega postopka (Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-120/97 z dne 18.3.1999 in odločba Vrhovnega sodišča IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve oziroma da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave). Za kršitev pravice do izjave gre takrat, ko je glede na okoliščine vsakega konkretnega primera očitno, da storilec nikoli v postopku ni bil seznanjen z očitanim prekrškom in relevantnimi okoliščinami in se zato o tem ni mogel izjaviti. Pritrditi gre zahtevi, da v plačilnem nalogu ni navedeno, na katerega od načinov iz prvega odstavka 16. člena ZOPA naj bi bil prekršek storjen, kljub temu je natančna pravna opredelitev možna, upoštevaje kratek opis dejanja v plačilnem nalogu, iz katerega je razvidno, da je v kršiteljevem lokalu zaposlena natakarica vinjenima osebama postregla z alkoholno pijačo, kar predstavlja uresničitev prekrška po 3. točki prvega odstavka navedenega člena ZOPA. Poleg tega je iz ugotovljenega jasno razvidno, da odgovarja kršitelj na podlagi odgovornosti za zaposleno osebo (14. člen ZP-1). Kot izhaja iz plačilnega naloga je bil s kršiteljem opravljen razgovor, v katerem mu je bil prekršek predočen, zato pomanjkljiva pravna kvalifikacija ni vplivala na kršiteljevo možnost izjaviti se o očitanem prekršku, in sicer ne glede na to, da mu plačilni nalog ni bil vročen takoj, temveč po pošti (prvi in peti odstavek 57. člena ZP-1).

9Sodišče prve stopnje je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka (prvi odstavek 65. člena ZP-1). Pri presoji njene utemeljenosti se je sicer oprlo predvsem na opis dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ sestavil in predložil sodišču po vložitvi zahteve storilca za sodno varstvo. Ta opis dejanskega stanja, glede na obrazložitev sodbe, ne presega podatkov, ki jih je moč razbrati iz vsebine plačilnega naloga, to je zlasti iz kratkega opisa dejanja. V opisu dejanja z dne 1.6.2007 so namreč dodani le podatki glede ugotovitve prekrška. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je imel storilec možnost izjaviti o vseh obremenilnih navedbah prekrškovnega organa.

10Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev prvega odstavka 57. člena ZP-1, po katerem se plačilni nalog izda in vroči kršitelju na kraju prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Za osebno zaznavo gre, kadar pooblaščena uradna oseba prekršek zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično neposredno navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi vse njegove znake v trenutku njegovega nastanka. V primerih, ko pooblaščena uradna oseba s posebnim postopkom dokazovanja ugotavlja, ali so podani zakonski znaki prekrška in s tem povezana odgovornost storilca, mora izvesti hitri postopek ter izdati odločbo o prekršku.

11V primeru prekrškov po 3. točki prvega odstavka 16. člena in drugem odstavku 16. člena ZOPA je podano dokazno pravilo, da je za ugotavljanje prodaje alkoholne pijače osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola, ki predstavljajo zakonski znak prekrška, obvezna osebna zaznava (s svojimi čutili), saj navedenega ni mogoče neposredno ugotoviti na druge načine. Zbiranje izjav prič, vinjenih oseb, ki naj bi povedale, da jim je bila kot takim postrežena alkoholna pijača in natakarice, ki je potrdila, da jim je postregla s alkoholno pijačo, nikakor ne predstavlja neposredne zaznave očitane kršitve - prodaje pijače osebi, ki kaže očitne znake opitosti od alkohola, ampak le posredno sklepanje.

12Glede na opisano ravnanje pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je podana kršitev določbe prvega odstavka 57. člena ZP-1, saj niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka 57. člena ZP-1.

13Določba 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, na katero se sklicuje zahteva, ne daje pravice stranki, izpodbijati odločbo na tej podlagi, temveč določa ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 169. člena ZP-1), pojavi tak dvom, ki pa se v konkretnem primeru Vrhovnemu sodišču ni pojavil.

C.

14Vrhovno sodišče je ob ugotovljeni kršitvi prvega odstavka 57. člena ZP-1 zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo in plačilni nalog razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.