VSRS Sodba in sklep I Up 1395/2005

1. Pritožba zoper izpodbijano sodbo se v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se glasi: "1. Republika Slovenija v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu tožniku A.A. krši pravico do sojenja v razumnem roku. 2. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožniku A.A. plačati 1.746.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2005 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.", zavrne in se v temu obsegu izpodbijana sodba potrdi.

2. Ob reševanju preostalega dela pritožbe se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se glasi: "3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.430.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." razveljavi in v temu obsegu tožba zavrže.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožeča stranka v tožbi zatrjuje kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku in do osebne svobode ter zaradi zatrjevanih kršitev zahteva odškodnino.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje glede zatrjevanega posega v pravico do osebne svobode opira na določbe 19. in 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v povezavi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Glede na izjemo iz drugega odstavka 20. člena Ustave meni, da je za presojo, ali je do zatrjevanega posega prišlo, relevanten ustavni rok za vročitev sodne odločbe, v zvezi s čemer se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v zadevi z dne 24.10.1996. Meni, da se je pripor, odrejen s sklepom z dne 3.2.2005, iztekel 3.4.2005 ob 24.00 uri, zaradi česar se rok iz drugega odstavka 20. člena Ustave za vročitev sodne odločbe o podaljšanju pripora (sklep z dne 4.4.2005) ni iztekel. Glede na navedeno sodi, da do zatrjevane kršitve ustavne pravice ni prišlo. Prav tako sodi, da tožnik neutemeljeno zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v zvezi s kazenskim postopkom zoper tožnika in soobdolžence. Izhaja iz stališča, da je treba standard razumnega rok presojati glede na okoliščine konkretnega primera, predvsem glede na kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika. Po presoji sodišča prve stopnje gre za obsežno zadevo, v kateri je bilo zaradi narave kaznivega dejanja in izvajanja dokazov treba skupno obravnavanje vseh obtoženih. Navaja, da iz listin v spisu izhaja, da so bile obravnave večkrat preložene, vendar le zaradi sprejetja odločitev, ki so jih narekovali različni predlogi tožnikove zagovornice in zagovornikov soobtoženih. Ker je sodišče vselej takoj po odločitvi nadaljevalo s procesnimi dejanji in tudi kontinuirano, za več dni, razpisovalo glavne obravnave, mu ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz navedenih razlogov sta neutemeljena tudi odškodninska zahtevka. Odločitev o zavrnitvi tožbe zajema tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka.

Tožnik pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. Navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje vloge z razširitvijo zahtevka toženi stranki ni vročilo oziroma da tožena stranka nanjo ni odgovorila. Meni, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno preveriti trditve obeh strank, po potrebi opraviti glavno obravnavo, na njej izvesti dokaze in šele nato odločiti. V konkretnem primeru je bilo dolžno nasprotja razčistiti z izvajanjem dokazov, kar pomeni, da pogleda kazenski spis, ki je osnova tožbenim trditvam. Navaja, da sodišče prve stopnje tega ni storilo, ni ocenilo dokazov, temveč je kar odločilo. Glede zatrjevanega posega v osebno svobodo trdi, da je pomembno, kdaj je bilo odločeno o priporu, o čemer pa se sodišče prve stopnje ni izreklo. Meni, da tožena stranka po določbah ZKP ni pravočasno odločala o podaljšanju pripora, zato je bil tožnik nezakonito v priporu. Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku navaja, da je tožena stranka najprej združevala postopke, potem pa se je otepala s težavami, ko postopka ni mogla izvesti. Navaja, da bi sodišče z vpogledom v kazenski spis lahko videlo, da je tožena stranka neupravičeno vse obdolžence in zagovornike napravila za "zavlačevalce postopka". Trdi, da je tožena stranka ob manevriranju soobdolžencev nenadoma ugotovila, da ni razloga, da bi se tožnika ne sodilo samega, ter opravila dva obravnavna dneva, na koncu drugega pa izrekla sodbo. Tak zaključek kazenskega postopka naj bi dokazoval, da je tožena stranka kršila dolžnost soditi obdolžencu brez nepotrebnega odlašanja. Od začetka l. 2005 do 17.10.2005 pa se dejansko stanje ni spremenilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka sklepa:

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je podan zatrjevani poseg v ustavno pravico iz 23. člena Ustave RS pravilno izhajalo iz dosedanje sodne prakse, upoštevajoč tudi kriterije, ki jih je v svoji praksi izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Pravilno je namreč štelo, da je treba razumnost dolžine postopka oceniti glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti pa je treba upoštevati zahtevnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank, ravnanje pristojnih organov, naravo spora in njegov pomen za tožnika. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je šlo za obsežno zadevo, ki zaradi narave kaznivega dejanja in izvajanja dokazov narekuje skupno obravnavanje vseh obdolženih, ter da je tožena stranka sicer večkrat preložila naroke, pri tem pa je zadevo ves čas kontinuirano obravnavala, saj je sproti in tudi za več dni razpisovala naroke. Glede na navedeno in upoštevajoč, da je pri presoji ravnanja tožene stranke treba izhajati iz poteka celotnega postopka, prav tako pa tudi okoliščino, da je bila tožniku ves čas trajanja kazenskega postopka odvzeta prostost, kar narekuje posebej pospešeno obravnavanje zadeve, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v obravnavani zadevi ni podana kršitev tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Upravno sodišče v postopku sojenja zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni pristojno presojati pravilnosti odločitev sodišča v kazenskem postopku, zato pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločitve sodišča o združitvi oziroma izločitvi postopka zoper posameznega obdolženca, ni mogoče upoštevati.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, ki se nanaša na vpogled v kazenski spis, glede na to, da predloženo poročilo predsednice senata v sporni kazenski zadevi vsebuje kronološki popis opravljenih procesnih dogodkov in dejanj, tožnik pa temu popisu ni oporekal. Tožnik tudi v pritožbi ni ugovarjal navedenemu popisu procesnih dejanj. Za presojo, ali je podana zatrjevana kršitev ustavnih pravic, pa je glede na zgoraj navedeno pomemben prav časovni potek dejanj v kazenskem postopku.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in s tem povezanega odškodninskega zahtevka (1. in 2. točka tožbenega zahtevka) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka sklepa:

Ob reševanju preostalega dela pritožbe je vrhovno sodišče ugotovilo, da obstajata razloga iz 2. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zaradi česar bi moralo že sodišče prve stopnje zavreči tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi zatrjevanega posega v osebno svobodo.

Iz odločb Ustavnega sodišča RS, št. Up 185/95 z dne 24.10.1996 in št. Up 370/05 z dne 12.7.2005, izhaja, da je predmet subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu zaradi posega v osebno svobodo lahko le tisti čas, ko naj bi bil tožnik v priporu brez izdane sodne odločbe. Od izdaje sodne odločbe dalje pa je sodno varstvo zagotovljeno v kazenskem postopku s pravnimi sredstvi zoper izdano sodno odločbo. Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu skladno s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1, ki vsebinsko povzema 157. člen Ustave, dopustno le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za čas pripora, ki je zajet s sodno odločbo, sodno varstvo v upravnem sporu ni dopustno. V obravnavani zadevi to pomeni, da ni dopustno sodno varstvo v upravnem sporu za čas od izdaje sklepa o podaljšanju pripora dne 4.4.2005 (in nadaljnji sklepi o podaljšanju pripora) in je v tem obsegu treba tožbo že iz tega razloga zavreči.

Tožbo pa je treba zavreči tudi v preostalem delu. Skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUS-1 je namreč trideset dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS -1 v tožnikovem primeru začel teči najkasneje z izdajo sklepa o podaljšanju pripora dne 4.4.2005. Ker je bila tožba v zvezi z zatrjevanim posegom v osebno svobodo vložena šele 24.8.2005, jo je treba kot prepozno zavreči. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ima tožnik za odškodninski zahtevek sodno varstvo zagotovljeno v postopku pred sodišči splošne pristojnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v navedenem delu (3. točka tožbenega zahtevka) na podlagi prvega odstavka 78. člena ZUS-1 v zvezi z 2. in 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo.