VSRS Sodba I Ips 146/93

Zahtevi prvoobs. in zagovornika drugoobs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

S sodbo temeljnega sodišča sta bila spoznana za kriva prvoobsojeni v izreku pod točko 1 in 2 dveh kaznivih dejanj ropa po I. odst. 168. člena KZ RS, drugoobs. pa v izreku pod točko 1 kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odstavka 166. člena KZ RS in pod točko 2 kaznivega dejanja ropa po I. odstavku 168. člena KZ RS. Obsojena sta bila prvoobt. kaznivo dejanje pod točko 1 izreka na eno leto in dva meseca zapora in za kaznivo dejanje pod točko 2 na eno leto zapora, nato pa mu je bila z upoštevanjem teh posameznih kazni in kazni iz pravnomočne sodbe, s katere prestajanja je bil pogojno odpuščen, pogojni odpust pa se mu je preklical izrečena enotna kazen tri leta in 8 mesecev zapora, v katero se mu je vštela že prestana kazen in pripor, drugoobt. pa so bile določene kazni za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka na tri mesece zapora in pod točko 2 na eno leto zapora, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora, v to kazen pa se mu je vštel pripor. S sodbo Višjega sodišča je bilo ugodeno pritožbi javnega tožilca in se je sodba sodišča prve stopnje spremenila tako, da se je prvoobt. ob zvišanju posameznih kazni, določenih za kaznivi dejanji ropa po I. odst. 168. člena KZ RS na eno leto in šest mesecev zapora ter na eno leto in štiri mesece zapora izrekla tudi višja enotna kazen štiri leta in štiri mesece zapora, drugoobt. pa se je ob zvišanju kazni, določeni za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS na sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje ropa po I. odst. 168. čl. KZ RS na dve leti zapora izrekla višja enotna kazen dve leti in šest mesecev zapora, sočasno pa so bile pritožbe obeh obtožencev in njunih zagovornikov zavrnjene kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Prvoobsojeni in zagovornik drugoobsojenega sta pravočasno vložila zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v katerih oba izpodbijata tako prvostopno kot tudi drugostopno sodbo v izreku pod točko 2, to je glede kaznivega dejanja ropa po I. odstavku 168. člena KZ RS, storjenega na škodo M. C. Prvoobsojeni uveljavlja, da je zaradi nasprotij med izrekom in razlogi sodbe sodišča prve stopnje podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki I. odstavka 364. člena ZKP in je tudi sodišče druge stopnje kršilo določbe o pritožbenem postopku, ker omenjene bistvene kršitve ni upoštevalo, čeprav bi to moralo storiti že po uradni dolžnosti po 1. točki I. odstavka 376. člena ZKP. Opozarja še, da je priča I. L. s spremembo izpovedbe storila kaznivo dejanje krivega pričevanja, na kar je bila v smiselu I. odst. 325. člena ZKP opozarjena. Obs. v svoji zahtevi predlaga, naj se sodbi sodišč prve stopnje in druge stopnje delno razveljavita in zadeva vrne v novo odločanje. Zagovornik drugoobsojenega v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 365. člena ZKP in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi, ker sodišče ni v skladu s 4. odstavkom 309. člena ZKP zapisalo razlogov, iz katerih ni upoštevalo zagovornikove pripombe na zapisnik, sodišče druge stopnje pa naj bi tudi kršilo določbe v pritožbenem postopku, ker se ni izreklo o sklicevanju zagovornikove pritožbe na prej omenjeno pripombo, na skopost razlogov glede kaznivega dejanja in na vsebino izpovedbe oškodovanca M. C. Podana je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odstavka 364. člena ZKP, ker se sodbi sodišč prve in druge stopnje opirata na izpisek iz kazenske evidence kot nov dokaz. Ne drži tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da ni kaj dosti objektivnih dokazov, takih dokazov po mnenju vlagatelja sploh ni. Sodišče bi moralo uporabiti temeljno načelo v kazenskem pravu in dubio pro reo ter obtoženca oprostiti od obtožbe. Zagovornik obs. v zahtevi predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se ta obsojenec oprosti obtožbe za kaznivo dejanje ropa po I. odst. 168. člena KZ RS, ali pa naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, nanašajočem se na to kaznivo dejanje, razveljavita ter v tem obsegu zadeva vrne v novo odločanje.

Zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe nista utemeljeni.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni univerzalno pravno sredstvo v tem pomenu, da bi se pravnomočna sodba smela izpodbijati iz vsakega razloga, iz katerega se sicer smejo izpodbijati sodne odločbe s pravnimi sredstvi. Kot izredno pravno sredstvo se ta zahteva more vložiti le zaradi kršitev zakona, materialnega ali procesnega, ki so izrečno navedene v določbah od 1. do 3. točke 427. člena ZKP. Med te razloge ne spada zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, zato so zlasti odvečna tista izvajanja v zahtevi zagovornika prvoobs., s katerimi se ob sklicevanju na potrebno ocenjevanje dokazov po načelu "in dubio pro reo" prikazuje kot nepopolna dokazna podlaga za kazniva dejanja tega obsojenca iz točke 2 izreka prvostopne sodbe.

Zahteva zagovornika prvoobs. v zvezi s kaznivim dejanjem iz prej omenjene točke izreka sodbe sodišča prve stopnje tudi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 365. člena ZKP, vendar pa pri tem podrobneje ne pojasni, zakaj naj bi bil kazenski zakon kršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Iz navedb v opisu v izreku pod točko 2, da je obs. prijel oškodovanca z zadnje strani okoli vratu, drugoobs. pa mu je medtem iz zadnjega hlačnega žepa vzel denarnico, po oceni senata vrhovnega sodišča pač izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja ropa po I. odst. 168. člena KZ RS, izvršenega v sostorilstvu. Torej, pri dejanskem stanju, ki se je ob reševanju te zadeve moralo upoštevati kot ugotovljeno, je bil kazenski zakon povsem pravilno uporabljen. Kolikor pa se zahteva obs. še sklicuje na kazenski zakon v tem pomenu, da naj bi priča s spreminjanjem izpovedbe storila kaznivo dejanje krivega pričevanja, pa je treba opozoriti, da ob preizkušanju pravnomočne sodbe, ki je označena v uvodu, teh pripomb ni mogoče obravnavati.

Izvajanju v zahtevi zagovornika obs., da so bile na glavni obravnavi kršene pravice do obrambe iz 4. odstavka 309. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Zagovornikovo poudarjanje, da je pripombe na zapisnik o glavni obravnavi dajal že pred njihovim zapisovanjem, je brez pomena, saj se po omenjeni določbi pripombe in predlogi strank glede zapisnika ter popravki in dopolnitve zapisnika vedno zapišejo v nadaljevanju končanega zapisnika. Opozarjanje, da se v nadaljevanju zapisnika morajo zapisati tudi razlogi, zakaj pripomba ni sprejeta, je v danem primeru brezpredmetno, saj se iz zapisnika v spisu vidi, da je pripomba bila sprejeta, le-to pa pomeni, da ni nobene podlage za zapisovanje razlogov o nesprejetju pripombe.

V zahtevi obs. zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ki naj bi bila izražena v sodbi sodišča prve stopnje v tej obliki, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, je v zakonu predvidena le kot pritožbeni razlog, ne pa kot tudi razlog za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Sicer pa med izrekom in razlogi navedene sodbe v resnici tudi ni nasprotja, kot ga skuša prikazati obsojenec v svoji zahtevi. Namreč navedba v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, da je oškodovancu lahko vzel denar iz žepa tudi tisti, ki ga je prijel okrog vratu, je le sestavni del izvlečka iz oškodovančeve izpovedbe, ne pa prikazana dokazna ocena sodišča. Iz razlogov se nedvomno vidi, da je ugotovitev sodišča o obsojenčevem ravnanju v njih prikazana vsebinsko enako kot v izreku, to je, da je bil obs. tisti, ki je oškodovancu potegnil denarnico iz žepa. Vsako nadaljnje razpravljanje o tem, da bi sodišče druge stopnje moralo po uradni dolžnosti upoštevati obstoj nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, je torej povsem nepotrebno.

Trditev, da se pravnomočna sodba opira na izpisek iz kazenske evidence, ne drži. V razlogih sodb sodišča prve in druge stopnje se ob ugotavljanju, da je bil prvoobs. tisti, ki je prijel oškodovanca okrog vratu, ne pa njegov brat, v resnici pritegujejo v presojo tudi prejšnje obsodbe prvoobsojenega, vendar ne le glede podatkov, po kakšnih določbah kazenskega zakona in na kakšne kazni je že bil obsojen, ampak tudi glede načinov izvršitve in drugih podobnih okoliščin iz obravnavane zadeve ter prejšnjih zadev iz spisov, ki so bili po navedbah v sodbi sodišča prve stopnje pregledani na glavni obravnavi. Toda, četudi bi držalo, da se sodba opira le na izpisek iz kazenske evidence, to še vedno ne bi pomenilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Namreč, taka bistvena kršitev določb kazenskega postopka je lahko podana "če se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, razen če je glede na druge dokaze očitno, da bi bila tudi brez tega dokaza izrečena enaka sodba". Glede na to, da po določbah ZKP ne obstoji nobena prepoved opiranja sodbe na izpisek iz kazenske evidence, je sklicevanje na omenjeno bistvno kršitev določb kazenskega postopka očitno zgrešeno.

Iz spisa se vidi, da sta obs. in njegov zagovornik v pritožbah izpodbijala dejansko stanje v tej smeri, da ni zanesljivo ugotovljeno, kdo je oškodovanca prijel okrog vratu. Sodišče druge stopnje v svoji sodbi primerno obširno pojasnjuje, zakaj ne dvomi v prepričljivo ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da sta kaznivo dejanje na škodo imenovanega oškodovanca storila kot sostorilca obs. prvoobs. in drugoobs. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ustrezajo zahtevi iz določbe 1. odstavka 388. člena ZKP, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe "presodi navedbe pritožbe". Navajanje v zahtevi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede na nekatere podobne navedbe iz pritožbe, ki naj bi šle v korist zatrjevanega pritožbenega razloga, še ne pomenijo, da je bila kršena omenjena formalna določba o obrazložitvi drugostopne sodbe. Namreč, iz te določbe še ne izhaja, da bi sodišče druge stopnje moralo polemizirati prav z vsakim zapisanim stavkom iz pritožb. Sodišče mora po omenjeni določbi v obrazložitvi presoditi navedbe pritožbe, se pravi, da mora podati oceno o teh navedbah, le to pa je v danem primeru bilo tudi storjeno. Kolikor pa se vlagatelj vsebinsko ne strinja s to oceno, pa se s tem že spušča v izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Glede na to, da vloženi zahtevi prvoobs. in zagovornika drugoobs. ne navajata nobenih utemeljenih razlogov iz 1. do 3. točke 427. člena ZKP, je bilo treba obe zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije zavrniti kot neutemeljeni.